Tako bi lahko na kratko opisali Hedino Sijerčić Tahirović, novinarko, pedagoginjo, pisateljico, pesnico, prevajalko, ki je bila tudi prva romska radijska in televizijska moderatorka ter producentka v Bosni in Hercegovini. Rodila se je 11. novembra 1960 v Sarajevu. Nato se je med vojno izselila v Nemčijo in pozneje v Kanado, kjer je delala kot učiteljica in postala odgovorna urednica prvega kanadsko-romskega časopisa Romano Lil med letoma 1998 in 2001.

Edini način je, da navaja uspešne Rome, ki jim je z vztrajnostjo uspelo doseči izobrazbo in poiskati delo. Zdaj živi in ustvarja v Bosni in Hercegovini. Odraščala je v romskem naselju (mahali) v Gorici v Sarajevu še s štirimi sestrami in z bratom.

Spominja se, da je oče veliko delal, čeprav so živeli po romski tradiciji. Pomembna je bila izobrazba, da greš skozi življenje zavestno, saj ga sam izbereš, živiš pošteno in dostojanstveno. Oče je želel, da so vse hčere izobražene Rominje. Še vedno jo moti posploševanje, saj se pogosto dogaja, da na vse, ki živijo v romski mahali, gleda zunanji svet enako.

Izobraževanju daje velik poudarek, saj pravi, da »učenje niso samo diplome in nazivi, to je pot, po kateri kroži neizčrpna energija, s katero se vsi grejemo in jo uporabljamo«. Njeni pesmi CV 1 in verz iz pesmi Hear, Feel sta bili leta 2008 objavljeni v pesniški antologiji European Constitution in Verse v Bruslju v Belgiji. Otroško literaturo, poezijo in prozo piše v romščini, srbohrvaščini in angleščini. Napisala je tudi avtobiografijo v angleščini z naslovom Rom, ko grom. Od leta 2012 do 2014 je poučevala na Filozofski fakulteti v Zagrebu, in sicer romski jezik in književnost ter kulturo. Prejela je tudi literarno nagrado the golden pen of Papusza, ravno tako sta bili nagrajeni pesniški zbirki How God made the Roma in Ašun, haćar dukh (Listen, feel pain). Sodelovala je pri pripravi slovarjev, in sicer pri bosansko-angleškem in angleško-bosanskem, romsko-angleškem in angleško-romskem ter pri snovanju slovensko-romskega slovarja.

Med vojno v Bosni in Hercegovini ste se preselili v Nemčijo, nato ste odšli v Kanado.
Pred odhodom v Kanado leta 1997 sem doživljala različne travme, saj je bilo življenje resnično težko. Tako so nastale tudi prve pesmi, ki sem jih objavila v prvi pesniški zbirki Bol. V Torontu sem z družino živela do leta 2001. Tam sem bila članica odbora v romski skupnosti ‒ Roma Community and Advocacy Centre Toronto, ki je bila dejavna v tistem času. V tem času sem začela pisati spomine in zgodbe iz svojega otroštva, ki sem jih objavila v časopisu Romano Lil. Opisala sem tudi čas, ko sem živela v Nemčiji kot begunka. Vse more in sanje, ki so prišle na dan v tistem času, ko je bila v Bosni vojna, sem prelila na papir. V Torontu sem našla urednika, ki so mu bile všeč moje pesmi in zgodbe, tako da sem bila zelo srečna, da sem jih lahko tudi izdala. Potem so me začeli ljudje klicati in spraševati o zgodbah, ki sem jih opisala.

Zakaj ste pravzaprav zapustili Nemčijo?
Zame je bilo preveč. Ko sem pustila službo novinarke v Sarajevu, sem delala v Nemčiji kot čistilka, nato sem bila v domu za starejše pomočnica sestre, potem sem odšla v Kanado in spet sem bila na začetku. V Nemčiji je bilo bolje za otroke. Potem nisem zmogla več, kar sem povedala tudi možu. Veliko sem jokala. Bila sem v globoki depresiji, verjemite mi.

Nato sem bila koordinatorka za migracije Romov na ministrstvu v Sarajevu dve leti in pol. V tem času je mož ostal v Nemčiji. Pozneje sem vložila dokumente za vpis na magisterij in bila sprejeta, čeprav sem mislila, da me zaradi let ne bodo sprejeli. Veste, leta in leta posvetiš družini in otrokom, potem ostaneš sam. Nato je čas, da počistiš in se posvetiš sebi. Potem sem dokončala magisterij in zatem razmišljala, da grem naprej in vpisala doktorat v Belgiji, ki je skoraj končan. Nemčijo sem pustila, ker enostavno nisem več zdržala. Upala sem na delo v Bosni, vendar ga nisem dobila.

