novinar. "Oba poklica sta mi pri srcu in vedno sem moral 'čarati', da sem se lahko ukvarjal z obema. Enako je bilo s prihodom iz Argentine v Slovenijo. Ponudila se je priložnost in smo jo izkoristili," pravi basbaritonist in novinar Juan Vasle.

Gledalci in bralci so med nedavnim svetovnim nogometnim prvenstvom z veseljem brali njegove kolumne in prisluhnili njegovemu komentiranju, tema najinega pogovora pa je bilo predvsem njegovo operno ustvarjanje. Pred kratkim je namreč v sodelovanju s simfoniki RTV Slovenija izdal svojo šesto zgoščenko s 13 arijami znamenitih opernih skladateljev, kot so Vincenzo Bellini, Peter Iljič Čajkovski, Mihail Glinka, Gioacchino Rossini, Wolfgang Amadeus Mozart, Jules Massenet, Jacques Offenbach in Giuseppe Verdi. "Zgoščenka je pika na i dolgoletnemu delu. Vsak pevec si želi operno pot zaokrožiti z izdajo opernih arij. Meni je uspelo zbrati pester izbor iz obdobja od sredine devetnajstega stoletja pa do štiridesetih let dvajsetega. Menim, da je rezultat zadovoljiv," je pojasnil, ko sva se srečala streljaj od Opere, kjer preživlja večino svojih dni.

Kako ste izbrali dela za zgoščenko?

Najbolj znani operni pevci običajno snemajo vse arije v enem obdobju, recimo v dveh tednov. Pri nas je drugače: snemamo za radijski arhiv. Ko se ponudi priložnost za izdajo zgoščenke, zberemo tiste arije, ki odgovarjajo začrtanemu sporedu in so po našem mnenju najboljše. Zato se dogaja, da so iz različnih obdobij: najstarejši posnetki so iz devetdesetih, najmlajši so stari dve leti.

Vesel sem, da lahko predstavim tudi slovensko arijo, in sicer arijo Potinosa iz opere Kleopatra Danila Švare. Na zgoščenki sta še dve ariji v slovenščini, arija don Basilia iz Seviljskega brivca in arija Ivana Susanina, dodal pa sem tudi eno v španščini, romanco Simpsona iz zarzuele Pristaniška točajka skladatelja Pabla Sorozábala.

Ali to, da lahko pustiš izdelek in rečeš, da je bilo to najboljše, kar sem zmogel v tem hipu, pride z leti? Vam je bilo to težko?

Človek ni nikoli zadovoljen. Tudi sam imam vedno pripombe, sem zelo samokritičen. A včasih je treba tudi malo popustiti, si tudi kaj oprostiti. Enako kot pri knjigah je treba zaključiti delo in reči: kar bo, pa bo. Danes smo pevci veliko bolj izpostavljeni kot včasih, saj imajo poslušalci na YouTubu v trenutku deset različnih verzij določene arije v izvedbi največjih pevcev. In seveda primerjajo.

Vsekakor je najpomembneje to, da tako zahtevno zgoščenko opernih arij s spremljavo simfoničnega orkestra v Sloveniji lahko izdamo. Ni povsod tako. Sam imam v svojem izboru že šest zgoščenk, eno dvojno. To pomeni, da sem veliko delal, vadil, iskal nov in zanimiv repertoar. Kar tri zgoščenke so posvečene slovenskim delom. Skupno sem izdal 86 slovenskih samospevov in narodnih pesmi, nekatere prvič posnete. Moj prvi pianist, Leon Engelman, s katerim sem posnel tri zgoščenke, mi je veliko pomagal, sploh pri slovenskem repertoarju, saj je velik poznavalec.

Za vami je delovno poletje: ne le da ste nastopali, polne roke dela ste imeli tudi z nogometom.

Poleti po navadi kombiniram počitnice in delo. Je namreč zelo primerno obdobje za koncerte.

Za vami je tudi nekaj jubilejev: praznovali ste 60 let, pred dnevi pa tudi 25. obletnico poroke.

Res je, čeprav rojstne dneve praznujem v ožjem družinskem krogu. Nikoli nisem prirejal velikih praznovanj. Raje si privoščimo kakšno potovanje. Počutim se enako, kot ko sem bil star 59 ali 58. Za obletnico poroke sem objavil sporočilo na Twitterju. Želel sem deliti z drugimi to lepo življenjsko obdobje. Družina nama z Adriano pomeni največ.

Obredli ste že velik del sveta. Kje vam je bilo najbolj všeč?

Zelo nas privlačita London in New York, kjer zdaj tudi živi mlajša hčerka. Obe velemesti sem prvič obiskal že leta 1979 oziroma 1980. Pred kratkim smo bili v Bratislavi in spoznali moderno, napredno mesto. Družinska potovanja so nam bila vedno pri srcu, predvsem ko sta bili hčerki še mlajši. Odklop in spoznavanje novih kultur zelo obogati človeka. Tudi petje in novinarstvo sta me marsikam zapeljala.

