Skozi slikovite opise dogodkov, ki jih je avtor knjige doživel kot otrok in mladostnik, spoznamo življenje pred in med vojno ter po njej. Njegovo mladost so zaznamovali hribi, druženje z bratom ter prijatelji in odnos z mamo. Sporočilnost avtobiografije je namenjena starejši generaciji, ki se lahko z nekaterimi dogodki poistoveti, in mlajši kot spodbuda, naj ob še tako hudih preizkušnjah ne obupajo.

Knjiga je razdeljena na poglavja, v katerih avtor opisuje svoje otroštvo, ki je bilo do začetka vojne srečno. Spominja se vragolij, ki sta jih počela s starejšim bratom Tonkom in otroške igrivosti. Čas vojne je prinesel strah in lakoto, kar je občutila tudi Maksova družina. Po vojni se je življenje popolnoma spremenilo, saj jih je zapustil oče in znova so se težko, vendar z optimizmom in petjem prebijali skozi življenje. V poglavjih, ki sledijo, so opisani dobri in slabi časi Starčevega bivanja na Bregu, v Ljubljani in pozneje v Trbovljah z ženo Marinko, zato tudi naslov knjige Bili so hudi, a tudi lepi časi.

S humornimi vložki in metaforami nam avtor sporoča, da v še tako hudi situaciji ne smemo obupati, predvsem pa je s kančkom humorja in optimizma laže prebroditi tudi najbolj temne trenutke. V zadnjih poglavjih opiše selitev v Novo mesto, kjer se danes z ženo Marinko posvečata hobijem in družini, oziroma kot zapiše v zadnjem poglavju: »Skrbi s službo nimam več, časa mi pa vedno primanjkuje, tako kot menda vsem upokojencem. Nekateri pravijo, da sem nor, ker se še vedno ukvarjam z vsemi tistimi dejavnostmi kot pred upokojitvijo. Res je, da še vedno hodim na morje, a jadralno desko puščam doma. Seveda še vedno hodim v hribe, na poti do Češke koče se ob tabli 'Starčeva pot' razjokam, Grintovec in Kočno pa objamem le s pogledom.« Knjigo konča s pesmimi, ki so posvečene ženi in vnukoma.

Že v pogovoru pred leti ste omenili, da boste v knjigi, ki bo sledila Srečanju s seboj, določene utrinke iz življenja bolj natančno razdelali in jih opisali z drugega vidika.
To knjigo sem napisal kot nadaljevanje prejšnje, zato sem nekatere stvari samo omenil. V prvi knjigi so samo zgodbe, v drugi pa je opisano moje življenje, zato knjigo lahko berete kot življenjepis. Vse, kar sem doživel, sem hotel napisati tako, kot sem doživljal in občutil, ne glede na to, kakšna je bila zgodba. Gre za mojo osebno izpoved in osebna doživetja, na primer odnos z mamo in bratom. Med pisanjem sva prišla z bratom do razhajanj v tem, kako se je kaj zgodilo. Ravno tako sem nekatera imena raje izpustil in črtal kakšne prigode, ker nisem vedel, kako bi ljudje to sprejeli.

Ob tej knjigi se ljudje lahko vrnejo v čase, ki so jih enako doživeli kot jaz, zato marsikomu privrejo na dan njegovi spomini in ugotavljajo, da so nekatere stvari izkusili podobno, kot sem jih opisal v knjigi. Mladi pa lahko ob branju knjige spoznajo, da se z dobro voljo in realnim pogledom na svet lahko še tako hude trenutke preživi, čeprav je bilo včasih tudi meni to strahovito težko. Lepo ostane, slabo pa zbledi ali izgine. Včasih še sam podvomim, da sem lahko v času študija šest mesecev spal na ulici, še posebej ob takšni zimi, kot je bila letos. Pa ni ob tem v meni neke groze in slabega občutka. Vem samo to, da sem se bal iti domov, ker bi verjetno mama rekla, da moram ostati doma in je študija konec.

Verjetno je bila želja po doseganju cilja tako močna, da enostavno niste želeli odnehati. Kako se je po toliko letih s spomini vrniti v tiste čase?
Ko sedim za računalnikom in začnem pisati, kar vre iz mene. Spomnim se takih stvari in dogodkov, o katerih nisem razmišljal že 60 let. Predvsem mladi bi se lahko ob branju te knjige naučili marsičesa. Pri nas smo vse življenje peli. Ko je bilo najbolj hudo ‒ bili smo lačni in zeblo nas je, tako da smo se stiskali k štedilniku ‒ je mama vzela v roke kitaro in smo peli. Tako sem potem prepeval v osnovni šoli, gimnaziji, le tista štiri leta v Ljubljani ne. Po študiju, ko sem dobil službo, sem pel v treh zborih, in sicer v Trbovljah pri Slavčkih in Zarji, sočasno tudi pri učiteljskem pevskem zboru, v Novem mestu pa 30 let pri Dolenjskem oktetu. Zdaj pojem pa sam doma in igram harmoniko. Ljube so mi predvsem slovenske narodne pesmi.

