V Sloveniji je približno 3500 posameznikov, ki so včlanjeni v 46 društev ljubiteljev starodobnikov. O vozilih in tudi njihovih ljubiteljih smo govorili z Jankom Uratnikom iz Zveze slovenskih društev ljubiteljev starodobnih vozil. Sam je lastnik treh starodobnih avtomobilov znamk Jaguar, Alfa Romeo in Triumph.

Na vprašanje o tem, v čem je čar starodobnih vozil, odgovarja: "Starodobna vozila imajo dušo, vsak zase malo drugačno. Sodobna vozila so prevozna sredstva, tehnološko gledano, so fantastična. Ni pa tehnike vožnje, ni občutka, ki ga daje starodobno vozilo."

Starodobno vozilo seveda ni vsako vozilo, ki je staro 30 let ali več. Za status starodobnika, ki prinese tudi nekatere ugodnosti pri registraciji in zavarovanju, mora vozilo izpolnjevati še druga predpisana merila. Biti mora ohranjeno in tehnično vzdrževano, tako da je skladno z izvirno konstrukcijo in obliko. To je tudi vozilo, ki se ne uporablja za vsakodnevno vožnjo. Mednarodna organizacija starodobnih vozil starodobnike uvršča v štiri razrede: starodobno avtentično vozilo, starodobno izvirno vozilo, starodobno restavrirano vozilo in starodobno sestavljeno vozilo.

Janko Uratnik poudarja, da na primer pri restavriranih vozilih ni čisto vseeno, kakšne dele smo uporabili, temveč morajo biti "pravilni elementi, pravilni deli, in tudi sestaviti je treba pravilno v nekaj, kar je potem lahko žlahten starodobnik".

Ljubitelje in lastnike starodobnikov pritegne zgodovina ali zgodba vozila. Janko Uratnik nam je zaupal tisto o svojem alfa romeu iz leta 1953. Gre za model, ki je bil naročen in izdelan po naročilu; na svetu je danes samo 27 takšnih vozil. Uratnikova ima zanimivo zgodovino. Eden od prejšnjih lastnikov je bil namreč tihotapec, ki je iz Italije skozi tedanjo Jugoslavijo tihotapil blago v Turčijo. Vendar so ga na poti aretirali. "On je šel v zapor, avto pa na dražbo. Potem so ga nekaj časa vozili v Beogradu, ko pa jim je zmanjkalo rezervnih delov, so ga odvrgli na neko polje in tam je žalostno gnil," pripoveduje Uratnik, ki je avtomobil restavriral po najstrožjih merilih, tako da je bil pozoren tudi na to, da so celo vijaki iz leta 1953.

Starodobnik je lahko konjiček in strast, lahko pa tudi naložba. Cena nekaterim modelom starodobnikov iz leta v leto raste. Eden najdražjih starodobnikov je bil Ferrari 335 Sport Scaglietti iz leta 1957, ki je bil na dražbi prodan za več kot 35 milijonov evrov. Pri nas lastniki starodobnikov vendarle nimajo vozil takšnih vrednosti, lahko pa dosežejo nekaj 10.000 ali tudi 100.000 evrov.

Janko Uratnik pravi, da se je treba starodobniku tudi malo prilagajati. To niso vozila, ki bi lastnika dostavila na sestanek ob 15. uri, a z njimi ne gre za cilj, temveč za pot: "Vožnja je užitek!"

Pri lastnikih in ljubiteljih starodobnikov pa verjetno ne gre samo za vožnjo ali samo za jeklenega konjička, ampak tudi za druženje. Zveza in posamezna društva ljubiteljev starodobnih vozil organizirajo druženja, tekmovanja, izlete in relije. Ljudje smo družbena bitja – in nekateri se na druženja najraje pripeljejo s starodobniki.

Vabljeni k ogledu celotne oddaje: