Del krivde za tak odnos nosijo tudi tisti starejši, ki se v kasnejšem življenjskem obdobju začnejo celo sami obnašati "starikavo". Opustijo različne aktivnosti, druženje, udeležbo na različnih prireditvah in podobno. Zaradi prepleta vseh teh dejavnikov je za to stanje starejših ameriški gerontolog Neil Robert Butler že davnega leta 1969 skoval besedo starizem. Kakšen obraz ima starizem v slovenski družbi, sta nam pojasnila Otto Gerdina, raziskovalec na FDV-ju, in Aleš Kenda z ministrstva za solidarno prihodnost.

Kaj natanko pomeni pojem starizem in zakaj v zadnjem času vse pogosteje govorimo o starizmu?
Otto Gerdina: Starizem je sestavljen iz stereotipov, predsodkov in diskriminacije. Torej stereotipi so tisto, kar mislimo o starih ljudeh, predsodki nam povejo, kako se v odnosu do starih ljudi počutimo, diskriminacija pa je neenakopravna in nepravična obravnava osebe zgolj zaradi njene starosti. V Sloveniji je družben odnos do starih ljudi razmeroma pozitiven. Vendar ko pogledamo pod površje, ugotovimo, da do starih ljudi čutimo neko sočutje, pomilovanje oziroma tako imenovani sočuten starizem. Tudi povprečen Evropejec verjame, da so stari ljudje prijazni, zaupanja vredni, ampak hkrati manj sposobni in manj kompetentni kot recimo mladi ljudje.

Aleš Kenda: Današnja civilizacija je v zadnjih 50 ali 100 letih doživela velik napredek, med drugim tudi v dolžini življenja. Tako imamo v Sloveniji danes okoli 400 ljudi, ki so stari 100 in več let. Medtem ko jih je bilo ob osamosvojitvi samo 35. Dosežki so bili izjemni, nanje smo bili dolgo ponosni, kasneje pa so si ljudje začeli postavljati vprašanje, kakšno pa je to družbeno okolje, v katerem bodo ti starejši živeli? Ali je dovolj prijazno, spoštljivo do njih? In tako so znanstveniki ugotovili, da to okolje ni ravno prijazno. In ko razmišljam o starizmu, se včasih v šali vprašam, ali bo nekdo tudi za Božička, dedka Mraza in Miklavža dejal, da so prestari, da bi opravljali svoje delo, da so morebiti že pozabljivi in podobno?

Kakšen je odnos družbe do starejših?
Aleš Kenda: Mislim, da se redko kdo zaveda, da bo čez nekaj let sam postal starejši. Na starejše se pogosto gleda kot na neko drugo kasto, z nekega drugega planeta. Starost ima negativen prizvok kot obdobje pospešenega upadanja, čeprav je starost enakovredna drugim obdobjem v življenju, s svojimi prednostmi in slabostmi. V nobenem obdobju namreč ne cvetijo samo rožice. Pomembno je tudi razumeti, da so življenjska obdobja povezana, saj vse, kar vanje vložimo, rezultira v bolj ali manj kakovostni starosti. Ljudje se tudi ne zavedamo, da ne bomo vse življenje v tem položaju, v kakršnem smo danes.

Naj ponazorim to trditev: Ko se rodimo, smo otroci svojih staršev, čez recimo 30 let lahko postanemo starši svojih otrok, čez recimo nadaljnjih 30 let smo lahko starši svojih staršev, in na koncu, čez recimo nadaljnjih 30 let, ko smo že zelo stari, lahko postanemo otroci svojih otrok. Ko se tega zaveš, takrat začneš prijazneje gledati na ljudi drugih starosti.

Kdaj je prišlo do takšne negativne obravnave starosti?
Otto Gerdina: Čeprav je odnos do starejših pri nas sočutnejši, opažamo, da se s pojavom neoliberalizma, vse večje tekmovalnosti, vse večjega vsiljenega medgeneracijskega konflikta pojavlja tudi vse bolj sovražna oblika starizma, kjer starejši ljudje niso več prepoznani kot naši zavezniki, temveč kot tekmeci, ki si prisvajajo vedno večji delež družbenih virov na račun recimo mladih.

