Rojen je bil v Zabukovju nad Sevnico, kar je zagotovo vplivalo na ljubezen do narave in gora. Marsikateri pisatelj prizna, da je v vsakem literarnem delu delček njega – v Jazbinškovih romanih je to zagotovo pozitiven pogled na prihodnost. Poleg šestih romanov (trilogija Zavita steza življenja, Trdoživa Kozjanka, Mačeha in Brata) je napisal tudi knjigo za otroke z naslovom Moj prijatelj Albert in ena izmed učenk mu je med obiskom osnovne šole predlagala nadaljevanje. Pravi, da bo izziv sprejel, saj ima nekaj dogodivščin že napisanih. V knjižici Rehabilitacija pa je opisal svoje življenje s protezo, saj je namenjena vsem tistim, ki so se znašli v podobnem položaju kot sam in tudi drugim, da tudi v na videz brezizhodnih položajih spoznajo, da za vsako težavo obstaja rešitev. "Sebe moraš ocenjevati tako, da ovrednotiš, kje si uspel in ne kje si pogorel," pravi vedro.

Vaša osebna zgodba človeka ne pusti ravnodušnega, saj ste se po vseh zdravstvenih težavah uspeli obdržati pokonci in doseči izjemne uspehe na osebni ravni in na področju športa. Kako težko pa je kljub vsemu bilo za 18-letnika sprejeti odločitev za amputacijo noge?
Moram reči, da sem imel na neki način tudi srečo, saj sem zbolel kot otrok, ki dojema stvari drugače kot odrasel človek. Pri devetih letih sem zbolel, pri enajstih sem nazadnje stopil na svojo nogo. Leta 1955 so me operirali in moje počutje je bilo tako slabo, da je očetova sestrična javila mami, naj pride pome. Zdravnica je namreč menila, da ne bom preživel. Doma ni bilo zdravil, ampak samo mamina skrb, ki mi je dajala mleko in vodo, da nisem dehidriral. To me je tudi obudilo, da sem preživel. Nato sem tri leta živel doma in z berglami hodil v šolo. Zatem sem odšel na zdravljenje v bolnišnico Valdoltra, vendar tudi tam ni šlo brez dodatnih zapletov, saj sem padel in zlomil stegnenico, do drugega zloma je prišlo pri menjavi mavca.

Po 16 mesecih zdravljenja v Valdoltri sem odšel na Ortopedsko kliniko v Ljubljani, kjer sem se leta 1962 moral odločiti med dvema možnostma. Imel sem 18 cm krajšo nogo, zato so mi predlagali transplantacijo kosti iz desne na levo nogo, vendar sem imel ob tem številne pomisleke, ali amputacijo noge v kolku. Z mano v sobi je bil tudi prof. dr. Drago Stepišnik, ki me je prepričeval, naj se odločim za amputacijo in z njim se je strinjal tudi sobni zdravnik. Pred operacijo sem se želel pogovoriti s predstojnikom klinike o poteku operacije in nadaljnjem okrevanju, vendar sem dobil zelo aroganten in nečloveški odgovor mlademu človeku, in sicer da 'ni radiomehanik, ki pokvarjen del preprosto zamenja in s tem odpravi okvaro.'

Kaj vas je prepričalo v dokončno odločitev?
Zdravnik je iz zavoda za rehabilitacijo pripeljal tri fante, ki so imeli tudi amputacijo, takrat sem prvič videl, kaj je proteza. Potem mi je zavrtel film o športu invalidov. Ne bom pozabil dveh stvari, in sicer smučanja invalidov z eno nogo in igranja namiznega tenisa invalida brez obeh rok. To dvoje me je prepričalo, da ni konec sveta. Ko sem se dokončno odločil za amputacijo, sem podpisal dokumente in čas do konca operacije prespal ali pa sem bil napol pri zavesti. Ne spomnim se priprav, saj sem se zbudil šele v petek popoldne po operaciji.

Kot bi z vas padlo težko breme.
Saj tudi je. Na zavodu za rehabilitacijo sem imel srečo, da mi je socialni delavec pomagal do službe telefonista in vratarja. To je bil zame silno velik dosežek. Predstavljajte si, da sem bil osem let vajen samo bolnišnične pižame. Tam je bilo za vse poskrbljeno, potem pa naenkrat prideš v življenje, ki ga nisi vajen. Tudi nekaj ljudi v kolektivu je bilo zelo razumevajočih in so mi pomagali. Vendar je bila plača sramotno nizka, saj sem si z njo lahko plačal sobo, kosilo in ostalo je še toliko denarja, da sem si kupil nekaj oblačil.