Z mamo sta imela poseben odnos, ki ga opisujete tudi v knjigi.
Po vojni nas je oče zapustil in se preselil k drugi ženi, tako da sem potem imel samo mamo, starejši brat pa mi je bil nekakšen oče. Prvi del zgodb je namenjen bratu in najinim prigodam, za katere je bil pobudnik brat, jaz sem mu pa sledil. Mama je bila alfa in omega vsega. Imel sem jo strašansko rad, čeprav me je morala tu in tam tudi udariti. Pa to ni bilo nič hudega. Najbolj me je bolelo, če mi je rekla: »Poglej, kaj si mi naredil!« in zajokala.

Kaj vas žene, da vse svoje spomine tudi ubesedite?
Bralce bi rad spomnil na to, kako lahko posamezni dogodki vplivajo na miselnost in življenje posameznika. Kot šolar nisem imel rad knjig, dokler nisem dobil v roke Lukca in njegovega škorca, kar me je tako pritegnilo, da sem potem samo še bral. Vendar nisem bral tako, kot bi moral, ampak sem hlastal po straneh. Potem sem začel samo listati in brati po diagonali. Vsebino sem samo preletel in iskal zgodbo, kar za učbenike ni bilo dovolj. Ko se je v Ljubljani na gimnaziji tem težavam pridružilo še domotožje, je sledila prava katastrofa. Pozneje med študijem nisem imel nobenih težav, kljub temu, da sem bil šest mesecev na ulici, le diplomiral ne bi nikoli, če me ne bi spodbujala žena Marinka. Seveda se je moj način branja bistveno spremenil. S pisanjem sem se začel ukvarjati šele po upokojitvi. Najprej sem začel pisati pesmi in šele zatem zgodbe.

Na šolo nimate ravno lepih spominov, še posebej začetek je bil drugačen, kot ste pričakovali.
Zelo sem si želel priti v šolo, da bi se lahko naučil brati in bi lahko bral pravljice. Bil sem pa strašno razočaran, ker je bila takrat že vojna in je bil jezik v šoli italijanski. Nato smo bežali v Ljubljano. Mama me je dala v šolo k nunam, tam pa sem bil skoraj vsak dan tepen. Nuna me je s palico tolkla po iztegnjenih rokah, da so mi dlani in prsti tako otekli, da še pisati nisem mogel. Če se je le dalo, sem se seveda šoli izognil.

Doživeli ste veliko stvari. Kako ste izbrali, kaj vključiti v knjigo?
Usedel sem se za računalnik in začel pisati vse, kar se mi je zgodilo od otroštva naprej. Vsaj desetkrat ali petnajstkrat sem še vse skupaj prebral, dodajal in brisal. Nekatere nove stvari sem pa še dopisal. Knjiga je nastajala deset let in opisuje čas od otroštva do današnjih dni.

Ste pa že prej omenili, da je namenjena vsem generacijam.
Starejši se lahko ob knjigi spomnijo časov, ki so jih sami doživljali, in se lahko v to vživijo. Za mlade se mi zdi pa prav, da vedo, kako smo mi živeli. Za njih je pomembno sporočilo, da se kljub težavam, ki jih človek ima v življenju, da to preživeti srečno in zato nima kakšnih hudih posledic. Ne obupati ob prvi težavi. Saj so nekatere stvari težke in hude, pa vendarle človek preživi. Moraš imeti pa v sebi voljo, zavest in cilj, kaj boš naredil, da ti kljub vsem težavam to uspe. Nobena stvar ni tako huda, da se ne bi dala urediti. Zato je ta knjiga tudi namenjena mladini in ima naslov Bili so hudi, a tudi lepi časi.

Da sem med študijem preživel, sem na ljubljanskih ulicah delal kot miličnik študent in usmerjal promet. Dopoldne sem bil na predavanjih, popoldne sem delal. Med študijem sva z ženo živela zelo skromno, saj sva imela pol klobase cel teden za kosilo. Vsak kolešček ali dva ter malo krompirja in zelja. Zato še danes niti drobtinice kruha ne zavrževa. Vse se nama zdi škoda, zato vse porabiva. Pomemben je odnos do hrane, ki ga danes mnogo ljudi nima.

Kakšen je vaš odnos do literature in kaj menite o sodobnih delih?
Moderne in nove stvari so mi preveč tuje, nekaj, kar ni za navadnega Slovenca. Zavedam se, da je naš jezik živ in se mora spreminjati, vendar mora ostati v določenih okvirih. Ugotavljam, da so mi veliko bolj pri srcu starejši pisatelji in pesniki, saj le pri redkih modernih avtorjih uživam. Zdi se mi nedopustno, da nekateri namerno delajo slovnične napake in nove, nemogoče skovanke. Prav je, da se zavedamo, da je naš jezik živ in potrebuje spremembe, vendar naj ostane naš, slovenski, z vsem tistim, kar ga krasi in dela posebnega.