Možgane čaka v prvih letih življenja težko obdobje, ko rojevajo nove celice, temu rečemo nevrogeneza. Vsi nevroni in vse povezave med njimi pa ne obstanejo, ampak pride do obrezovanja. Ko se rodimo, imamo zato kakšnih 20 odstotkov živčnih celic več, kot takrat, ko odrastemo. Nevroznanost danes tudi ve, da se rojevanje novih živčnih celic po 20. letu ne konča, ampak se dogaja tudi v poznejšem obdobju življenja.

Mlajši možgani se lahko veliko naučijo od starejših, vsi skupaj pa od tistih, ki bi jih lahko po nekaterih definicijah poimenovali kar superstarostniki. To so posamezniki, starejši od osemdesetih let, ki imajo še vedno izjemno razvite kognitivne sposobnosti, spomin, pozornost in tudi sicer gibke možgane, s katerimi se lahko kosajo s kar nekaj desetletij mlajšimi.

"Bolj sem razsodna kot nekoč," pripoveduje stanovalka Doma pod gorco v Mariboru, kjer smo se srečali s simpatično skupino zelo energičnih gospa. "Lažje prenesem tudi kritike," porogljivo doda druga sogovornica, njena kolegica nadaljuje: "Ko si mlajši, si malo bolj živahen, veliko več premišljuješ, zdaj je tega manj."

Na starost se gleda tudi zviška

Upokojena klinična psihologinja Meta Kramar, ki je tudi že zakorakala v deseto desetletje življenja, ima odličen vpogled v razvoj možganov, izkustveno in raziskovalno.

"Vsako življenjsko obdobje ima svetle in temne plati. Dojenčkom in malčkom zavidamo njihovo brezskrbno življenje, hkrati pa pozabljamo, kakšna velikanska naloga je pred tem drobnim bitjem, ki v svet šele vstopa in je nebogljeno. Mladim zavidamo zdravje, prekipevajočo energijo, prihodnost, ki je pred njimi. Potem pride odraslost, pri čemer mi pride na misel šala, da nam polovico življenja pokvarijo starši, polovico pa otroci. Toda v tem je zrno resnice. Življenje je naporno, četudi smo mladi ali odrasli. Ko smo stari, pa se znajdemo v nenavadnem položaju, saj v naši družbi prevladuje mišljenje, da je starost zguba, da je to obdobje, ki nikogar ne zadeva. Starosti da se nima smisla posvečati, ker je to nekaj groznega, človek je tako rekoč že odpisan, ker nič ne prispeva družbi in je breme. Pa ni treba, da bi na starost gledali v takšnih tonih."

Na Japonskem imajo do starosti drugačen odnos. Veliko starejših ljudi obiskuje telovadnice, včasih je v telovadnicah videti kar 80 odstotkov uporabnikov starejše populacije. "Fitnes je med starejšimi zelo priljubljen," razlaga Kohei Watanabe z univerze Chukyo v Nagoyi. Je mednarodno priznani strokovnjak za ocenjevanje človeških skeletnih mišic in gibanja, tudi starejših.

"Pomembno je, katera vrsta vadbe je najboljša za ohranjanje mišic. Treba je izvajati vadbo za moč in visoko intenzivni trening z uporom. Če na primer izvajate počep brez dodatne obremenitve, torej le z lastno težo, to ni dovolj za ohranjanje mišične mase. Izvedli smo študijo, v kateri so starejši vsak dan štiri mesece izvajali sto počepov z lastno težo, vendar nismo zaznali nobenega izboljšanja v njihovi mišični moči ali mišični masi. Zato starejša populacija potrebuje visoko intenzivni trening z uporom, pri katerem vadijo z obremenitvijo, ki znaša od 70 do 80 odstotkov njihove maksimalne moči."

Telesna pripravljenost starejših je pomembna tudi za ohranjanje zdravja možganov, pri čemer je Japonska z visoko razvitostjo zavedanja o dejavnosti starejših dober zgled, tudi zato so najstarejša populacija na svetu in imajo največ stoletnikov.

"Genetika je sicer zelo pomembna, vendar so okoljski dejavniki še pomembnejši za zdravje. Tudi če imate dobre gene, ne morete živeti dolgo, če imate nezdrav življenjski slog. Japonski geni so dobri, vendar so okoljski dejavniki in življenjski slog še pomembnejši. Družba bi morala ustvarjati priložnosti, da starejša populacija najde nekaj, s čimer se lahko ukvarja v svojem vsakdanjem življenju – na primer preprosta dela, hobije ali izobraževanje."

