Vonj po jedeh iz otroštva človek nosi vse življenje. Da bi obudili spomine tudi prek dobrot za želodček, so v DSO-ju Fužine v petek organizirali posebno prireditev, kjer so stanovalci iz doma združili moči z mlajšimi kolegi iz Centra aktivnosti Fužine (Caf) in dijaki iz srednje živilske šole. Izkupiček: polni lonci pregrešno dobrih dobrot iz različnih koncev države, predano znanje mlajšim generacijam in veliko dobre volje ob spominjanju, kako se je včasih kuhalo.

"Že od kar deluje Dom za starejše Fužine, prirejamo kulinarične delavnice, tedenske, pa čez leto tudi kakšne še dodatne naredimo, recimo ob praznikih. Velikokrat je pogovor nanesel, da gospe govorijo, kaj so kuhale in kaj se je jedlo v njihovi mladosti. In tako je padla ideja, da bi naredili takšno prireditev. Znotraj delovne terapije smo organizirali sestanke, najprej s stanovalkami, potem še z drugimi udeleženci, izbirali smo recepte, napetost je rasla. Odločili smo se, da vključimo še mlajšo generacijo in tako smo k sodelovanju povabili Center aktivnosti Fužine, to so mlajše generacije upokojencev, ki pa že hodijo v naš dom na različne dejavnosti in že sicer veliko sodelujemo. Na pomoč pa bo prišlo tudi osem dijakinj iz šole BIC, živilske šole," je za MMC pojasnil delovni terapevt v domu Matija Puškarič. "Glavna želja je, da se prenašata znanje in vedenje o jedeh naprej." K sodelovanju so pritegnili 22 stanovalcev in stanovalk, povprečna starost je bila 88 let, Malči in Marija pa jih imata že častitljivih 99.

Na stojnici Primorske je pisalo kobariški štruklji in bišča, prvi so znani vsem, za drugo jed pa je večina le vihala obrvi. "Bišča je zelenjavna jed iz različne zelenjave, lahko je osnova radič, špinača ali regratovi listi, skratka nekaj zelenega, dodamo še krompir in riž," je pojasnila kuharica Marija Benko, sicer tudi soavtorica knjige Jedi na Kobariškem skupaj z Božico Špolad Žuber.

Kot rečeno, kobariški štruklji slovijo kot izvrstna sladica daleč naokoli. "To je nekaj najbolj prepoznavnega. Če greste na severno Primorsko in rečete, kaj imate pa sladkega, vam bodo vsi rekli, da kobariške štruklje. Poparjeno testo, vzamete za velikost dve pesti in dodate notri žlico nadeva, ki je tak kot za orehovo potico. Potem pa to oblikujete kot čolniček in skuhate v kropu, dodate drobtine na maslu in jed je pripravljena," je recept kot iz topa izstrelila Silva Rustja. "Kobariški štruklji so malo manjši kot običajni. Na vasi smo včasih naredili velike, da je bilo res nasitno. Ti štruklji so res zelo okusni in vsi jih znajo skuhati," je še dodala Mili Berginc.

Bela krajina je vabila na pogačo

Ob misli na Belo krajino in hrano je ena prvih asociacij slastna belokranjska pogača. In seveda ni manjkala tudi na belokranjski stojnici. A to ni bilo vse, skuhali so tudi šaro. "Belokranjska pogača je res tipična, šara je pa stara slovenska jed, v Beli krajini se mogoče pripravlja malo drugače kot drugje. Gospodinje so najbolj preprosta živila, korenje, koleraba, repa, zmetale v lonec, če so imele, so dodale še košček suhega mesa, parkeljne, nogice ali ušesa, repke, kar je bilo. Mi smo danes dodali kračo. Mogoče ni vsem tako všeč, kot recimo telečja obara, a ima svoj čar. Pri nas jo je pripravljala predvsem stara mama, ko smo bili na počitnicah pri njej," je pojasnila izbor belokranjskih jedi Mira Videtič, hči 91-letne stanovalke Ane. "Velikokrat se je kuhala. Včasih ni bilo mesa, pa smo jedli bolj preprosto, koren in kar je še bilo. Pogače pa jaz nisem dobro pekla, mama jo je veliko bolje, sama sem rada delala orehove štrukeljčke," je povedala živahna 91-letnica in dodala, da včasih kar ne dohaja pestrega dogajanja v domu. A kot je poudarila, takšne prireditve vsem v domu popestrijo dogajanje, česar so zelo veseli.