V resničnem življenju se moraš za dober položaj boriti, zato je neodvisnost najboljša pot. Sama sem neodvisna, vendar je za mano dolg boj. Ne bom rekla, da sem utrujena od vsega, ampak nikoli ne bom pustila, da z mano manipulirajo in da delam nekaj, česar sama ne želim.

Kako ste se počutili kot priseljenka?
Na novo priti v Kanado kot priseljenec in v Nemčijo kot begunec sta bili zanimivi izkušnji. Ločena sem bila od družine, s katero nisem imela stikov. Vse je bilo zame novo – jezik, kultura, spoznavati sem začela družbo, iskala zaposlitev in se želela izobraževati. Spoznala sem, kako posamezne države ovrednotijo tvojo izobrazbo, certifikate in znanje, ki si ga pridobil v svoji državi. To je zelo različno. Ko živiš v tujini, se vedno vračaš h koreninam, od koder izhajaš. Včasih že misliš, da bo vse padlo v vodo. Trpela sem, morala sem skrbeti za otroke in družino. Ni bilo pomembno, ali delaš kot čistilka ali kaj drugega, saj v Nemčiji tvoja izobrazba ne šteje veliko.

Kakšna je vaša izkušnja v Kanadi, kamor ste se preselili leta 1997?
V Kanadi je bila druga težava, ker nikoli nisem govorila angleško, saj sem se učila rusko in nemško. Začela sem se učiti angleščino in po letu in pol sem že zelo dobro govorila. Povabili so me na intervju v eno izmed šol v Torontu in hkrati sem dobila tudi certifikat za poučevanje. Dobila sem priložnost, da sem poučevala otroke v predšolski vzgoji in vse do šestega razreda. Bila sem priložnostna učiteljica, zato sem morala narediti najprej prakso in dodatno izobraževanje v Kanadi. Morala sem iti skozi vse to in uspelo mi je.

Kako bi primerjali možnosti za delo in življenje na splošno v Nemčiji in Kanadi?
S socialnega vidika si bolje preskrbljen v Nemčiji, v Kanadi pa je več možnosti, da dobiš priložnost na podlagi svoje izobrazbe, se izobražuješ in razvijaš. Četudi si star 60 let, greš v šolo in študiraš. To je bilo nekaj, česar nisem mogla verjeti, ko sem se tam preselila. V Nemčiji se vedno počutiš tujca. Občutek imam, da v Nemčiji ljudje mislijo, da boš zasedel njihovo mesto, zato drugače gledajo nate. V Kanadi se nisem počutila tako tuje kot v Nemčiji, vendar tam nimaš nobene varnosti kot tujec. Ne veš, ali boš obdržal delovno mesto, tudi zdravstveni sistem je veliko bolje organiziran v Nemčiji. To je moje mnenje. Mislim, da se tudi evropske države v zadnjih desetletjih zgledujejo po sistemu zaposlovanja, ki je bil razvit v Ameriki in Kanadi že pred desetletji.

Brala sem, da vas je pri izobraževanju najbolj podpiral oče.
Oče me je vedno spodbujal. Bilo nas je šest otrok v družini, pet sester in en brat. Jaz sem druga po vrsti. Mama mi je vedno pravila, da moram počistiti stanovanje, pomiti posodo, meni pa to ni nikoli dišalo. (smeh) Vedno sem ji dopovedovala, da se moram učiti in narediti domačo nalogo. Tako sem pogosto prosila za privilegije pri očetu, ki je rekel, da potrebujem mir in moram sedeti za knjigami, le na večerjo moram priti. Vedno je dobro imeti podporo družine. Ja, seveda, to zelo pomaga. Pravzaprav je veliko otrok nima in morajo delati. Vedno govorim o različnih skupinah naše kulture, vere in navad, ki jo imajo pripadniki različnih skupin Romov.

Moja družina se je ustalila že pred več leti, tako kot še veliko drugih družin. Nekatere morajo vsake toliko časa spremeniti okolje zaradi rasizma, diskriminacije in se zaradi tega preseliti v drug kraj. Lahko rečem, da se je 90 odstotkov članov moje družine identificiralo za Rome, ki živijo drugačno življenje kot tisti, ki so na ulici in imajo svoje življenje ter povzročajo različne probleme. To ne velja samo za mojo, ampak za več družin. Večina ljudi, četudi vidi razlike, vedno posploši ali enostavno nima dovolj znanja, da bi lahko razlikovali med posameznimi skupinami Romov, saj ne poznajo dobro romskih navad, življenja in jezika.