Starajoča se družba

Pričakovana življenjska doba se je v zadnjih 200 letih močno dvignila. Če danes povprečen Zemljan živi 73 let, je bila povprečna starost leta 1820 samo 26 let. Najdaljšo pričakovano življenjsko dobo imamo v Evropi, leta 2020 je povprečni Evropejec živel 82 let.

Tudi statistika torej pritrjuje, da se človeštvo vse bolj stara. In nekako logično je, da si ljudje tudi v zrelih letih želijo ostati čim bolj zdravi in v formi, številni morda tudi nekoliko pretirano − večno mladi. Hrepenenje po večni mladosti je staro skoraj toliko kot človeška civilizacija.

In kaj o večni mladosti pravi znanost? Ivica Rubelj je hrvaški biolog, ki se že 30 let znanstveno ukvarja z vprašanji staranja in tudi pomlajevanja. Je predstojnik Zavoda za molekularno biologijo na Inštitutu Ruđerja Boškovića v Zagrebu. Nedavno so objavili raziskavo, ki je dokazala, da je v določenih okoliščinah pomlajevanje mogoče. V laboratoriju jim je kožo 24 mesecev stare podgane uspelo močno pomladiti.

"V tej raziskavi smo preverjali hipotezo, da je kopičenje starih, senescentnih celic v tkivih primarni vzrok staranja. Spremenili smo razmerje med mladimi in starimi celicami v različnih življenjskih obdobjih podgane tako, da smo v staro kožo presadili mlade celice. S tem smo dokazali, da je hipoteza o kopičenju starih celic kot primarnega vzroka staranja, pravilna in da je mogoče procese staranja obrniti – v tem primeru na koži, saj je najpreprostejša in najdostopnejša za tovrstne analize."

Ključno je skrajševanje telomer

Ko se je koža pri podganah pomladila, je spet začela proces staranja. Profesor Rubelj za boljše razumevanje procesov staranja navede telomere. Gre za proteinske kapice na koncu človeškega kromosoma, ki ščitijo kromosom oziroma DNK.

"Skrajševanje telomer je ključno pri staranju. Z njihovo manipulacijo je mogoče procese staranja obrniti na ravni celice, tkiva in celotnega organizma."

Z biološkega vidika staranje torej ni nikakršna enigma, z vplivanjem na telomere se lahko staranje upočasni, ustavi ali celo pohitri.

"Že pred 13, 14 leti je bilo dokazano, da so telomere glavni mehanizem, ki nadzoruje staranje in njegovo dinamiko. Skrajševanje telomer je tudi gensko pogojeno. Na staranje je mogoče vplivati z manipulacijo telomer. Ti eksperimenti so bili izvedeni na transgenih organizmih. Zdaj potekajo poskusi, da bi isti učinek dosegli pri odraslem organizmu. Gre za tehnično vprašanje, podobno kot pri genski terapiji – poznamo vzroke številnih bolezni, ki jih povzročajo spremembe določenih genov, vendar še ne znamo učinkovito manipulirati z njimi, kot bi želeli."

Način presajanja kožnih celic pri miših in podganah, šlo je za heterotransplantacijo, ni izvedljiv pri človeku. Toda pomlajevanje kože bi bilo vseeno mogoče začeti razmeroma hitro, seveda če je to sploh smiselno.

"Gre predvsem za tehnološko vprašanje – ne potrebujemo nove tehnologije, ampak moramo ustrezno uporabiti že obstoječe postopke."

Vsak organ je teoretično mogoče pomladiti, izjema so možgani. Nevroni se ne delijo, tudi če znanstvenikom uspe podaljšati telomere, razlaga prof. Rubelj. Lahko pa odpravljanje starih celic v telesu tudi pozitivno vpliva na možgane.

"Manipulacija telomer namreč odpravlja senescenco − staranje celic in njihov škodljivi vpliv. Glavni problem za nevrone prihaja iz okoliških senescentnih celic. Eksperimenti so pokazali, da odstranitev senescentnih celic pozitivno vpliva na možgane na vseh ravneh. Čeprav se nevroni sami ne delijo, se vse druge podporne celice v možganih začnejo obnavljati in normalno delovati. To posledično izboljša tudi funkcijo možganov, kar se analizira tako histološko kot vedenjsko. Pri miših, na primer, so opazili izboljšanje nevromišične aktivacije in regeneracije, pa tudi pozitivne spremembe v psihološkem vedenju v različnih testih."

