Nekaj prav posebnega je kmetija v Iga vasi v Loški dolini, kjer polja še vedno orjejo s konjsko vprego.

Na dvorišču kmetije pri Kandaretovih je videti, kot da se je čas ustavil. Konjska vprega z zapravljivčkom, na vozu pa majhen plug, brana, domače žito in nakaljen krompir - Janez se je odločil, da bo kmetoval po starem.

Janez Kandare, kmet iz Loške doline, je povedal: "Imam neki tak občutek, da sem dolžan, da to ohranim in prenesem v naslednje generacije, pa še z veseljem to delam."

Njivo je najprej prebranal, nato je žito ročno posejal. Sledilo je sajenje krompirja. Pomagali so mu tudi otroci. To počnejo, kot pove Janez, "da lahko dobijo pridelke, da potlej lahko tudi pojejo kaj domačega".

To je romantična podoba kmetovanja. Realno stanje naše samooskrbe je bolj žalostno. Uvozimo več kot polovico naše letne porabe žit. Branko Ravnik, direktor KGZ-ja Slovenije, je stanje ocenil: "Podobno je s krompirjem, pri vrtninah je najslabša stopnja samooskrbe, se postopno dviguje, ampak smo nekje pod 40 odstotki."

Brez uvoza bi stradali. Kako zelo se je v zadnjih petdesetih letih zmanjšalo število njiv, nazorno pove podatek iz Loške doline. "Toliko kot je zdaj obdelane zemlje v eni vasi, jo je včasih obdelala ena kmetija, potem pa veste, kje smo," pove Kandare.

Globalizacija je naredila svoje, pravi Ravnik, nič se nam več ne splača, zato je vse manj obdelanih njiv. Premalo se zavedamo, kako pomembna je hrana, in še manj tega, koliko je vredna tista, ki jo pridelamo sami, saj le tako vemo, kaj jemo.