Oblak s Svibnega pri Radečah prihaja iz številne družine, kjer je bilo šest bratov in tri sestre. Že kot otrok si je želel postati kovač. Bolj ko se je bližal čas upokojitve - delal je tudi kot vodja kovaške delavnice v poboljševalnem domu -, bolj je razmišljal, kaj bo počel potem. Po spletu okoliščin je začel izdelovati različne rekvizite, nato pa sta ga začela zanimati srednji vek in življenje grofov Svibenskih in grofov Celjskih.

Danes si lahko v njegovi zbirki ogledate replike keltskega orožja, sablje, meče in celo viteške oklepe. Martin je sestavil in naredil tudi mlatilnico, ki je bila neprecenljivega pomena na kmetih, saj jim je bistveno olajšala delo. Čeprav jih ima že krepko čez osemdeset, še vedno vihti kovaško kladivo in izdeluje manjše in večje oklepe.

Verjetno ste preživeli in še vedno veliko časa preživite v kovaški delavnici.
To je moje svetišče. Sem se umaknem in takrat me ni doma. Za kovaštvo sem se navduševal že od otroških let. Oče je rekel, da bo starejši brat kovač, vendar sem že takrat govoril, da to pa ne, ker bom to jaz. Takrat sem hodil še v osnovno šolo. Šolal sem se v Radečah in že takrat sem doma opravljal vsa kovaška dela. Tudi podkve za konje sem že znal delati, tako da sem domače konje že sam podkoval.

Omenili ste, da ste včasih veliko delali za okoliške kmete.
Vse, kar so kmetje naročili, smo kovali in znali narediti brez posebnih mer in risanja. Na primer za voz si pogledal, kako je bil narejen prejšnji, nato si naročil material in začel kovati. Veliko smo delali sekire, kopače in seveda podkve za konje. Pri tem si za vsak profil potreboval druge klešče, zato jih vidite celo zbirko.

Sicer je bila pa tudi vaša služba povezana s kovaštvom.
Nekaj časa sem delal v komunalnem podjetju v Radečah, zadnjih 13 let pa v Vzgojno-poboljševalnem domu v Radečah, kjer sem bil inštruktor in vodja kovaške delavnice. Vedno sem imel nekaj fantov, ki sem jih učil kovaške obrti.

Kdaj ste se začeli zanimati za srednji vek?
Za srednji vek sem se začel zanimati, ko sem prišel v pokoj, saj so bile te stvari zame čisto nove. Prej sem se ukvarjal izključno s kovaškim delom po naročilu kmetov. Nato je zaradi novih načinov kmetovanja zanimanje za kovače začelo upadati. Tako da sem moral razmišljati, kaj bi počel, da ne bi bil v pokoju brez dela in da mi ne bi bilo dolgčas. Že takrat sem si kakšno uro vzel in delal v kovačnici, čeprav je bilo veliko dela doma in v službi.

Kako ste pravzaprav začeli?
Na začetku smo bili štirje; jaz in še trije kovači z Gorenjskega, vendar smo se kmalu razšli. Sem se pa takrat veliko naučil in znanja mi ni mogel nihče vzeti, zato sem nadaljeval, da ni šlo vse v pozabo. Tako kot za vsako delo moraš imeti tudi tu veselje do dela, veliko spretnosti, znanja in potrpljenja. Nikoli nisem gledal na uro in se obremenjeval s tem, kako hitro mora biti narejeno, ko sem delal izdelke, ker to delam za dušo.

Marsikdo me vpraša, koliko časa traja, da narediš en oklep, vendar na to vprašanje ne znam odgovoriti. Vem samo, da je veliko ur, ki se razvlečejo tudi v mesece, da narediš viteški oklep. Veselje, dobra volja in veliko potrpljenja mora imeti človek za to delo, saj se ti ne sme muditi, ker gre vse počasi. Človek, ki se želi ukvarjati s kovaštvom, se ne sme obremenjevati s tem, da bo umazan. Ko pripravim ogenj, se praši po vsej kovačnici, tako da si na koncu kot dimnikar.

Kako se spomnite začetkov svojega ustvarjanja?
Na začetku sem porabil veliko noči za risanje krojev na papir, danes pa veliko naredim po sliki. Skoraj ni stvari, ki je ne bi mogel narediti na podlagi fotografije. Včasih pa mi kroje že pošljejo. Tudi srednjeveškega gradiva imam precej, tako da tudi novih stvari ne bi bilo težava narediti. Mora pa imeti človek veliko prakse. Za izdelavo nekaterih oklepov sem moral tudi na Dunaj po skice.

Izdelava viteških oklepov je že skoraj vaš zaščitni znak. Kako in kje začnete?
Najprej začnem delati čelado in glavo, potem sledijo noge. Ko je to na stojalu, se lotim izdelave telesa. Na koncu moram narediti še zaščito, da izdelki ne začnejo rjaveti. Sicer so pa vsi detajli izrisani, tako da se najprej naredi kroj, tako kot pri krojaču, in na podlagi tega viteški oklep. Veliko delam tudi po slikah, ki mi jih ljudje prinesejo ali pokažejo original oziroma prinesejo stvar iz muzeja, da naredim repliko.

Imate bogato zbirko srednjeveškega orožja, viteških oklepov, ki imajo danes drugačen pomen kot včasih.
Meči različnih velikosti, sablje, grbi, ščiti, bodala, helebarde, viteški oklepi, ki tehtajo približno 30 kg, noži, skoraj vse, kar sem naredil, so v srednjem veku uporabljali za bojevanje. Včasih je bilo to orožje za bojevanje, danes je pa za zabavo in obujanje zgodovine, da prikažemo, kako je bilo nekoč. Imamo pa tudi verižnine, za katere ne potrebuješ toliko znanja, vendar toliko več potrpljenja.

Kje vse lahko vidimo vaše izdelke?
Na gradu na Raki pri Krškem, na gradu Bogenšperk, v različnih gostiščih po Ljubljani, na sevniškem gradu, veliko sem delal tudi rekvizite za gledališča v Mariboru, Celju in v Novi Gorici.