Pravi, da je prav prostovoljstvo tisto, ki ji je dajalo in ji daje energijo in voljo že od leta 1983, ko je začela pomagati sosedi s shizofrenijo. Uživa tudi v ročnih delih, saj plete, veze in kvačka, ter svoje znanje že več let širi naprej v sklopu različnih delavnic. Pred tremi leti se je upokojila, a zato ni nič manj dejavna.

Dušanka je najbolj ponosna na svoje otroke, saj pravi, da je vzgoja najtežje delo in marsikomu spodleti. Zaslug ne pripiše samo sebi, ampak tudi otrokom, da se danes z veseljem snidejo in ob priložnosti tudi skupaj kam odpotujejo. Pred sabo ima že načrte za jesen, ko bo znova začela delavnice ročnih del, kjer klepetajo, se šalijo, si skuhajo kavo in seveda delajo. Poleg prtičkov kvačka tudi nakit, dela iz fimo- in dasmase, kvačka tudi na žici, veze motive na voščilnice, predvsem pa ji ne manjka novih idej, saj bodo na jesenskih delavnicah delali nakit, ki bo unikaten in drugačen.

Prihajate iz Srbije in na fakulteto vas je vpisala kar vaša učiteljica iz srednje šole.

Prihajam iz okolice Šabca, kamor sem začela hoditi v osnovno šolo in jo dokončala v Beogradu, kjer sem nadaljevala šolanje na srednji tekstilni šoli, smer pletilstvo. V srednji šoli sem zelo dobro pisala in pri tem me je spodbujala tudi profesorica srbohrvaščine, ki je moje pisne izdelke pošiljala na različne natečaje, tako da sem prejela kar nekaj nagrad. Nato je mama zbolela in sem morala ostati v Beogradu, kjer sem se tudi zaposlila. Po enem letu zaposlitve je prišla do mene nekdanja profesorica srbščine iz srednje šole, mi prinesla indeks in povedala, da me je vpisala na filozofsko fakulteto smer srbski jezik in književnost ter bibliotekarstvo. Bilo je veliko vzponov in padcev, saj sem razen prvega letnika študirala izredno, vendar sem študij končala uspešno.

Kako se spominjate začetkov v Sloveniji?
Po diplomi sem spoznala moža, pustila službo in se preselila v Pulj, saj ljubezen nima meja. Nato smo se leta 1995 preselili v Slovenijo in na začetku je bila največja ovira jezik. Kmalu smo kupili stroj za pletenje, tako da sem veliko časa pletla. Potem sem opravila usposabljanje za nego na domu in kot prostovoljka sodelovala v programu socializacije Romov v Šentjerneju. Lahko povem, da imam z njimi zelo pozitivne izkušnje. Učila sem tudi otroke v Brezjah in Šmihelu v Novem mestu. Menim, da če si ti z njimi dober, bodo tudi oni s tabo. Spomnim se, da je nekoč stopil do mene fant in se mi zahvalil, ker sem ga naučila pisati, brati in računati.

Kdaj ste postali prostovoljka in kaj vas je k temu vodilo?
Prostovoljka sem postala že leta 1983. V Pulju sem imela sosede, ki so imeli hčerko s shizofrenijo. Medtem ko so bili starši v službi, sem zanjo skrbela jaz. Nekoč sem odšla z njo k zdravniku, ki je pohvalil moj pristop do nje. Sama sem se na tem področju veliko izobraževala tudi z njegovo pomočjo in kmalu zatem smo začeli izvajati delavnice z bolniki, ki so imeli duševne motnje. To je bil začetek, po preselitvi v Novo mesto pa sem nadaljevala v stanovanjski skupnosti Ozara, kjer sem bila tudi mentorica. Zatem sem delala v Slovenskem združenju za duševno zdravje Šent kot delovna mentorica in inštruktorica skupini uporabnikov. Po navadi družba na te ljudi gleda z distanco in jih obsoja. Težko mi je, ko vidim, kako so ti ljudje ožigosani in jih družba izloči. Shizofrenija, poporodna depresija in druge duševne bolezni so bolezni kot vse druge in jih je treba zdraviti. Najbolj žalostno je, da jih družina izloči in ne sprejme. Večina staršev misli za svoje otroke, da so leni, in jim ne zna ustrezno pomagati. Tako sem jim dala svoj kontakt, da z njimi ostajam v stiku in jim pomagam, kakor lahko. Vse, kar potrebujejo, je pogovor.