Sanje o dolgoživosti

Toda dolgoživost ni samo znanstveno vprašanje, ki je pri kliničnih študijah še vedno omejeno na miši in druge poskusne organizme. Ostati čim dlje mlad je vse bolj priljubljena mantra, ki ji sledijo različni nutricionisti, kineziologi in industrija lepote.

Tamara Lah Turnšek je neutrudljiva komunikatorica znanosti, dolgoletna predstojnica Nacionalnega inštituta za biologijo, kjer je ustanovila tudi oddelek za genetsko toksikologijo in biologijo raka. Molekularne in biološke mehanizme v našem telesu, povezane s starostjo, torej imenitno pozna. Strinja se, da je koprnenje po večni mladosti pravzaprav staro že od vzbrsti civilizacije.

"Ljudje so že v grških časih iskali studence mladosti in negodovali, da se starajo, čeprav si bil takrat star pri tridesetih. Danes aktivno staranje preprosto pomeni staranje brez bolezni. In če to dosežemo, se lahko počutimo odlično."

Tudi znanstveno je proces staranja pojasnjen. "DNK je molekula v jedru, ki nam zagotavlja izražanje genov, proteinov, skratka ves mehanizem delovanja neke celice. Ta se z vsakim deljenjem nekoliko zmanjša, v nekem trenutku molekula sama ne more več biti stabilna, ker je tako kratka. In takrat celica propade."

Izvedenih je bilo že veliko študij, kako preprečiti ali upočasniti takšne procese, vendar konkretnih rešitev še ni. "Veliko se govori o matičnih celicah, predvsem o tistih, ki obnavljajo tkiva. Če jih dodajamo v tkivo, se lahko diferencirajo tudi v kožo ali v kosti. Na tem temelji tudi estetska kirurgija, nekaj začasnih rezultatov je mogoče zaznati, te celice se na koncu ravno tako začnejo starati, tudi pod drugimi vplivi. Izvajali smo tudi poskuse, da smo združili matično celico z rakavo celico, z upanjem, da bo matična nekako "pojedla" oziroma uničila rakavo celico. Toda bilo je ravno nasprotno. Celici sta se združili, rakava celica pa je postala še bolj dolgoživa, kot je sicer."

Vplivati na pomlajevanje

Človek je pri staranju že dosegel naravni, gensko določeni vrh, življenjska doba se je zaradi boljšega načina življenja in prehrane občutno podaljšala, mogoče je odstraniti še kakšen zunanji negativni dejavnik, seveda tudi ob predpostavki dobre genske osnove.

Prof. Ivica Rubelj je kritičen in realen, komercialni ponudniki nas po njegovem mnenju ne morejo pomladiti.

"Obstajajo individualne razlike v dolžini življenja, nekateri ljudje imajo že ob rojstvu boljše genske predispozicije. To pa ne pomeni, da bodo nujno živeli dlje – na življenjsko dobo vplivajo številni dejavniki, kot so okolje, prehrana in poklic. Vprašanje pa je, kaj bi se zgodilo, če bi začeli uporabljati metode pomlajevanja, predvsem genske terapije, to bi nedvomno močno zvišalo človeško starost. Poudaril bi, da se znanstveniki pri raziskavah staranja ne ukvarjamo z estetiko, temveč z boleznimi, povezanimi s staranjem. Medicina želi preprečiti ali omiliti negativne zdravstvene učinke staranja, ki vplivajo na celoten organizem."

Nekateri posamezniki v svetu eksperimentirajo celo na lastno pest. Takšen je na primer ameriški milijonar Bryan Johnson, ki vztrajno išče nove načine, kako bi upočasnil proces staranja, med drugim si je pomagal celo s krvjo najstniškega sina.

