Nakup in uporabo blaga smo spremenili v obred, v katerem iščemo duhovno zadovoljstvo in zadovoljstvo svojega ega. Globalizmu in potrošništvu je uspelo iz človeka pregnati zmernost in poveličati pohlep ter tako osvoboditi človeka etične odgovornosti glede potrošnje. Danes naše identitete ne oblikuje več le tisto, kar počnemo, ampak tisto, kar imamo. A kaj, ko nimamo nikoli dovolj. Je pa res, da si v dobi pretirane potrošnje in nenehnih digitalnih dražljajev vse več ljudi izbira preprostejši način življenja. Ali zmanjšanje materialnih dobrin in digitalnega šuma res lahko vpliva na našo srečo, zdravje in okolje? Smo še lahko srečni z manj?

Dan Podjed, višji znanstveni sodelavec pri ZRC SAZU in izredni profesor kulturne in socialne antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, tokratni gost v oddaji Ah, ta leta! je prepričan, da smo ekstremno presegli vse meje zmernega življenja: "Doma imamo ogromno stvari, bistveno preveč, in se hkrati počutimo, kot da bi nam nekaj manjkalo. Še vedno nekaj potrebujemo. Naše garaže, podstrešja in kleti so prenatrpani s stvarmi. Včasih se mi zdi, da so ti prostori kot nekakšni vmesni prostori, nekakšne vice, purgatorij za stvari, ki postanejo smeti." Opozarja tudi na podatke iz raziskav, ki kažejo, da imamo doma do 200.000 predmetov, v 99 odstotkih pa stvari zavržemo že po šestih mesecih uporabe. Nakupovanje je vedenje, njegova naloga je zadovoljevanje potreb, ampak v veliki večini kupujemo tudi stvari, ki jih ne potrebujemo – torej stvari, ki jih oglaševalci označijo kot nujne za našo srečo.

"Malikujemo stvari in zato lahko rečemo, da so trgovska središča postala nekakšna svetišča," še dodaja Podjed. Čeprav so naše potrebe zadovoljene, imamo več stvari kot kadar koli prej v zgodovini, a še vedno kupujemo, kopičimo, nabiramo. Številni potrošniški način življenja enačijo s svobodo: vsakdo si lahko kupi vse in postane, kar želi. "Svoboda to vsekakor ni, ker postajamo sužnji stvari. Zanimivo v našem odnosu do stvari pa je, da se stvari najbolj veselimo v trenutku, ko jih nimamo. Ko si jih še želimo, jih pričakujemo. Takrat je njihova vrednost za nas visoka. V trenutku, ko to stvar dobimo, pa njena vrednost v našem dojemanju že začne padati. Stvari so največ vredne takrat, ko jih nimamo, in to je ta zanimivi paradoks," je prepričan Dan Podjed.

Je nakupovanje torej le stvar izbire posameznika ali stvar prisile? "Prepričan sem, da je še vedno lahko to stvar izbire vsakega posameznika. Ta bojazen, da če ne bom imel najnovejšega modela neke reči, avtomobila, telefona, obleke, kot nas hočejo oglaševalci 'vreči na finto', da to nujno potrebujemo, če hočemo funkcionirati v tem sistemu, da sploh ostanemo del tega socialnega okolja, ker drugače me bodo pa izločili iz njega … Veste kaj, tega tveganja se ni bati, ker se vedno lahko obdaš z ljudmi s podobnimi vrednotami, s še boljšimi ljudmi. Vsekakor se lahko odločimo za izstop iz tega od oglaševalcev in podjetij vsiljenega sistema."

Da je izbor življenjskega sloga še vedno stvar izbire, sta prepričana tudi Andrej in Janja Brečko. Hvaležna sta naravi, v kateri lahko delujeta in ustvarjata najboljšo različico samih sebe, vendar se do nje obnašata etično, s spoštovanjem in hvaležnostjo – z njo živita v sožitju. Hiško, ki ima lesen skelet, stene pa so slamnate bale, ki so zelo stisnjene in vstavljene vmes, sta si postavila s pomočjo prijateljev. Z vodo, elektriko in ogrevanjem sta povsem samooskrbna. Sama si pridelata tudi zelenjavo in sadje, saj se zavedata pomena uživanja zdrave hrane. Svoje sreče ne kupujeta, temveč si jo ustvarjata. "Ponosna sva na to, kaj vse znava sama narediti, pridelati, kako sva ustvarjalna in pri tem še uživava … Imava vse, kar potrebujeva. Ko si v stiku z naravo, si tudi v stiku s tem, kaj je resnično pomembno, kaj v resnici potrebuješ," pove Janja, Andrej pa doda, da se moramo pri svojem delovanju in ustvarjanju vedno držati osnovnih naravnih načel – narave ne smemo le brezmejno izčrpavati in s tem uničevati, temveč moramo sodelovati z njo. "Zdaj živimo v družbi, v kateri vsi jemljemo več, kot dajemo. To ni prava pot k obilju," je prepričan.

Posledice naše nezmernosti pa so seveda neizogibne in številke o tonah odpadkov na različnih ravneh strašljive. V letu 2022 je nastalo 496 kg odpadkov na prebivalca. Vsak od nas je v povprečju zavrgel 72 kg hrane, v gospodinjstvih smo zavrgli 1744 ton oblačil, vsak od nas v povprečju zavrže 12,3 kg oblačil na leto. Leta 2022 je v državi nastalo 63.000 ton odpadne plastike.