"To, kar mi danes kuhamo, imenujemo piščančja obara, včasih se je pa temu rekla ljubljanska juha. Obara je bila včasih zajčja ali telečja, tole je bila pa juha. V njej je piščanec, pa veliko zelenjave, zelena, korenje, čebula in veliko začimb. Kolegica jih je prinesla od doma sveže, timijan, šetraj in tako prej. Poleg juhe so se pa stregle palačinke s skuto in pehtranom," je na sosednji stojnici ljubljanski izbor pojasnila Cveta Mavsar, ki na prireditvi sodelovala skupaj s kolegi iz Cafa. Kot je dejala, jih k sodelovanju povabijo ob različnih priložnostih, pogosto pečejo miške ali palačinke. "Naj povem, da imamo skoraj vsi tukaj prošnje za dom v Fužinah. Tem ljudem vsak dan, ki je malo drugačen, veliko pomeni, sploh pa to, da delamo skupaj."

Malo dlje je kuhalnico v velikem brbotajočem loncu vihtela Elizabeta skupaj s prababico, po kateri ima ime. "Nisem je še jedla, ampak bo gotovo dobra, ker tako lepo diši," je dejala ob mešanju štajerske kisle juhe. "To je tradicionalna štajerska jed. Vedno po novem letu, ko ljudje lumpajo, se potem pozdravijo s kislo juho," je pojasnila ponosna prababica. Pod prtom se je skrivala še ena dobrota, prleška kvasenica.

Na prekmurski mizi seveda ni manjkala premurska gibanica, dišal pa je tudi ajdov kruh, vrtanec, rženi kruh, zraven pa je v loncu že dišalo po gobovi juhi s kašo in kislo smetano. "Ni se bilo težko odločiti, kaj bomo skuhale. Že naše mame so to ves čas kuhale. Gibanico pečemo ves čas, čeprav ne živimo več v Prekmurju. Prireditve smo se veselili, v našem domu se res vedno nekaj dogaja," sta povedali Marta in Angelca.

Murkova župa je kumarična juha, pri nas kumaram rečemo murke, je pojasnila koroška kuharica gospa Vida, trijet je pa sladica. "V starih časih, ko je bilo pomanjkanje, so za sladico pripravili trijet. Gre za koščke kruha, prelitega s kuhanim vinom."

Na sosednji stojnici, lepo popestreni z rožami, se je razprostiral pester nabor gorenjskih dobrot. Medla, prata, pogača z ocvirki. Sline so se kar cedile. Toda kaj sta prata in medlo? "Prata je suh kruh, narezan na kocke, ki se popari z mlekom. Dodajo se stenstana čebula, česen, peteršilj, poper, potem pa jajca in na koncu suho meso. Vse to premešamo in damo v model in pečemo približno 45 minut. To se največkrat na Gorenjskem je ob veliki noči, tako da prato potem namakajo v hren," je pojasnila Silva Muha. Medla pa je prosena kaša, ki se kuha na vodi, potem se pa doda moka, lahko navadna ali ajdova, da se zgosti, za piko na i pa se dodajo ocvirki ali pregreta smetana, je pojasnila sogovornica.

Na koncu me je pot zanesla še na domačo, dolenjsko stojnico, na kateri sta kraljevali kleni 99-letnici Malči in Marija. "Krompirjev golaž je pač dolenjska stvar, dolenjska jed, dodali pa smo še gobe, ker obilno rastejo pri nas. Kuhal se bo približno dve uri, da se čebula fajn razpusti. Pri pripravi sta pomagali naši 99-letnici, najboljši pomočnici," je bila polna pohval Joži Krenker iz Centra aktivnosti Fužine. "Nasekljali sva vse, čebulo, krompir in vse drugo," se je pohvalila Malči, ki živi v domu že pet let, Marija šele dva meseca. Preseliti se v dom pri 99 je bila velika sprememba, a se počasi navaja. Kot je povedala, je sama kuhala predvsem le za družino, ker ji ni bilo veliko do kuhanja, potem ko se je vrnila z napornega dela v dijaškem domu.

V tem času se je v atriju nabralo že precej stanovalcev, ki so nestrpno čakali, da bodo lahko skuhane dobrote tudi poskusili, še prej pa je svoje bogato znanje o kulinariki delil etnolog, profesor, publicist in poznavalec slovenske dediščine in gastronomije Janez Bogataj, svojo oceno o kuhanih jedeh, a brez stroge kritike, je prispeval kuharski mojster Luka Jezeršek, vse skupaj pa je s humorjem začinil Miha Brajnik.