"Takšna prizadevanja so vedno obstajala. Bryan Johnson ima preprosto tako veliko denarja, da lahko prosto eksperimentira. A dejstvo je, da dokler ne bomo znali neposredno vplivati na biologijo telomer, ne bo mogoče doseči bistvenega pomlajevanja ali podaljšanja življenja. Če bi popolnoma odstranili vse negativne dejavnike, bi se življenjska doba morda podaljšala na največ sto let, to so naši genski limiti. Obstajajo vrste, ki živijo več sto let, a imajo drugačno gene. Znanstvene metode, ki jih danes razvijamo, niso usmerjene samo v določene dele telesa, temveč delujejo celostno. Nihče več ne dvomi, da bo genska terapija postala učinkovita – prav zato se metode ves čas izboljšujejo. Hkrati se razvijajo tudi druge rešitve za zdravljenje bolezni, povezane s staranjem."

Staranje kot bolezen?

Biologinja Tamara Lah Turnšek pokaže tudi na vzporednico med staranjem organizma in boleznimi. "Nekje 12 je procesov, ki so ključni za staranje. Tako ali drugače jih lahko upočasnimo. Največ z načinom življenja in tudi kakšnim prehranskim dodatkom, obstajajo tudi že nekatera zdravila, imenujemo jih geroprotektorji. V ozadju je celotna industrija. Toda ko gremo čez neko mejo, ta bolezen, staranje, da tako rečem, pospeši druge bolezni. Večina bolezni je posledica starajočega se organizma."

Bo nekoč obstajala biološka nesmrtnost? "Upam, da ne, ker potem nas bo preveč na tem planetu. To ne bi bilo dobro za ravnotežje. Nekateri menijo, da se že zaradi dolgoživosti povečuje število prebivalstva, kar seveda ni res, saj je v večini zahodnih držav na drugi strani manjša rodnost, tudi v Sloveniji. Sestava prebivalstva pa je drugačna. Če bi živeli do 200 let, bi morali razmišljati, kako ustaviti reprodukcijo zaradi prenaseljenosti planeta."

Nizka rodnost na eni in staranje prebivalstva na drugi strani sta nedvomno velik izziv. Prebivalci v starostni skupini nad 80 let so najhitreje rastoča populacija v Evropski uniji. V Uniji živi šest odstotkov prebivalcev nad 80 let, leta 2070 jih bo že več kot 13 odstotkov. Nad 65 let bo takrat stara skoraj tretjina Evropejcev, je razbrati iz poročila Ageing report Evropske komisije.

Biti mlad in biti star v novih časih

Ob koncu pa se še enkrat vrnimo k razmislekom upokojene klinične psihologinje Mete Kramer, ki pri več kot devetdesetih letih še vedno živi zelo aktivno in vitalno.

"Ko se je Slovenija osamosvojila, smo se pridružili zahodni civilizaciji in smo sanjali o evropski kulturi in razvoju in o visokem življenjskem standardu. Hkrati pa se nismo zavedali, da smo privzeli vrednote kapitalistične družbene ureditve, ki je postavila v ospredje posameznika, človeka, individuum, njegove cilje, potrebe, s tem pa tudi eksistenčni boj vsakega z vsakim, kar je postalo kar normalno. Denar je postal sveta vladar in kdor je v stiski, si je tega sam kriv. S takim razmišljanjem seveda stopi v ospredje posvečanje samemu sebi, zdravju, videzu, lepoti, duševnemu blagostanju, nenehni sreči, pa tudi mladosti, ki je nekako prispodoba vseh teh novih vrednot."

Oglaševalska industrija je pograbila prazno nišo in družbena omrežja so industriji večne mladosti omogočila nesluten razvoj. "Obljubljajo večno mladost, ki seveda ni realna, zanima jih samo dobiček. Poleg tega vlada propaganda, da je najvrednejši cilj v življenju biti srečen. Skratka, biti kar naprej srečen, kar naprej se smehljati, industrija ponuja podobe zabave brez konca, uživanje v brezdelju, v luksuzu bogatih ljudi. Pričakovanja mladih ljudi so močno pod vtisom teh predstav in prepričanja, da so pravzaprav tudi oni upravičeni do tako srečnega in brezskrbnega življenja. To je velika laž."

Hrepenenje po večni mladosti je staro skoraj toliko kot človeška civilizacija. Izoblikovalo je mite, pripovedi, legende in tudi odprlo pot sodobni znanosti in odkrivanju skrivnosti dolgoživosti. Ali lahko kljubujemo času ali je bolje, da kakovostno preživimo tistega, ki ga imamo? Odgovor je v sodobnih časih morda še kompleksnejši, kot je bil nekoč.