Oglasili smo se v Domu upokojencev Brežice, kjer so obujali spomine na otroštvo in igre, ki so se jih igrali kot otroci. Ko smo jih obiskali, so iskali skriti zaklad in ga tudi uspešno našli. Stanovalci so nam zaupali, da so si igrače izdelovali sami iz naravnih materialov, kot so les in
listje, ter bili pri tem zelo iznajdljivi. Nekaterim so pomagali tudi starši, ob tem pa so veliko prepevali in ob večerih za toplo pečjo poslušali zgodbe babic in dedkov.

Iskanje skritega zaklada
Tridnevnemu druženju v Domu upokojencev Brežice, ki so ga poimenovali Igre iz naše mladosti, smo se pridružili zadnji dan. V prijetnem vzdušju in polnem pričakovanj so zbrali nekaj ekip gusarjev, ki so iskale skriti zaklad v prostoru, kjer se je odvijala prireditev. Igra
poteka tako, da je eden izmed tekmovalcev iskal skriti zaklad, drugi del ekipe mu je pa z družabnico Rotijo Starič pomagal in ga spodbujal ter usmerjal z besedami vroče, hladno, mrzlo, dokler izbrani gusar ali gusarka ni našla zaklada, ki so ga skrili v Domu.

Za žogo so uporabili stare cunje
Zatem je sledil pogovor o tem, kako so si še krajšali čas. Predvsem so veliko peli in deklamirali pesmice, na primer Rdeče češnje rada jem, gospa Rozalija nam je zapela pesem Stara mati oj ne šivaj, Marija pa nas je navdušila s Katjušo. Ob pesmici Dobro jutro stric ponedeljek so se otroci hitro naučili dneve v tednu. Stanovalci so družabnici Rotiji Starič zaupali, da za igrače ni bilo denarja, zato so si pomagali s tistim, kar so imeli. Za žoge so uporabili tudi stare cunje, imeli lesene hodulje in puške, izdelovali frače, iz leske piščali, glasbila so ustvarjali tudi iz bukovih listov ali breze.

Otroci so veliko časa preživeli po travnikih in gozdovih
Veliko so bili v naravi in zvečer so jih morali starši klicati, da so prišli domov. Veliko časa so prebili v gozdu, delali ceste, se igrali s konzervami, kajti igrač niso imeli, med dvema ognjema, gnilo jajce, skrivali predmete in jih iskali, se lovili, igrali skrivalnice, ter se veliko družili. Povedali so, da so pri igranju kart tudi goljufali, še posebej pri igri dorek, kar pomeni bedak, saj nihče ni želel, da bi se mu smejali, so zaupali Rotiji Starič. Po navadi so jih skrivali pod mizo ali v rokav, samo da so zmagali. Igrali so še črnega petra, šnops, lustig.

Poleg kartanja tudi nemce in partizane, kavboje in indijance, kdo se boji črnega moža, ravbarje in žandarje, zemljo krast, gnilo jajce, ristanc idr. Gluhi telefon so se preizkusili tudi v Domu upokojencev Brežice in pričakovano se je začetna poved razlikovala od končne. Nekdo je sosedu zašepetal na uho telefonsko sporočilo, ta pa ga je prenesel naslednji osebi. Zadnji udeleženec igre v krogu je povedal sporočilo, ki se je po navadi razlikovalo od prvotnega, kar je tudi med stanovalci Doma povzročilo veliko smeha in veselja.

Po končani prireditvi sta nam svoje spomine na otroške igre zaupali Rozalija in Dragica ter obe poudarili, da so morali otroci tudi veliko delati.

Rozalija: Rade bi se šminkale, pa nismo imele ličil. Sestra je dobila nek barvast papir in smo
se s tistim naličile. Ko je oče prišel domov, nas je pogledal in vprašal, kaj se dogaja. Smo se
kar malo na stran držale, ker smo se bale, da bo hud, pa ni bil. Bile smo same punce in smo se najraje igrale z žogo, ki je nismo imele, saj zato ni bilo denarja. V nogavice smo natlačile slamo in smo imele žogo. Rade bi se sankale, zato je oče iz trimetrskih desk naredil sanke, tako da se nas je pet lahko gor peljalo. Ker je bil kovač, je spodaj dal železo, da je šlo še hitreje. Vedno smo srečno prispele in pomembno je bilo, da smo bile najhitrejše. Tudi gumitvist smo skakale. Elastike ni bilo, pa smo vzele špago (vrv), podobno kot štrik, ter več
koncev skupaj zvezale.

Ker sem bila kovačeva hčerka, sem morala vse delati, le kobile nisem kovala. Meh sem morala goniti, nositi vodo, ko se je kalilo železo. Pa gobe smo rade s sestrami nabirale. Okrog in okrog je bil gozd, tako da smo šle tri ali štiri punce s košaro v gozd. Polno smo nabrale in gremo po cesti, pa ustavi tovornjak. Bil je pek in je hotel gobe kupiti. Plačal jih je tako dobro, da smo potem za to lahko marsikaj kupili. In vsaka je dobila žemljo in še štruco kruha za domov. Mama me je takoj poslala v trgovino po fasngo (špecerija). Tako je bilo, šlo je za preživetje.«

Dragica: Igrali smo se človek ne jezi se. Zunaj smo si na pesek narisali kvadrat in ga prekrižali ter poteptali, da je bilo bolj čvrsto. Potem smo iz betona, ki je ostal, naredile kamenček, in ga brcale. Tista, ki je prej prišla na konec, je zmagala. Imeli smo eno veliko žogo in igrali odbojko ter druge igre. Pa kamenčkali smo se, tako da smo metali kamenček v zrak in ga lovili. Tisti, ki je izbral največ kamenčkov, je zmagal. Rade smo se tudi gugale. Štrik (vrv) smo navezali na drevo in oče je zbil deščico, da smo lahko gor sedeli.

Bila sem doma ob potoku in pozimi je večji del zamrznil. Pri nas smo rekli, da se gremo furat oziroma fijakat, namesto drsat. Jaz sem se šla drsat v novih čevljih, ki so bili narejeni iz kravje kože in sem jih čisto znucala (obrabila), pa je bila mama zelo huda, saj so mi jih težko
kupili. Ni bilo lahko. Se pa spomnim, da sem očetu pomagala voziti zemljo k potoku, ko je kopal deset metrov globoko za vodnjak. Zemljo je metal v šajtrgo (samokolnico), jaz sem jo vozila pa k potoku in za vsak meter dobila štuc klobase, ki sem jo imela strašno rada.