S tem je prišla pa verjetno tudi samozavest.
Seveda, dobil sem prvo plačo, denar, ki sem ga sam zaslužil. Nato sem službo zamenjal in nekaj časa delal v Gradisu ter zatem v počitniški zvezi, kjer smo organizirali zimska in poletna letovanja za mladino. Med njimi se sploh nisem počutil kot invalid. Če je prišlo na kakšnem zahtevnejšem terenu do težav, so mi takoj pomagali. Enkrat smo šli v sneženem vremenu na Mrzlico. Ko smo prispeli na izhodiščno točko, je bilo že 40 cm snega. Nekaj časa sem hodil in potem videl, da me proteza samo ovira pri hoji. Prosil sem prijatelja, če mi jo nese, in nadaljeval brez nje.

To pomeni, da je bilo prijateljstvo oziroma tovarištvo v tistih časih med vami zelo močno.
To je nekaj, kar neizmerno cenim. Med druščino v počitniški zvezi se nikoli nisem počutil manjvrednega. Nato me je takratni predsednik Zveze mladine Slovenije pregovoril za študij in najprej sem končal višjo upravno šolo ter nato sociologijo na Fakulteti za družbene vede. Zanimalo me je tudi pravo, vendar se za študij nisem odločil.

Kljub vsem nesrečnim dogodkom pa vseeno niste opustili želje po športu, saj ste se lotili kar drznih podvigov. Eden izmed teh je zagotovo plezanje po severni steni Triglava.
Veste, včasih se vprašam, ali je bilo to sploh res. Ideja preplezati severno triglavsko steno je bila sprva neuresničljiva in sem se ji le nasmehnil, vendar je ostala zapisana kot želja, ki je sčasoma zorela in leta 1989 tudi dozorela. Ko zavrtim čas nazaj, se čudim, kako so mi take stvari takrat uspele. Z vsemi temi dosežki sem sebi na neki način dokazal, da nisem invalid, vsaj ne v tem smislu, da sem potreben usmiljenja. Hribi in smučanje so bili najboljše zdravilo za tisti zoprni občutek kompleksa manjvrednosti. Mi imamo predstavo idealnega človeka in če odstopaš, imaš občutek, da te vsi opazijo. Ko sem šel po amputaciji prvič po pločniku v Ljubljani, sem mislil, da cela Ljubljana stoji in gleda za mano. Seveda ni bilo tako.

Hribi so za marsikoga kraj, kjer se spočije in načrpa energijo. Tudi vi ste veliko hodili po gorah.
V hribe sem pomagal več kot 300 invalidom, sedem ali osem let sem vsako leto organiziral do 15 pohodov v hribe. Moj prvi je bil iz železniške postaje Breg na Lisco, kamor nas je prišlo samo šest s celega avtobusa. Invalide je bilo treba počasi pripravljati do tega, da lahko hodijo tudi v hribe. Tako se je počasi zbrala skupina, s katero smo bili redni obiskovalci gora.

Sam sem bil šestkrat na Triglavu, prehodil sem skoraj celotno slovensko planinsko transverzalo, manjkajo mi točke od Nanosa do Ankarana, z izjemo Slavnika. Pozimi sem smučal, poleti pa vandral po hribih. Takrat sem začel na Polici pri Grosupljem graditi vikend, kar je bilo dobro za ohranjanje in pridobivanje kondicije, ki je prišla pri hoji z berglami zelo prav.

Verjetno je bilo zaradi zdravstvenih ovir še toliko bolj pomembno zaupanje med pohodniki in vodniki.
Ko sem pisal na Planinsko zvezo in izrazil željo, da bi pomagali invalidom za dostop do hribov, sprva ni bilo odziva. Nato pa so za nas skrbeli vodniki in gorski reševalci iz Planinskega društva Ljubljana-Matica. Zaradi tega zaupanja ni nikoli prišlo nikomur od nas na misel, da bo padel. Oni so poznali teren, nas navezali ali pa hodili poleg nas. Ko sem šel prvič na Triglav, je bil moj vodnik Stane Belak Šrauf. Moja rojstna hiša je na 630 m v Zabukovju in skozi okno rojstne hiše sem videl Trdinov vrh in vse do Snežnika, Lisce, nad hišo pa se odpre pogled proti Planini pri Sevnici, ob lepem vremenu se vidi tudi Boč. Kako ne boš zastrupljen s tem, če si to gledal vsak dan. Jaz moram imeti svet okoli sebe, moram videti.

