Ko smo prišli na obisk, je v delavnici ravno pripravljal lesena kolesa za krajevni praznik, kamor ga vedno radi povabijo, veliko pa sodeluje tudi s Tehniškim muzejem Slovenije v Bistri. Med pogovorom o njegovi dejavnosti so misli nehote ušle v čas druge svetovne vojne in otroštvo, ki se ga spominja po strahu in lakoti.

Mladih let se spominja po grozotah vojne
Janez Pergar veliko bere in se zanima za zgodovino, zato nam je že takoj ob prihodu povedal nekaj zgodovinskih podatkov o Napoleonu in Kraljevini Jugoslaviji ter poudaril, da se časi spreminjajo. Med pogovorom se s spomini vrne v čas druge svetovne vojne. "Mi smo dali veliko skozi, saj sem komaj ušel smrti med drugo svetovno vojno. Mlada leta so bila samo strah in lakota. Dan za dnem smo poslušali pokanje in grmenje, ko so bombardirali Moravče. Kot otroci smo doživeli veliko strahu, lakote in gledali, kako so streljali na talce. Tega se spomnim, kot bi bilo včeraj. Cele kolone vojakov, tankov, konjskih vpreg in kamionov so šle proti Dolenjski. Pa vse so nam okupatorji pobrali, od kruha, mesa do mleka, vse."

Izučil se je v lesarski šoli na Ptuju
"Na Ptuj, kjer je bila lesarska šola za celo Slovenijo, sem se šel učit 3. marca 1946. Tam so se šolali kolarji, mizarji, sodarji, strugarji in tesarji, pet različnih mojstrov. Živeli smo v minoritskem samostanu, kjer so bili internat, učilnice in delavnice. Najprej smo tri mesece hodili k pouku, nato smo devet mesecev delali v kolarski delavnici. Po šolanju sem bil v Moravčah vajenec pri mojstru, ki je tam odprl delavnico," se spominja šolanja za kolarja, ki je trajalo tri leta. "Pokojni oče je dejal, da se bo treba v življenju naučiti delati. Že od nekdaj sem delal v gozdu in se tam tudi poškodoval. Čas je rane zacelil, spomini so pa ostali."

"Leta 1954 sem prišel iz Titove armade, potem sem bil nekaj časa pri mojstru in kmalu sem videl, da bo šla kolarska dejavnost počasi v zaton zaradi mehanizacije. Zato sem šel v prekvalifikacijo in začel delati v Avtoservisu v Domžalah, nato pa v Avtomontaži. Na usposabljanju se bil tudi v Münchnu in pozneje še v Mainhaimu. Po 40 letih delovne dobe, brez upoštevanja služenja vojaščine, sem šel v pokoj in se znova vrnil k lesu."

Naročila prihajajo iz cele Slovenije
Iz predala v delavnici, kjer ima shranjene fotografije svojih izdelkov in gostovanj na različnih delavnicah ter prireditvah po Sloveniji, vzame albume. Med listanjem razlaga: "Tu sem v svoji delavnici, kjer izdelujem lesena kolesa, kot jih tu vidiš; tu sem delal lojtrnik za rože ali otroke, pa voziček za v vrtec, ta voz je šel v Prekmurje, to je kočija tipa Viktorija, v kakršni se je vozila tudi Marija Terezija, ta koleselj sem delal za Brdo pri Kranju," razlaga. Doda še: "Za eno avtohišo sem izdelal kočijo in čez nekaj časa pride naročnik k meni in pravi, da ljudje ne slikajo avtomobilov, ampak kočijo. Pa sem mu rekel, veste kaj, gospod, vi se morate zavedati, da je avto prišel iz navadnega voza. Nemška strokovnjaka, kot sta Daimler in Benz, sta vgradila prvi eksplozivni motor z notranjim izgorevanjem na leseno vozilo."

Za otroški voziček porabi 150 aktivnih ur, za zapravljivčka pa približno 230, največ dela ima z izdelavo koles. Za izdelavo uporablja jesen in smreko. V delavnici smo videli poleg pesta za samokolnice še blatnike za kočijo, naslonjala, "oje" in "štange" za zapravljence, kot pravi zapravljivčkom. Iz različnih krajev Slovenije prihajajo k njemu, ker kolarjev enostavno ni več oziroma jih je v Sloveniji zelo malo. "Eden se je želel nekaj naučiti in sem ga povabil k sebi. Prišel je samo dvakrat in rekel, da je to pretežko zanj," je povedal Pergar.

Za kolarstvo med mladimi ni zanimanja
Posamezniki želijo, da bi se znanje ohranilo, zato veliko sodeluje z različnimi društvi, na razstavah, s Tehničnim muzejem v Bistri, pogosto ga povabijo tudi na delavnice, kjer mladim pokaže in predstavi poklic kolarja. "Časi se spreminjajo, kolarska obrt je šla v zaton, tako kot so šli Rimljani, pa so bili priljubljeni. Pravijo mi, naj ohranim to za poznejše rodove." Vendar doda, da mladih kolarstvo ne zanima v takšni meri, da bi se tega znanja naučili.

Še vedno ima veliko dela, saj kmetje kljub mehanizaciji še vedno potrebujejo orodje. Janez Pergar pove, da so včasih "ljudje rabili vozove, kolesa, brane. Ni bilo traktorjev. Takrat je bilo kolarstvo neposredno povezano s kmetijsko dejavnostjo. Če se je kaj zlomilo, so prišli h kolarju, da je popravil in da so lahko delali naprej. Danes ga pa ni v tej dolini, ki bi še z vilami mrvo nakladal." Poleg tega, da izdeluje različne vozove, ljudje še vedno prihajajo k njemu, če je treba nasaditi sekiro, lopato ali kakšno drugo orodje. Pergar pravi: "Čeprav je kmetijstvo mehanizirano, še vedno kmetje potrebujejo kakšno orodje, ki ga je treba nasaditi, tako da še zmeraj delam toporišča. Saj jih prodajajo, vendar v trgovinah lahko kupiš šablonska, tuljave so pa različne pri sekirah, ki jih potem še nabrusim. Delo krepi človeka, dokler ga ne uniči." Čeprav mu številke ne delajo težav, si ne zapisuje, koliko kočij in zapravljivčkov je že naredil, vendar jih je bilo veliko.

Ko ga povprašamo, koliko ur na dan še dela, pravi, da je to odvisno od razpoloženja in se z mislimi vrne v čas kralja Aleksandra. "Še v Kraljevini Jugoslaviji smo sejali pšenico, rž, oves, koruzo, proso. Zdaj pa vse kosijo, nihče več ne obdeluje. Včasih so imeli sedem goved, zdaj jih imajo dvajset. So časi, ki sem jim je treba prilagoditi. Skozi zid se ne da, skozi vrata se pa da ven priti. Delam in veliko berem, trenutno knjigo o Hitlerjevem arhitektu in oboroževalnem ministru Albertu Speeru. Knjiga je vir znanja, če jo bereš, je napisal ruski pisatelj Lev Tolstoj, sicer je predmet, na katerem se nabira prah."