O mogočih rešitvah in motivaciji, da bi ljudje bolj dosledno jemali zdravila, smo se pogovarjali z mag. farmacije in klinične psihologije Rokom Antoličem iz lekarne Bolnišnice dr. Petra Držaja UKC-ja v Ljubljani.

Pozabljivost je najpogostejši razlog za nejemanje zdravil
Motivacija za zdravljenje je najvišja pri akutnih težavah, na primer pri bolečini ali vnetju (angina), in nižja pri kroničnih boleznih (visok tlak). Nekatere raziskave kažejo, da je zavzetost za zdravljenje z zdravili nizka pri bolnikih z astmo in diabetesom ter najmanjša pri preventivnem jemanju zdravil, pojasni Antolič. Še vedno pa je najpogostejši razlog za nejemanje zdravil pozabljivost. "Poleg enostavne pozabljivosti poznamo tudi kompleksno pozabljivost, ko človek podzavestno zavrača zdravila, ker ga spominjajo na bolezen," pojasni Antolič.

Pogosto ljudje ne vedo, kako pravilno vzeti zdravilo, kar se kaže predvsem pri bolnikih z boleznimi dihal. Pomembna so tudi sporočila iz okolice, saj lahko negativne informacije prijateljev in znancev o zdravilu vplivajo na to, da ga nekdo neha ali sploh ne začne jemati.

Pogosto se zgodi, da bolnikom pomeni mnenje bližnjih več kot priporočila zdravnika ali farmacevta. V tem primeru je zelo pomembno zaupanje med zdravnikom in bolnikom ter farmacevtom, poudari Antolič.

Naj vam ne bo nerodno zahtevati pojasnila in dodatnih informacij o zdravilu
"Bolnik bi se moral zavedati, da je v središču pozornosti in gre za njegovo zdravje, vendar mora biti pri zdravljenju tudi sam dejaven. O vseh pomislekih in vprašanjih bi se moral pogovoriti z zdravnikom in farmacevtom, tudi o tem, če se s terapijo ne strinja oziroma ima pomisleke, ter skupaj s strokovnjaki poiskati ustrezno rešitev. Morda se to pri nas premalo poudarja," ugotavlja Antolič in doda, da večina starejših bolnikov pri nas niti ne ve, zakaj ima določena zdravila.

Včasih se morate postaviti zase in ob morebitnih nejasnostih prositi za dodatna pojasnila v lekarni ali v zdravstvenem domu. Pogosto ljudje ne postavljajo vprašanj zdravniku ali farmacevtu, ampak se sami odločajo na podlagi različnih informacij iz okolja. "Zdravniki in farmacevti se moramo potruditi in dati dovolj pojasnil, še posebej pri antidepresivih je treba bolnikom povedati, da od njih ne bodo postali odvisni kot na primer od pomirjeval in da se učinek pokaže šele čez nekaj tednov. Če si vzameš čas in jim pojasniš, je večja možnost, da bodo zdravila tudi jemali."

"Problem je tudi to, da nekateri sami sebi določijo pomembna zdravila, in jemljejo samo nekatera, medtem ko v lekarni prevzamejo vse, kar jim zdravnik predpiše. Po navadi izpustijo ravno tista, ki so za njihovo zdravje pomembnejša. Na primer pri zdravilih za odvajanje vode bolnikom svetujemo, naj se tehtajo. Če teža v nekaj dneh naraste, je mogoče, da se v telesu nabira voda, in bi morali odmerek povečati. Če bi to nekdo ljudem razložil, bi bilo tudi manj hospitalizacij," pojasni Antolič.

Pomembno je graditi na zaupanju
Prvi korak k doslednejšemu jemanju zdravil je zagotovo sprejetje bolezni in pogovor z zdravnikom in farmacevtom, na podlagi katerega se zgradi zaupanje. "Kljub visoko razviti komunikacijski tehnologiji ta še vedno ne more nadomestiti osebnega stika, kjer lahko takoj preverimo odziv bolnika in pokažemo, da nam je mar zanj. Le tako lahko povečamo motivacijo, da se bo ta spopadel s težavo in dejavno sodeloval pri zdravljenju," poudari Antolič.

S pogovorom bi lahko rešili večino težav
Dogaja se, da ljudje ne jemljejo zdravil, jih jemljejo neredno ali vzamejo le pol predpisane tablete. Posledica je, da se stanje ne izboljša (recimo, krvni tlak ne pade) in po navadi zdravniki dopišejo zdravila, ne da bi se s pacienti pogovorili, ali prvotno predpisana zdravila sploh jemljejo.

"Zaradi časovne stiske ni komunikacije med zdravnikom in bolnikom, kar vodi v večanje števila predpisanih zdravil, ki pa jih ljudje jemljejo ali pa tudi ne. Menim, da bi že s pogovorom večino težav rešili," ugotavlja Antolič. Poleg tega bi bilo smiselno, da bi zdravniki bolnika vprašali, ali bo zdravila jemal, preden jih predpišejo.

