Ljubo Struna je starosta slovenskega filma in urbani čebelar. V ljubljanski četrti Murgle z ženo Marijo zdaj skrbi za šest čebeljih družin. Te oprašujejo sadno drevje in vrtove v okolici. "Jaz pravim, da sem imel tri družine: svojo družino, čebeljo družino in filmsko družino. Ampak sem bil povsod priljubljen in pošten."

K filmu je prišel leta 1949, danes ima 91 let. "Čutim še vedno eno lepoto do filma, pa eno ljubezen do filma. Mi smo naredili lepe stvari: Ne joči Peter, Kekec, Na svidenje v naslednji vojni. To so bili filmi, ki si jih vedno rad gledal. Še vedno jih! Kolikokrat še srečam ljudi, pa pravijo, ti, sem gledal ta tvoj film. Tvoj film. Vsak reče tvoj, ker smo si jih vsi prilaščali! In še danes, hvala bogu, čutim, da sem filmar in čebelar."

Rodila se je leta 1930, pri komaj osmih letih pa se je navdušil nad čebelarstvom. "Oče je imel čebele, ko je prišel v Maribor, to je bilo leta 1927, 28." Kot pravi, se ni nikoli bal čebel, prav tako tudi njegova žena ne.

"Hvala Bogu, da je to obveza, ki jo moraš narediti. Se nimaš kaj izgovarjati," pravi glede svoje skrbi za čebele. Dolga leta je imel čebele v Borovnici, po zdravstvenih težavah je čebeljnjak podaril svojemu sorodniku, ki ga je vzgojil za čebelarja. Zdaj je urbani čebelar, k čemur so ga spodbudili otroci.

Bil je direktor in producent, podpisan pod 39 domačih in 35 tujih celovečernih filmov ter 237 dokumentarnih in kratkih filmov.