Ali vam je bilo, ko ste prišli v Slovenijo pred skoraj 25 leti, težko? Kaj je bilo najtežje?

Prva leta smo odhajali na dopust v Argentino. Ko smo se vračali, smo vedeli, da bodo vsaj eno leto stiki redkejši. Hčerki sta bili majhni, stari starši so ju pogrešali. Vendar se nikoli nismo kesali, da smo se preselili v Slovenijo. Tu se zelo dobro počutimo.

Lastnost, ki vas zelo dobro opiše, je razpetost: razpeti ste med dve državi, med dva poklica. Vam je bilo to kdaj v breme?

Dveh poklicev nisem iskal. Bil je naraven pojav. Čeprav ima prednost petje, sta mi oba všeč. Včasih sem moral "čarati", da sem lahko delal tudi kot novinar, a na koncu se je vedno izšlo. Enako je bilo s selitvijo iz Argentine v Slovenijo.

Takrat je bila priložnost in smo jo izkoristili. Najprej smo si vzeli nekaj časa, da vidimo, kako se bodo odvijali dogodki, potem pa smo se počasi navadili in ostali. Prišli smo vsi, tudi mesec in pol stara hčerka, preživeli skupaj dobre in slabe trenutke. Nikoli nisem razmišljal, da bi najprej prispel sam. Na začetku je bilo težko, ker smo prispeli malo pred plebiscitom in pol leta pred vojno, ampak potem so se stvari uredile. Na koncu lahko rečem, da je vse pozitivno.

Član ljubljanske opere ste že 24 let, za sabo imate pester nabor vlog. Se zdaj kaj drugače pripravljate na vloge kot pred leti?

Ne, pri pripravah na vloge se ni nič spremenilo. Mogoče zdaj gledam bolj zrelo na vse skupaj. Nisem čisto za vsako stvar. Ko je človek malo mlajši, dela drugače: hoče čim več. Vendar še vedno veliko delam. V tej sezoni sodelujem kar pri šestih naslovih: Nabucco, Rigoletto, Ples v maskah, La Traviata, Seviljski brivec in Gorenjski slavček.

Pomembno je, kako so razvrščene vloge. Če danes poješ Zaharijo v Nabuccu, boš težko jutri prevzel Bazilija pri Seviljskem brivcu. Glasovno sta popolnoma različni vlogi in je med obema potreben razmah.

Pred nekaj leti ste bili gost v naši klepetalnici in na vprašanje, katera je vaša najljubša vloga, ste odgovorili z vlogo Zaharije v Nabuccu. Je odgovor še vedno isti?

To je vloga, ki sem jo največkrat pel (75-krat) in jo tudi najbolj poznam. Že na začetku oktobra bomo z njo spet na odru. Tudi Bazilija sem pred letošnjo premiero Seviljskega brivca že poznal. Tu pride do izraza komična plat pevca.

Čeprav imamo pevci raje vloge v izvirnem jeziku, se strinjam, da Seviljskega brivca pojemo v slovenščini, saj je prevod Nika Štritofa odličen in zbliža delo poslušalcem. Uporablja nekatere zelo značilne izraze, kot sta larifari in lačenpergar.

Ali je kakšna vloga, ki ste si jo želeli, pa še ni prekrižala vaše poklicne poti?

Mogoče katera izmed Verdijevih. A si s tem ne belim glave. Mogoče pa še pride. S tem, kar sem do danes naredil, sem zadovoljen. Pel sem veliko vlog iz vseh obdobij, vseh slogov, vseh jezikov. Mislim, da sem bil predvsem uporaben pevec, kar je za repertoarno gledališče, kot je naše, najpomembnejše. Tu so opere na sporedu več let.

Do kdaj traja kariera opernega pevca? Kdaj se upokoji?

Dokler mu glas služi, si vsak operni pevec želi peti. Enim služi dlje, drugim manj časa. Številni se prilagajajo stanju in starosti. Angleški basist Robert Lloyd, ki je pred leti pel največje basovske vloge, danes prevzema srednje in je še vedno zelo kakovosten. Dejansko ni pravila. Učiš se vse življenje, glas se razvija. Basi oziroma nizki glasovi, če smo zdravi, običajno pojemo najdlje.

Kako pazite na svoj glas?

Živim čim bolj naravno. Brez kakšnih posebnosti. To ne pomeni, da si ne privoščim sladoleda. Obratno. Obožujem ga. Ne kadim in ne pijem, ampak ne zaradi petja, temveč zato, ker mi ne ustreza. Nekateri pevci, ki kadijo in pijejo, so odlični. V ničemer ne pretiravam. Nekdo mi je rekel, da je zdrav, ker ne bere revij za zdravje. V vsaki bolezni najdeš kakšen simptom, ki se ti v tistem trenutku zdi, da ga tudi pri sebi opažaš.

