Leta 1957 se je kot prvi povzpel na Broad Peak in tri leta pozneje še na Daulagiri. Je edini še živeči alpinist, ki se je kot prvi v zgodovini povzpel na dva osemtisočaka. To je sicer uspelo le še Hermanu Buhlu.

"Ne morem mimo dejstva, da je prvi na Nanga Parbat brez dodatnega kisika splezal Buhl leta 1953, sam pa sem ga potem spoznal 1956: bil je moj oče v gorah, ki mi je povedal, kaj je prav in kaj je narobe," je 83-letni Diemberger zbranim v Linhartovi dvorani orisal začetek svoje izjemno bogate alpinistične kariere. V gore se je zaljubil že kot otrok, potem pa na dunajski univerzi dvakrat diplomiral in pozneje delal kot predavatelj, a bil nesrečen. "Nisem želel popravljati nalog, nisem želel imeti šefa. Na gori si pa sam svoj šef, no, v bistvu je glavni šef narava, toda ti misliš, da si svoj šef," je dejal hudomušno.

Buhl ga je še kot mladega nadobudnega alpinista povabil v svojo odpravo leta 1957 na Chogoliso, kjer je potem pri sestopu v snežni nevihti izgubil smer in sprožil zanj usoden plaz. "Po njegovi smrti sem mislil, da ne bom šel več v Himalajo, potem pa sem pomislil na vse svetleče gore. Moral sem nazaj." Ker je bil vzpon na Chogoliso nezakonit, je imel potem nekaj časa prepovedan vstop v Pakistan.

Slabo vreme je sprva onemogočalo vzpon na Daulagiri, 17. maja 1960 pa so se oblaki umirili. "Bil je čudež. Dan brez vetra. Stopali smo po poti, kamor še ni stopila človeška noga. Na eni strani je bil prepad 4000 metrov, na drugi strani 2000 metrov. Ne bi bilo nobene razlike, na katero strani bi padli," je v svojem humornem načinu pripovedoval Diemberger, ki se je v predavanju sprehodil skozi nekatere svoje najznamenitejše vzpone, vmes pa vpletel tudi anekdote iz svojega vodniškega življenja.

Tako ni manjkala zgodba, ko je na Mont Blancu "lovil" denar od svoje stranke, ki jo je peljal na vrh. Slabo vreme je preprečilo vzpon, a je stranka vztrajala, da se bo vreme gotovo v nekaj dneh izboljšalo. Med večdnevnim čakanjem v koči se je zgodil neljub pripetljaj, ko je stranka šla na stranišče in ji je med opravljanjem potrebe padla denarnica v več metrov globok improviziran WC. Po nekaj pregovarjanjih je alpinistu na veliko veselje vseh uspelo izvleči denarnico. "Za nagrado sem dobil veliko šilce šnopsa."

Črno poletje na K2
Osvojil je številne vrhove, tudi Mount Everest leta 1978, njegovo najbolj boleče poglavje v karieri pa je bila odprava na K2 leta 1986. Tisto črno poletje je tam umrlo kar 13 alpinistov. Diembergerju je skupaj z britansko alpinistko Julie Tullis, s katero sta večkrat plezala skupaj in posnela več dokumentarnih filmov ter med drugim uspešno osvojila tudi Broad Peak leta 1984, 4. avgusta uspelo priti na vrh te zloglasne gore, na sestopu pa sta imela velike težave. Tullisova je padla in ker sta bila navezana, sta oba zdrsela, a kot po čudežu sta se hkrati ustavila. "Možnost za kaj takega je ena proti 1.000. Če sta alpinista navezana in pade eden, potem povleče za sabo drugega, ta pa, potem ko se ustavi, spet povleče prvega." Uspelo se jima je vrniti v 4. tabor, kjer sta potem delila svoje šotore s šestimi drugimi alpinisti, ki jim je veter odnesel šotore. Tullisova je ponoči umrla, najverjetneje zaradi višinske bolezni. V dolino se je poleg Diembergerja, ki so mu amputirali več prstov, vrnil samo še njegov avstrijski kolega Willi Bauer.

Kljub tej tragediji se je Diemberger vrnil v gore, posnel številne dokumentarne filme in napisal več knjig.