Od planinarjenja pa k paraolimpijskim tekmovanjem, na katerih ste tekmovali v streljanju z zračno pištolo. Kakšni so bili začetki in zakaj ravno ta disciplina?
S športom sem se srečal tako, da so me z zavoda za rehabilitacijo povabili na tečaj smučanja za invalide z amputacijo nog. V petih dneh sem od abecede smučanja obvladal črko A, ampak potem sem vsak dopust izkoristil za bele strmine. Vprašali so me, ali bi poskusil streljati tudi z zračno pištolo. Ko smo v Ljubljani organizirali tekmovanje iz cele Jugoslavije, je eden izmed članov zbolel. Namesto njega sem nastopil jaz in na tistem tekmovanju dosegel 510 krogov od 600 možnih. Tako sem zapadel v športno strelstvo in temu posvetil ogromno časa ter zaradi tega opustil hojo v hribe. Potem sem se kot sekretar zaposlil na Zvezi za šport in rekreacijo invalidov Slovenije.

Udeležili ste se številnih tekmovanj v streljanju z zračno pištolo in štirih paraolimpijskih iger, in sicer v Barceloni, kjer ste dosegli 8. in v Atlanti 7. mesto ter nato še v Sydneyju in Atenah. Zagotovo pa ne boste pozabili Finske.
Na Finskem sem leta 1995 dosegel svetovni rekord v streljanju z zračno pištolo na evropskem prvenstvu. Nazadnje sem bil še v Atenah, vendar sem tam že občutil obrabo kolka in bolečine.

Po upokojitvi ste se posvetili pa pisanju.
Vikend sem zgradil in pri 60-ih sem napisal majhno knjižico Mojih 60 let. Ko mi je zmanjkalo idej, kaj početi, sem znova poskusil pisati. Po navadi v vsaki zgodbi poznam vsaj en lik, saj zamisli in ideje črpam iz pripovedovanja ljudi. V romanu običajno spremenim kraj dogajanja in zamenjam imena, vendar ohranim okolje. Ne more se zgodba, ki se je zgodila na Gorenjskem, dogajati na Primorskem. Včasih v romanu združim dogodke različnih družin. Na primer v Trdoživi Kozjanki sta zgodbi dveh različnih pripovedovalk, da je vsebina bolj zanimiva in napeta, podobno je pri romanu Brata. Znam poslušati ter opazovati, malo pa je vmes tudi domišljije.

Opazila sem, da je lahko potek zgodbe v vaših delih žalosten, vendar je kljub temu konec po navadi srečen.
To je v meni. Če bi zvečer pred spanjem razmišljal, kaj se mi je zgodilo slabega in kaj se mi bo slabega zgodilo jutri, bi slabo spal. Zdaj hodim po domovih starejših občanov in jih skušam spodbuditi, da povejo kaj lepega iz svojega življenja. Če ti je dolgčas, ti v misli prihajajo slabe stvari in se moraš zavestno prepričati, da boš gledal vžigalico, ki gori, in ne tiste, ki ugasne. Ko pogledam nazaj, menim, da me je pristop do življenja reševal. Mnogi, ki so manj prizadeti, obupavajo, se zapijejo ali kako drugače zapadejo v slabo družbo. Tudi v mojih romanih se dogajajo slabe stvari, vendar zakaj bi pustil na koncu grenkobo? Zdi se mi, da moram pokazati, da je za tistimi oblaki mavrica in bo jutri sonce.

Knjige radi podarite tudi v dobrodelne namene. Verjetno vam veliko pomeni, da se bralna kultura širi.
Vsako leto grem na knjižni sejem, izberem deset knjig za otroke in jih nesem na Pediatrično kliniko v Ljubljani. Včasih sem ogromno bral, zdaj pa predvsem zato, da izboljšam svoje pisanje. Če sem slabe volje, pa vzamem v roke Vojaka Švejka, ker se njegovim prigodam nasmejim. Pri Švejku je zanimivo tudi to, da so ga imeli vsi za neumnega, pa je bil pametnejši od vseh ostalih.