Živa Kavka Gobbo iz društva za sonaravni razvoj Focus poudarja, da smo letos že 22. aprila, na dan Zemlje, dosegli dan okoljskega dolga. To je datum, ko letno povpraševanje in poraba naravnih virov presežeta vse, kar lahko Zemlja proizvede ali obnovi v celotnem letu. "Povprečen Slovenec živi tako, da bi potrebovali tri planete Zemlja, da bi lahko vzdrževali naš življenjski slog."

Po njenem mnenju bo odgovor na vprašanje Kam z odpadki? najlažji, če jih sploh ne proizvedemo. Ampak se recimo odpravimo na kmetijo, tržnico ali v trgovino z lastno embalažo ali kupimo rabljene izdelke in jih popravimo, ko se pokvarijo. Predlaga, naj ljudje v skupnostih bolj sodelujemo. "Imejmo malo bolj kritičen pogled na oglase, zavedajmo se, da imamo vpliv na izboljšanje razmer, ne le na osebni ravni, ampak tudi kot skupnost. Povezujmo se s sosedi, naredimo si skupno sončno elektrarno, lahko skupaj obdelujemo vrt, si izposojamo orodje drug od drugega. Oživiti moramo skupnostni duh, sodelovanje med ljudmi, ki imajo podobne vrednote, ter si tako izboljšati življenje in popraviti negativni odtis na okolje." Da vse staro le ni brez vrednosti in ni nujno, da takoj pristane na odpadu, dokazuje tudi Alenka Nose, ki dotrajanemu in staremu pohištvu vdihne novo življenje. Z njim je opremila tudi svoje domovanje in njegovo okolico. "Prepričana sem, da s kančkom ustvarjalnosti, rokodelskih spretnosti in pravo vizijo lahko veliko stvari recikliramo in znova uporabimo, hkrati pa s tem pokažemo tudi spoštljiv odnos do okolja, ki ga velike količine odpadkov zelo obremenjujejo."

In kako naprej? Misliti, da lahko naš svet še naprej uspeva v neokrnjenem potrošništvu, je zavajajoče. Po mnenju antropologa Dana Podjeda je zmernost temeljna vrednota, na kateri moramo graditi prihodnost. "Kaj pomeni zmernost? Da živimo po meri sebe, družbe in planeta. In tako zmanjšamo porabo, ne da bi bili prisiljeni živeti slabše. Izraz zmernost se mi zdi veliko primernejši in Slovencem bližji kot trajnost, vzdržnost, minimalizem … Poglejmo le naše babice in dedke – so sicer pridno delali, znali pa so tudi počivati, se zabavati, veseliti. Cenila se je vsaka stvar v domu, predmeti so se čuvali in spravljali, niso se pa kopičili. Mi pa danes vedno več delamo, da več zaslužimo, da si lahko več kupimo – pa kakšna zmernost je to? Je to sreča? Ne da bi poveličeval pretekle čase, ampak res bi se lahko kaj naučili od naših prednikov … Imeli so manj, pa verjemite, da so bili srečnejši kot marsikdo danes."

Da je zmernost glavno vodilo k bolj uravnoteženemu in učinkovitemu življenju, sta prepričana tudi zakonca Olivera in Rajko Dolinšek, ki učinkovito rabo energije doživljata kot poslovni in kot osebni izziv. Rajko že več kot desetletje vodi projekt REUS oziroma raziskavo o energetski učinkovitosti Slovenije, ki po zadnjem merjenju kaže, da se 72 odstotkov ljudi uvršča med "ekološko ozaveščene". Poudarjata pa, da se vsaka sprememba začne pri posamezniku, pri spremembi njegove zavesti. "Če želimo biti energetsko učinkoviti, moramo doseči to stanje v sebi. Najprej uravnotežiti sebe, svojo notranjo energijo, misli, čustva. Potem bo učinkovito ravnanje z energijo in drugimi viri postalo nekaj samoumevnega. Prihranek pri stroških za energijo pa bo ob notranjem zadovoljstvu še dodatna korist," sta prepričana zakonca Dolinšek.

Življenje po načelu manj je več ne pomeni odrekanja in zmanjševanja udobja, je prepričana tudi Živa Kavka Gobbo: "To ni odrekanje, ne gre za manjše udobje življenja, kvečjemu si s tem umiriš ritem življenja, čas namesto v trgovinah preživiš kakovostno s svojo družino, prijatelji, ješ kakovostnejšo hrano, privarčuješ … To, da se odrečeš nepotrebnim stvarem, ni znak revščine in tega, da si ne moreš privoščiti, ampak tega, da si balastnih stvari ne želimo." Na varovanje okolja moramo gledati kot na egoistično dejanje, je prepričana tudi Katja Sreš iz Ekologov brez meja: "Naš planet Zemlja bo obstal. Vprašanje pa je, koliko časa bomo na njem obstali mi, naši otroci, vnuki. Tudi če so podnebne spremembe za nekatere teorija zarote, pa tudi če si mislimo, da so za vse krivi vsi drugi okrog nas – a je res tako težko narediti nekaj dobrega, ne samo za okolje, ampak tudi za nas ljudi?"

Vsak korak k odgovornejšemu, ozaveščenemu in do okolja prijaznejšemu slogu življenja šteje. Če posameznik meni, da njegova dejanja niso dovolj za spremembo na bolje, spomnimo, da se učinki našega vedenja seštevajo, tako pozitivni kot negativni. Odločitev je v naših rokah.