Kakšen pa je odnos do starejših drugod po svetu?
Aleš Kenda: Bolj ko se premikamo proti vzhodu, azijskim državam, bolj spoštujejo starejše. To je zelo zanimivo opisala znanstvenica Becca Levy. Med predavanji na Kitajskem je udeležencem razdelila listke s prošnjo, naj nanje napišejo pet svojih misli o starejših. Enako je storila na predavanjih v ZDA. Med analizo odgovorov je dobila zelo zanimive rezultate. Kitajci so starejše najpogosteje povezali z mislijo o modrosti, Američani pa s pozabljivostjo.
In glede na to, da je Slovenija del zahodne civilizacije, si lahko predstavljamo, kateremu mnenju smo bližje pri nas.

V Sloveniji sta bili izvedeni dve pomembni anketi o starizmu, prva leta 2008, druga pa 14 let pozneje. Kaj sta pokazali?
Otto Gerdina: Prva anketa, leta 2008, je presenetila s podatkom, da je starostnih stereotipov in diskriminacije deležen vsak tretji Slovenec in celo to, da je na evropski ravni starizem bolj razširjen kot diskriminacija na podlagi spola ali rase oziroma predstavlja še večji problem kot denimo seksizem in rasizem. Še bolj nas je presenetilo, ko smo leta 2022 v OPRO, v sodelovanju s Centrom za javno mnenje, ponovili del te raziskave, ki je pokazala, da starostno diskriminacijo doživlja že vsak drugi Slovenec. Za starostne stereotipe in predsodke je namreč značilno to, da se z njimi srečamo, preden se postaramo, torej v mladosti, in jih nekritično ponotranjimo. Za nas postanejo ti stereotipi in predsodki pomembni šele čez kakšnih 40 let, ko se z njimi soočimo. Toda ker smo jih v mladosti že ponotranjili, je velika verjetnost, da se bomo ravnali v skladu s ponotranjenimi stereotipi in predsodki, čemur pravimo samouresničujoča se prerokba.

Ali odnos družbe, tisto, kar smo že v mladosti ponotranjili o odnosu do starejših, vpliva tudi na samopodobo starejših oziroma ali se morda kar samovoljno začnejo obnašati, kot jih obravnava družba?
Otto Gerdina: Če bomo verjeli družbi, ki nas vse življenje bombardira z negativnimi starostnimi stereotipi, da je starost bolezen, pasivnost, nekaj nezaželenega, bomo tudi sami odrivali starost, dokler je mogoče. Na eni strani to s pridom izkorišča različna industrija, s prodajo različnih tretmajev, ki nas bodo ubranili pred t. i. grozoto staranja. Na drugi strani pa bomo takrat, ko ne bomo mogli več zanikati staranja, te stereotipe dobesedno utelesili.
Vzemimo primer, če verjamemo, da je bolečina v starosti nekaj normalnega, se morda ne bomo odpravili k zdravniku in bili deležni primernega zdravljenja ali terapije, ki bi nam olajšal ali celo odpravil bolečino v tem obdobju življenja. To lahko vodi v pasivnost, neaktivnost, slabše zdravstveno stanje in nas na koncu prepriča v stereotip, da je starost bolezen.

Zanimiv eksperiment, ki so ga nedavno opravili kolegi, je pokazal, da so starejši ljudje, ki so bili izpostavljeni negativnim starostnim stereotipom, začeli pisati z bolj tresočo roko. Njihova pisava je postala bolj tresoča od tistih, ki so bili izpostavljeni pozitivnim starostnim stereotipom. Zato lahko sklepamo, da predsodki in stereotipi dejansko vplivajo na vedenje ljudi.

Aleš Kenda: Vsak med nami bi se moral vprašati: kdo so starejši ljudje? Moj edini odgovor je: to smo mi, jutri. Šele takrat, ko bomo ob pogledu na starejšega človeka pomislili, da bomo takšni tudi mi, lahko zavržemo številne predsodke in staristične poglede. Z njimi živimo že v mladosti, spremljajo nas vse življenje in jih ponotranjimo in se v starosti na žalost temu primerno tudi obnašamo. To je najstrašnejša plat starizma, da se je proti njemu težko boriti, ker je neviden in smo ga ponotranjili.