Vam kdaj, ko ste na odru, po glavi roji šport in obratno?

Ne, odklopim. Kadar delam športne stvari, delam športne stvari, ko pojem, pa pojem. Najprej sem bil novinar in šele potem sem se posvetil petju. Še kot otrok sem ob popoldnevih tičal pri radiu in pisal izide. Najprej sem bil zaposlen pri gospodarski reviji, potem pa sem se čedalje bolj nagibal k športu. Med operno predstavo ne mislim na nogomet. Če je kakšna pomembna tekma, med odmorom preverim izid, sicer pa velja, da ko sem na odru, sem na odru.

Kakšna je po vašem mnenju prihodnost opere?

Opera bo preživela, ker še vedno uživa velik ugled. Ogromno je mladih pevcev. Operne fanatike štejejo med najzvestejše na svetu. Število poslušalcev malo niha, enkrat je bolje, drugič slabše. Kriza je naredila svoje. Recimo v Metropolitanski operi se zadnja leta spopadajo z manjšim številom poslušalcev, na drugi strani pa v londonskem Covent Gardnu ali na Dunaju komaj dobiš vstopnico. V ljubljanski operi smo imeli v zadnjih letih dobro zasedenost predvsem pri klasičnih naslovih. Lani sem si v Teatru Colón v Buenos Airesu, kjer sem deloval deset let pred prihodom v Ljubljano, ogledal premiero Verdijevega Otella. Zasedeno je bilo sleherno stojišče.

Ena izmed prvih asociacij na Argentino je tango. Ali ga plešete?

Pojem ga, plešem pa ne. Nisem dober plesalec. Nekaj tangov izvajam tudi na koncertu argentinskih, brazilskih in slovenskih pesmi. Doslej sem imel že 35 ponovitev po Sloveniji. Izvedel ga bom 23. oktobra v Laškem in 28. novembra v Zagorju. Pripravljam tudi že nov koncertni program.

Ko obiščete Argentino, kaj si najraje privoščite, kaj je tam drugače kot tu? Je to dober argentinski zrezek?

Tudi to, ampak najbolj se veselim utripa, vzdušja. Lani sva bila z ženo v Buenos Airesu in sva si mesto ogledala v miru kot turista. Vse znamenite točke, katedralo, vladno palačo, Cabildo, muzej lepih umetnosti, kjer so na ogled originali Van Gogha, Moneta, Maneta, Rubensa in Rembrandta, več cerkva. Vse sva že poznala, a bolj 'na brzino'. Tokrat sva si vzela čas. Res sva uživala. Seveda pa sva si privoščila tudi argentinske zrezke.

Znamenita sopranistka Renata Scotto, Italijanka, ki živi v New Yorku in je na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja koncertirala tudi v ljubljanski operi, je nekoč rekla: "Ko se vračam v Italijo, preklinjam in protestiram, kot sleherni državljan, a Bog varuj, da mi v ZDA kdo kaj reče čez Italijo." To se dogaja, če si doma tu in tam, si od tu in od tam, a hkrati nisi ne od tu ne od tam. Po eni strani je zanimivo, si bogatejši, po drugi strani pa ne veš točno, kam spadaš.

Ena hčerka je bila rojena tu, druga v Argentini, a imata obe zelo radi Argentino, kot bi vse življenje živeli tam. In moja žena, ki nima slovenskih korenin, je zdaj tukaj doma, popolnoma se je vživela. Meni včasih pravijo, da sem se vrnil. Ne morem se vrniti nekam, od koder nisem nikoli odšel. Emigriral sem v deželo svojih staršev, seveda pa je bilo zame drugače, ker sem govoril jezik in imel tudi sorodnike. Žena ni znala besede, a je začela kmalu prepevati pri Slovenskem komornem zboru, kjer so jo zelo lepo sprejeli in ji pomagali. Ko je prišla na prvo vajo, sem jo predstavil in povedal, da ne govori slovensko. Ena izmed pevk je govorila špansko in takoj je bilo lažje.

Vas ljudje na ulici pogosto prepoznajo?

Me, predvsem zaradi pojavljanja na televiziji. Odkar sem v Sloveniji, sem bil najpogosteje gost v nogometnih oddajah, a tudi kot pevec sem večkrat sodeloval pri oddajah. Ravno na poti sem me je neki gospod ustavil in me pozdravil. To je prijazno, lepa izkušnja. So me pa enkrat fotografirali brez moje vednosti, ko sem tehtal solato v nakupovalnem centru, in fotografijo objavili v eni izmed tedenskih revij. Takšno pojavljanje me res ne zanima. K sreči sem za rumeni tisk nezanimiv, ker živim popolnoma običajno in normalno življenje.