Z gorami je povezan že od malih nog, ko je bil pastir na Veliki Planini. Prehodil je številne gore na različnih koncih sveta, od domačih Kamniških Alp do Himalaje, vseh štirinajst osemtisočakov pa je upodobil s slikarskimi barvami, saj je slikarstvo njegova druga velika ljubezen. Omenjene slike je Griljc podaril Slovenskemu planinskemu muzeju v Mojstrani, prvo sliko, Daulagiri, je poklonil soplezalcu Tomažu Humarju, drugo, Everest, pa Davu Karničarju ob njegovem prvem smučarskem spustu z vrha sveta.

V pogovoru z Lucijo Fatur v oddaji Storž je razkril, kaj je njegov recept za dolgo in zdravo življenje. Vsako jutro začne s tibetanskimi vajami, pred leti pa sta z ženo odkrila dobro počutje tudi v presni hrani.

"Vse tri stvari, hribi, slikarstvo in zdrava prehrana. Predvsem se izogibam srečanjem z ljudmi, ki oddajajo negativno energijo, stres. Dobesedno se tega izogibam in če pridem v tako družbo, se raje umaknem," razkriva enega od glavnih življenjskih vodil.

S hribi se je prvič srečal pri 10 letih kot pastir na Veliki Planini. "Začela me je gnati radovednost, zanimalo me je, kam se z vrhov hribov vidi še naprej." Podobno je bilo tudi s slikanjem, ki ga je sprejel iz radovednosti, saj je od nekdaj rad opazoval predvsem naravo. "Vedno najdem nekaj novega, imam svoje slikarje, katerih slog mi je všeč, sicer pa skušam ohranjati svoj slog. Najraje slikam hribe, zelo redko pa se odločam slikati po svoji fantaziji, najraje namreč slikam to, kar vidim," je pojasnil svoj način dela. Kot pravi, se nima za umetnika, mu je pa slikarstvo zelo ljubo in slikanje ga zelo sprošča. "Kadar se zelo poglobim v neke motive, potem včasih tudi žene ne slišim, ki me kliče na kosilo."

Med gradnjo hiše je preobremenil telo, tudi v hribih je večkrat padel in zato so se pojavile velike zdravstvene težave in leta 1978 so mu morali operirati celo hrbtenico. "A sem se držal navodil in si lepo opomogel in šele pozneje obiskal svetovne vrhe," se spominja pomembnega mejnika življenja, ki mu je jasno pokazal, da mora skrbeti za svoje telo.

"Začnem počasi, potem pa vzamem tempo, ki mi ustreza, in ga ves čas držim," deli svoj recept za hojo v hribih, s katerimi je že skoraj 60 let povezan tudi kot reševalec. Reševalec je namreč postal že leta 1958. "Način reševanja se je (od takrat, op. p.) zelo spremenil. Te moje mlade reševalce v Kamniku zelo spoštujem, zaslužijo si vso pohvalo," je poln pozitivnih besed o mlajših kolegih.

"Ljudje so premalo odgovorni do sebe," pa je kritičen do tistih, ki gredo v gore z neprimerno opremo ali v neprimernih razmerah, potem pa potrebujejo pomoč gorskih reševalcev.

Griljc je prehodil številne vrhove po vsem svetu, a zanj so najlepši domači hribi. "V vseh letnih časih, poleti se bleščijo, so zeleni, pozimi so zasneženi in imajo spet svoj čar." Nedavno se je udeležil tudi tekmovanja v turnem smučanju v Avstriji. "Tam se srečujemo slovenski, avstrijski in italijanski reševalci. To tekmovanje je zanimivo predvsem zato, ker ni cilj hitrost, temveč druženje. Letos nas je bilo kar 393."

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete tukaj.