Po Evropski klasifikaciji brezdomstva ETHOS je človek brezdomen, tudi če biva v prenaseljenem, neprimernem stanovanju, v nevarnih okoliščinah, če pogosto menja bivališče in začasno živi pri prijateljih, sorodnikih in tudi v najemu brez pogodbe. Takrat gre za prikrito brezdomstvo, ki ga je čedalje več.

Sogovornica Špela Razpotnik s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani opozarja, da se na dnevne centre različnih društev obrača vse več starejših ljudi, ki streho nad glavo sicer imajo, a s svojimi prihodki ne zmorejo plačati stroškov elektrike in gretja. Taka bivališča so zlasti pozimi neprimerna za bivanje, zato njihovi stanovalci dneve raje preživljajo v dnevnih centrih in različnih društvih, kjer dobijo tudi hrano in obleko. Hana Košan, predsednica Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice, pa dodaja, da starejši k njim prihajajo tudi zato, ker so osamljeni.

Razlogov, zakaj nekdo postane brezdomec, je toliko, kolikor je brezdomcev, ki so zelo heterogena skupina ljudi, saj se med seboj razlikujejo po spolu, starosti, narodnosti idr. Brezdomstvo grozi vsem, ki živijo v prikritem brezdomstvu, še posebno velika verjetnost, da bodo končali na ulici, pa grozi tistim, ki so trenutno hospitalizirani, prestajajo kazen in so v drugih ustanovah, a se po odpustu nimajo kam vrniti.

Janez Kompare si v mladosti niti v sanjah ni predstavljal, da bo kdaj živel na cesti: imel je službo, ustvaril si je družino. A življenje se je obrnilo drugače in po ločitvi je ostal brez doma. Tri leta je živel pod Roškim mostom v Ljubljani, od koder je hodil celo delat. Do trenutka, ko se je vselil v bivanjsko enoto Stanovanjskega sklada MOL, je minilo še nadaljnjih pet let. V tem času je bival v zabojniku zavetišča, čeprav si je ves čas prizadeval, da bi se rešil brezdomstva. Na srečo so njegova prizadevanja opazili tudi v društvu Kralji ulice. Bojan Kuljanac poudarja, da je ves čas verjel, da bo Janezu uspelo.

Zdaj je Janez Kompare na varnem, dočakal je tudi upokojitev. Vendar Hana Košan poudarja, da negotovost življenja na ulici zahteva visok davek: pogosto se zgodi, da brezdomec, ki mu pomagajo do strehe nad glavo, zboli in umre, ko stresne okoliščine popustijo. Tudi zato je zelo pomembno, da se grožnja brezdomstva v ranljivih skupinah prepozna dovolj zgodaj, da jo je mogoče preprečiti.

Koliko brezdomcev je v Sloveniji v resnici, ne vemo, saj tega podatka nima nihče – tako kot tudi nimamo enotne strategije za preprečevanje brezdomstva. Trenutno v večjih slovenskih mestih delujejo zavetišča, dnevni centri in druga društva, ki nudijo začasno zatočišče brezdomnim odvisnikom, kot so na primer točke za varno uživanje prepovedanih mamil. Vendar so vse te organizacije usmerjene predvsem v pomoč, ki sicer pripomore k upravljanju brezdomstva, a ga ne rešuje celovito.

Tudi zato si strokovnjaki in nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z brezdomstvom, prizadevajo za enotno strategijo reševanja po načelu "Najprej stanovanje" (angl. Housing first), kar pomeni, da bi brezdomcem najprej ponudili streho nad glavo, šele potem pa bi pomagali reševati tudi druge težave s področja socialnih veščin, delovnih navad, odvajanja od odvisnosti in podobno. Tak pristop so uvedli na Finskem, kjer so poskrbeli, da imajo na voljo dovolj stanovanj. Tako ljudem zagotovijo dobre možnosti in spodbudno okolje, da se lahko razvijajo in samouresničijo s pomočjo različnih podpornih programov. Čeprav so Finci za nakup stanovanj, njihovo urejanje in podporne programe namenili ogromno sredstev iz državnega proračuna, so izračunali, da je tako reševanje brezdomstva cenejše kot vzdrževanje zavetišč, dnevnih centrov in spremljajočih podpornih programov.