Živimo v času, ki ga zaznamuje izjemno hiter tempo, zaradi katerega skorajda ni več časa za poslušanje in pripovedovanje zgodb, kot so to počeli nekoč. Pri Kraljevih je bilo tega zelo veliko. Kot pripoveduje sogovornik, je bil star približno 10 let, ko je začel peš hoditi k staremu očetu, približno 10 kilometrov peš. Hodil je približno dve uri, velikokrat pa je kar tekel.

"Ded je imel izjemen čut za otroke, zelo se jim je znal približati," začne svojo pripoved. "Večkrat mi je rekel: Tone, zdaj greva pa ribe lovit! In sva šla. Imela sva mrežo, drugi je pa ribe podil, da so se ujele vanjo. Enkrat sva jih ujela cel žakelj, tako da jih nismo imeli kam dati, saj takrat še ni bilo hladilnikov. Potem smo jih v "štirno" obesili, kar v žaklju, in so še 14 dni lepo živele tam."

Kot je zapisal v uvodu knjige, ga je že nekaj časa preganjala misel, da bi bilo pametno zapisati zgodovino kraja, ki danes šteje le še nekaj duš, leži pa sredi Krakovskega gozda. Nekoč so tam živele štiri družine: Lesar, Črne in dve družini Tomažin. "Ena je bila od mojega starega očeta, druga od brata Jožeta. Živeli so skromno, brez vsake službe. Ukvarjali so se izključno z živinorejo. TUdi moj stari oče, ki je imel veliko kmetijo, se je ukvarjal z živinorejo. V tistih časih je redil največ živine na Gmajni."

Na domačiji je bil poleg kozolca velik pod za mlatenje pšenice, ki je bil precej dvignjen, da ga ni mogla zaliti voda. V njem je nastalo skrivališče, ki je med 2. svetovno vojno odigralo zelo pomembno vlogo. Stari oče je govoril angleško in nemško. "Bil je namreč v Ameriki, tja je šel s trebuhom za kruhom na začetku stoletja. Najprej je delal v rudniku, domov pa se je vrnil, ko se je njegov brat ponesrečil, da bi prevzel vodenje kmetije. Bil je zelo podjeten, imel je 14 glav živine, kar je bilo v tistih časih zelo veliko."

Med vojno je bilo to območje ravno na meji: južno od tega območja, v smeri proti Šentjerneju, so imeli nadzor Italijani, severno pa Nemci. "Domači fantje so bili čisto zmedeni. Nihče ni vedel, kdo se bori za koga in proti komu. Mladi fantje, stari 17, 18 let, so bili popolnoma zmedeni, in so se skrivali v tem našem podu. Včasih jih je bilo tudi 20," pove o zelo napetih časih. Pod podom so bili včasih skriti po več tednov. "Toliko jih je bilo, da se mama sploh ni spomnila vseh. Najbolj se ji je vtisnilo v spomin, ko sta dva brata namerila pištoli drug proti drugemu. Eden bi šel k partizanom, drugi pa k belim. Ko je mama videla to nevarno početje, ju je takoj začela miriti. Nemci bi vse pobili, če bi izvedeli, kaj se skriva pod tem podom."

Nemci so imeli namreč le streljaj proč postojanko. Oče je z Nemci zaradi tega, ker je znal govoriti nemško, vzpostavil korekten odnos, da je lahko vseskozi brez njihovega sumničenja pomagal partizanom.

"Pa ljudje pravijo, da danes trpijo. Morali bi živeti v tistih časih in poskusiti. Po vojni ni bilo ničesar," je zapisal v knjigi. Njegova mama se je potem poročila v vas Celine in v knjigi je opisal tudi, kako je bila takrat videti poroka. "Včasih so bile vse svatbe doma. Kjer so imeli "federvagen", so se vozili s konjsko vprego. "Stric Ivan in njegova izvoljenka sta sedela na sredini, zraven pa njuna botra. Zletel sem pod mizo in se pririnil k stricu. Najbolj se mi je vtisnila v spomin velika skleda rdeče pese pred menoj. Mislil sem si: Kako bi to peso spravil stran, da bi predse dobil meso. Svati so šli plesat, jaz pa na delo. Skoraj vso peso sem postavil za klop, da ni bila nobenemu v napoto. Ko so naslednji dan pospravljale, so zagledale tisto peso na tleh. Kriv je bil pa ženin, ki je sedel tam. Smeha je bilo na pretek."

Tone Kralj se je po izdaji te knjige že lotil naslednje, v kateri bo zapisal spomine na svoje otroštvo.