Rome ste srečevali tudi v Nemčiji, Franciji, Italiji in v Kanadi. Ste opazili kakšno razliko glede njihovih navad ali življenja?
Srečam jih, kamor koli grem in sprašujem po njih. Jaz sem Rominja, zato se vedno pozanimam o svojem narodu in kje so kakšne organizacije. Potem jih obiščem, če so kakšne možnosti, delam z njimi in jim pomagam. Seveda so razlike. Tu je šlo za veliko migracij. Niti nimamo števila, nobena statistika še ni bila narejena. Za zdaj lahko samo ugibamo. Romi, ki sem jih srečala v Nemčiji in Kanadi, so se večinoma preselili iz nekdanje Jugoslavije. V Torontu sem jih srečala tudi iz Češke, Madžarske in Bolgarije. Tudi iz Velike Britanije, ki so se preselili v Kanado že pred leti. Romi v Evropi po navadi živijo v romskih mahalah, kjer bivajo samo Romi ali mešani zakoni z Romi. Nekateri pravijo, da je to geto. Sama ne bi rekla, da je ravno geto, ker je to nekaj drugega. V tej skupnosti živi morda od 20 do 80 Romov. Podobno je v Kanadi, vendar je tu vseeno drugače, tam je več depresije med njimi in tudi veliko samomorov med Romi, predvsem v češki skupnosti, saj niso sprejeti v migracijski pisarni v Kanadi. V ozadju je veliko političnih zadev, ki še niso rešene. Poleg tega so Romi iz Češke pogosto neizobraženi in sebe imenujejo Cigani oziroma angleško Gipsy, in ne Roma, ker jim to zveni bolje.

Ste imeli kdaj občutek, da je bila pot do izobrazbe ali službe otežena, ker ste Rominja? Pravzaprav zaradi tega nisem imela težav. Sem pa vedno veliko brala. Oče je želel, da bi študirala pravo, vendar sama tega nikoli nisem hotela. Želela sem postati igralka, vendar je on menil, da to ni primerno za romsko dekle, potem sem hotela študirati kriminalistiko, vendar ni bilo študija v Sarajevu in bi morala oditi od doma. Nato sem se našla v novinarstvu. Želela sem nekaj, da lahko pobegnem, potujem, vidim svet in nekaj spremenim. Tako sem končala novinarstvo na Fakulteti za politične vede. Nato sem bila urednica radijskega in televizijskega programa v romskem in srbohrvaškem jeziku od 1986 do 1992, ko se je v Bosni začela vojna. Ukvarjala sem se s problemi Romov v tistem času.

Omenili ste, da je veliko Rominj izobraženih, vendar iz različnih razlogov skrivajo svojo identiteto.
V zadnjih letih je tu premik. Delovanje organizacij, ki se ukvarjajo s problematiko in vprašanji romskih žensk, je odvisno od finančnega položaja. Če ga nimaš, zelo težko kaj narediš na tem področju. V Bosni so določene organizacije, ravno tako v Srbiji, ki se ukvarjajo s to problematiko. Urejala sem prvo antologijo o romskih ženskah, vendar založnik ni dobro opravil svojega dela, ker se ni držal dogovora in pravil, zato sem bila jezna. Ni lahko zbrati ženske, ki bi pričale in spregovorile o svojih zgodbah. Pripravljam še eno knjigo, tako da zdaj iščem založnika, kjer so zbrane pesmi 19 romskih pesnic, ki bodo izdane v več jezikih, in sicer v romščini, angleščini in v jeziku, ki se ga učijo.

Zdaj v sodelovanju s Cynthio Levine-Rasky iz Toronta pripravljam antologijo akademskih in novinarskih člankov, poezije in drugih umetniških del z naslovom The Spectrum of the Blue Water o romskih ženskah, ki živijo v Kanadi. Mislim, da bo delo izdano še letos.

Kmalu boste zagovarjali tudi doktorsko disertacijo v Levenu v Belgiji.

Zdaj čakam samo še na potrditev mentorja in upam, da bo vse v redu. Naslednje akademsko leto se mi obeta delovno mesto na univerzi v Mostarju, kjer bom učila romsko kulturo in jezik. Tako da bi bilo idealno, da doktoriram do začetka akademskega leta.

Predtem ste že učili, in sicer na Hrvaškem.
V Zagrebu sem poučevala do leta 2014, kjer je bilo v prvem letu 40 študentov in samo ena romska študentka. Bil je dober občutek, da se nekdo zanima za tvoj predmet in tematiko, o kateri predavaš. Veste, kaj je bilo zelo zanimivo, včasih, ko smo bili študentje utrujeni, smo rekli, da gremo na stranišče, samo da smo se malo spočili od predavanj. In jaz sem resnično opazovala, kdaj bodo začeli študentje odhajati z izgovorom za toaleto, vendar ni odšel nihče. To je bil res dober občutek tudi za samozavest.

Kako danes vaša družina gleda na vas in vaše uspehe?
Zelo so ponosni. Imam dva sinova. Moj prvi sin ima že družino, tako da imam vnukinjo Ello, vendar živi v Nemčiji tako kot drugi sin. So kot vsi drugi. Zdaj me ne potrebujejo več toliko, čeprav me še vedno zanima, kaj počnejo.