Kje ste se poučili o vseh teh boleznih?
Veliko berem o vseh teh boleznih, predvsem pa se lahko zahvalim Ozari in Šentu za različne seminarje, ki sem se jih udeležila in tako pridobivala znanje. To delo me izpopolnjuje, mi daje energijo in lepo je pogledati človeka, ko vidiš, da se je s tvojo pomočjo pobral in znova zaživel. Še vedno se te ljudi označuje za lenuhe, vendar preprosto ne najdejo motivacije in energije niti volje, da bi lahko normalno delali in živeli. Pri nekem dekletu je trajalo pet mesecev, da je odnesla smeti iz stanovanja, kar je večini nekaj čisto normalnega. Preprosto se jih ne sme siliti, ampak slej ko prej sami spoznajo, da bodo morali zbrati moč. Ljudi z duševnimi motnjami je na Dolenjskem ogromno, vendar okolica ne prepozna, da so bolni, ampak jih raje obsoja.

Preprosto je premalo prostovoljcev, da bi lahko pomagali vsem. Danes se vse gleda skozi denar, vendar kdor daje, ta tudi prejema. Če bi družba sprejela te ljudi, bi tudi lažje okrevali. Tako pa so popolnoma izolirani, saj jih po navadi družina in sorodstvo izločita.

Kako vi pomagate tem ljudem?
Tem ljudem ne moreš svetovati, lahko jih samo usmerjaš s svojim mnenjem. Predvsem jih ne smeš označevati kot bolnike, ki si ne morejo sami pomagati, in delati stvari namesto njih. Predvsem potrebujejo veliko spodbude in slej ko prej bodo začeli sami delati. Če ti delaš namesto posameznika, se ne bo nikoli postavil na noge. Pomembni so spodbuda in pohvala, ne samo kritika, ter seveda pristop, ki se od uporabnika do uporabnika razlikuje. Veliko sem se naučila tudi od Eda P. Belaka.

Sama sem imela takšen način, da sem enkrat na teden poklicala starše in vprašala, kako otroci funkcionirajo doma, ter se pogovarjala o tem, kaj lahko še naredimo skupaj.

Poleg tega, da delate z ljudmi, ki imajo duševne motnje, so vam blizu tudi ročna dela.
Že več let sem dejavna pri Rdečem križu, tako v Šentjerneju kot Novem mestu, zato sem predlagala, da bi imeli delavnice pletenja, vezenja in kvačkanja, poleg tega mi je teta, ki je zdravnica, povedala, da so ročna dela najboljše vaje proti demenci in za ohranjanje motorike rok. Zdaj jih vodim že četrto leto in je zelo veliko zanimanja zanje. Imam dve skupini, in sicer ob torkih in četrtkih, kjer so večinoma upokojenke. Včasih niti ne delamo veliko, ampak se veliko pogovarjamo. Opažam, da včasih udeleženkam manjkata tudi pogovor in druženje, zato rade prihajajo.

Upokojenka ste že tretje leto in ste zelo dejavni.
Pri vseh ta prehod ni lahek. Gledam ljudi, ki gredo v pokoj in mislijo, da niso nič več vredni, da so svoje dali družbi in jim ni treba več delati. Povlečejo se vase in ne gredo več med ljudi. Želela sem to spremeniti, tako da gredo ti ljudje ven, med ljudi. Lepo je gledati, kako vnuki odraščajo, ampak tu smo tri generacije. Mi smo otroke vzgajali na svoj način, medtem ko jih morajo naši otroci vzgajati sami in na svoj način. Mi smo ta nujna pomoč, ki priskoči takrat, ko nas potrebujejo. Pogosto slišim: zdaj bom pa skuhala in jim pomagala na vse mogoče načine. Nismo sužnji svoje družine, vsak si mora vzeti čas zase. Če so prej zmogli hoditi v službo in še vse postoriti doma, si morajo zdaj vzeti vsaj četrtino vsega časa zase.

Se je pri vas po upokojitvi kaj spremenilo?
Ne, nič se ni spremenilo. Pravzaprav sem se preveč obremenila z izvajanjem delavnic ročnih del, zato sem zaradi težav z zdravjem nekaj stvari opustila. Devet let sem jih vodila tudi v Društvu prostovoljnega dela v Novem mestu, in sicer med poletnimi meseci, zdaj tega ne zmorem več. Spoznala sem, da moram vse dejavnosti prilagoditi svojim zmožnostim.

Vidim, da imate knjižne police, polne vseh mogočih knjig.
Sem knjižni molj in veliko berem - vse, kar mi pride pod roke. Tudi za petdeseti rojstni dan sem si kupila knjigo Louise Hay, v katero sem napisala 'Meni za 50 let'. Moram povedati še to, da sem si vedno vzela tudi čas zase. Ko sem bila še zaposlena, sem šla vsak petek popoldne s prijateljicami za kakšno uro ali dve na kavo, medtem ko je bila sobota rezervirana za klepet z najboljšo prijateljico. In tega mi nihče ni mogel vzeti. Pri tem so me podpirali tako mož kot moji otroci, saj sem potem vse stvari doma naredila z večjim veseljem.