Nakup dozatorja in spremljanje bolnikov pri zdravljenju
Nakup škatlice z več razdelki/dozatorja, kamor bi si zvečer pripravili tablete za naslednji dan ali teden, bi tako bolnikom kot svojcem omogočal večji pregled nad jemanjem zdravil. Ob jemanju zdravil iz škatle se lahko zgodi, da ljudje pozabijo ali podvojijo določena zdravila. Ravno tako si jih lahko pripravijo pri nečem, kar uporabljajo vsak dan in jih bo opomnilo, da morajo zdravila vzeti, svetuje Antolič.

"Smiselno bi bilo po kakšnem tednu bolnike poklicati in vprašati, kako se počutijo ob jemanju novega zdravila. To smo preizkusili in ljudje so bili najprej presenečeni, zatem pa so izrazili zadovoljstvo nad tem načinom preverjanja. Če bi bil človek motiviran, bi se dalo veliko narediti, vendar je tu vedno težava s časom. Poleg tega jim veliko pomeni, če se z njimi pogovarjaš, ker potrebujejo tudi duševno podporo, ne samo zdravila."

Antolič opaža, da farmacevti preveč časa porabijo za zapleteno administracijo, namesto da bi se raje posvetili bolnikom in vlivali motivacijo za zdravljenje. "Ljudje ne nehajo jemati zdravila samo zaradi enega neželenega učinka, ampak zaradi zaznave, da je ta preveč neprijeten v primerjavi z učinkovitostjo zdravila".

Ob odpustu iz bolnišnice bi morali pacientom pojasniti spremembe v terapiji
Ob spremembi zdravil bi moral zdravnik imeti dovolj časa, da bolnika vpraša, ali bo to zdravilo jemal. Farmacevt pa bi moral vsaj ob uvedbi novega zdravila preveriti morebitne interakcije z drugimi zdravili, ki jih že prejema, in bolnika pri zdravljenju spremljati. Po navadi po odpustu iz bolnišnice ljudje niti ve vedo, katera zdravila od prej naj še jemljejo, katerih ne in kako naj jemljejo nova zdravila. Zato bi bilo dobro, da "zdravnik v odpustnici iz bolnišnice napiše, katera zdravila so ukinjena in zakaj, da bo družinski zdravnik vedel, kako ukrepati naprej".

Na Centru za geriatrično medicino v bolnišnici dr. Petra Držaja je to že uvedeno, zato da ne pride do podvajanja ali izpuščanja določenih zdravil in da bolniki vedo, kako morajo nova zdravila jemati.

Možnost za posvet s farmacevtom
Pacienti se morajo zavedati, da lahko vedno pokličejo farmacevta za dodatna pojasnila, pove Antolič in doda, da bi bilo "včasih treba razložiti samo kakšno malenkost, pa bi že zvišali motivacijo za zdravljenje. Smiselno bi bilo prerazporediti farmacevte v lekarnah ali uvesti delovno mesto farmacevta, pri katerem bi se ljudje lahko v ločenem prostoru posvetovali oziroma postavili dodatna vprašanja ali podali pomisleke glede jemanja zdravil."

ZZZS je že pred leti začel projekt, kjer družinski zdravnik napoti k 'farmacevtu svetovalcu' bolnika, ki istočasno jemlje več zdravil ali za katerega sumi, da ima zdravstvene težave zaradi medsebojnega učinkovanja zdravil. Farmacevt pregleda vso dokumentacijo, ki jo dobi iz zdravstvenega doma ali doma starejših, in poda še svoje mnenje, kar pomeni, da dopiše, kaj bi bilo smiselno zamenjati, ukiniti ali morda samo spremeniti odmerjanje.

Da je motivacija pri nekaterih skupinah bolnikov res nizka, opaža Antolič na podlagi podatkov na zdravstveni kartici in pogovorov z bolniki, kjer pride pogosto do odstopanj. Bolniki sicer dvignejo zdravila v lekarni, vendar jih pogosto ne jemljejo dosledno. O točnosti podatkov je težko govoriti, saj je nekaj pridobljenih na podlagi pogovorov, kar je odvisno tudi od subjektivne ocene, po drugi strani pa ni ustreznih metod, s katerimi bi preverjali, ali bolniki res uživajo vsa predpisana zdravila in v kolikšni meri.

Komunikacija je prvi pogoj
"Z dobro komunikacijo bi lahko marsikaj rešili, vendar bi pri tem morali dobiti odgovora na vprašanji, kaj bolnik želi in kaj ga skrbi. Tako bi tudi bolniki dobili občutek, da jim želimo pomagati, hkrati pa bi okrepili še njihovo zaupanje, s tem pa tudi zavzetost za jemanje zdravil," sklene Antolič.