Verjetno tudi besede bolijo, da ne rečemo ubijajo …
Aleš Kenda: Seveda, z besedami lahko človeka ubiješ ali pa mu daš voljo do življenja za prihodnjih 5 ali 10 let. Zato se trudimo, da bi bili do starejših vključujoči, ne da bi jih z besedami porivali na rob družbe. Zagotovo veste, da starejši ne želijo biti starci, ne želijo biti starostniki, niti varovanci v domovih za starostnike. To so grozne besede! Veliko primernejše, tiste, ki jih starejši radi slišijo, so: starejši, starejše osebe, če pa nekdo biva v domu starejših, je stanovalec v domu starejših, ne pa varovanec. Jaz sem bil zadnjikrat varovanec, ko sem bil v vrtcu! Spomnim se tudi članka z zelo bombastičnim naslovom Starejši vozniki povzročijo največ najhujših nesreč. To je nekorekten in nestrokoven naslov članka, ki so ga prebrali številni ljudje. Sprašujem se, kako je vplival na starejše voznike, koliko med njimi jih je morda zaradi tega nehalo voziti, koliko med njimi se jih bo s tesnobo usedlo za volan, ker jim bodo sorodniki ali sosedje govorili, da niso več primerni za vožnjo, čeprav to ni res? Koliko jih bo zaradi tega članka še bolj osamljenih, osamljenost pa je žalostna zgodba starosti? Ta privede do depresije, visokega pritiska, posledično kapi in podobno.

Starizem torej močno vpliva na zdravje ljudi?
Aleš Kenda: Predstavljajmo si, kako lahko na človeka vplivajo vsakodnevne informacije, da si star, starostnik, počasen, na pol dementen in podobno. In da starizem močno vpliva na zdravje ljudi, je ugotovila že mednarodna zdravstvena organizacija. Že omenjena znanstvenica Becca Levy je celo prišla do podatka, da starizem krajša življenje, skrajša ga celo za 7 let in pol.

Otto Gerdina: Veliko raziskav je potrdilo povezavo med starizmom in negativnim vplivom na naše zdravje. Gre za stres, ki ga doživljamo zaradi starizma in je v pozitivni korelaciji s kardiovaskularnimi boleznimi. Longitudinalna raziskava je pokazala, da celo negativna prepričanja o starosti v mladosti povečajo tveganja za te iste kardiovaskularne bolezni v starosti. Ljudje, ki so imeli bolj negativne stereotipe o starosti, so bili 40 let kasneje dvakrat bolj nagnjeni h kardiovaskularnim boleznim kot tisti, ki teh stereotipov niso imeli.

Koga starizem močneje prizadene, moške ali ženske, bogate ali revne?
Otto Gerdina: O nekoliko bolj negativnem vplivu starizma poročajo ženske, prizadene jih v nekoliko večji meri. Težava je, če se starizmu pri ženskah pridruži še diskriminacija na podlagi spola, torej seksizem, takrat govorimo o kar dvojni diskriminaciji.
Naša raziskava je tudi pokazala, da pred starizmom niso zaščiteni ne bogati ne revni. Gotovo pa so posledice starostne diskriminacije bistveno manjše, če imamo več virov, da se jim zoperstavimo. Bogati ljudje so pogosto tudi bolj izobraženi. Izobrazba pa se je pokazala kot varovalni dejavnik, ko pride do starizma.

Kaj lahko storimo, da nas starizem ne bo močno objel in uničeval v prihodnosti?
Aleš Kenda: Izpostavil bi tri predloge, ki jih ponuja Mednarodna zdravstvena organizacija za preseganje starizma. Najprej bi morali prečistiti zakonodajo v tistih delih, ki je diskriminatorna do starejših kot posebne skupine. Drugo področje je izobraževanje, kjer je premalo informacij o staranju in potrebah medgeneracijskega sodelovanja. Tretja stvar, ki jo WHO še posebej poudarja, pa so medgeneracijske aktivnosti, ki vsem starostnim skupinam omogočajo, da se med seboj spoznavajo, z vsemi prednostmi in slabostmi.

Otto Gerdina: Lahko spremenimo pogled na starost in poudarimo, da je to tudi čas optimizma, osebne rasti in novih priložnosti. Tu imate lahko tudi mediji pomembno vlogo. Spodbujanje pogostejših, pozitivnih stikov s starejšimi ljudmi dokazano zmanjšuje negativne stereotipe in predsodke o starosti. Pomembno vlogo za odpravljanje starizma ima tudi šolski sistem, zlasti na področju izobraževanja generacij, ki se bodo v delovnem okolju srečevale in delale s starejšimi ljudmi, da se vanje ne ukoreninijo stereotipi in predsodki do starejših. To so zlasti zdravstveni, skrbstveni in drugi storitveni poklici.

Starizem nas namreč zadeva vse. Vsi se bomo nekoč postarali in s starizmom se moramo spopasti proaktivno in preventivno, saj ko se stereotipi in predsodki utelesijo in povzročajo zdravstvene težave, je že prepozno.

Več pa v prispevku iz oddaje Tednik.