Prve korake na področju oskrbe umirajočih je naredila leta 1992 z zasnovanjem Skupine za
spremljanje hudo bolnih in umirajočih v okviru Karitas, iz katere je potem leta 1995 nastalo samostojno Slovensko društvo hospic. Istega leta je bila razglašena tudi za Slovenko leta.

Na njeno življenje je močno vplivala tudi diagnoza multiple skleroze pri 19 letih, ki pa ji ni preprečila uresničitve življenjskega poslanstva: postati zdravnica. Čeprav tega ni načrtovala, je postala onkologinja. Potem se je na Onkološkem inštitutu posvečala predvsem bolnikom s pljučnim rakom. "Zdravljenje ima vedno več razsežnosti: ne le telesne, temveč tudi duševno in duhovno. Če hočeš nekoga pozdraviti, ga ne moreš samo telesno."

Po upokojitvi se je posvetila pisanju, izdala je več knjig, že več kot 20 let pa svoja razmišljanja o življenju redno deli tudi z bralci tednika Družina. Pred dobrim desetletjem in pol sta se z zdravniško kolegico Julko Žagar, s katero sta sodelovali že med zdravniško kariero, ko sta zaradi predavanj obredli velik del Slovenije, odločili za skupno bivanje. Najprej sta živeli vsaka v dveh sosednjih stanovanjih v Ljubljani, pred letom in pol pa sta se preselili v dom Sv. Jožefa v Celju, kjer se ukvarjata s številnimi dejavnostmi.

Konec lanskega leta je Klevišarjeva izdala svojo najnovejšo knjigo Vsak ima svojo zgodbo - ta je moja, ki je sovpadla s praznovanjem njenega 70. rojstnega dne. V smehu pove, da rojstna dneva - okroglo obletnico, 80 let, je praznovala tudi Julka, praznujeta že več mesecev. "Ne praznujemo tako, da bi skupaj zbobnali 50 ljudi, ampak v manjših skupinah."

V knjigi se spominja različnih obdobij svojega življenja: najprej otroštva, ki ga je preživela na ljubljanski železniški postaji, kjer je njena družina v stanovanjih nad postajo živela od začetka šole do Metkinega zaključka fakultete, potem življenja na Dunaju ter zadnjega leta pred upokojitvijo, v knjigo pa je vključila tudi izbor svojih kolumn. "Izmed 800 jih je bilo težko izbrati 30. Za vsako se spomnim, kdaj sem jo pisala. To ni težek tekst, vsak ga razume. Moje mnenje je: kdor hoče kaj pomembnega povedati, lahko to pove preprosto, ni treba, da je komplicirano povedano."

V domu sta si ustvarili lep dom in sta zelo zaposleni.

Vstaneva že pred pol šesto in pred osmo prebereva na spletu že vse časopise. Tu imava velike možnosti: ni nama treba kuhati in pospravljati. Z električnim invalidskim vozičkom sem tu zelo samostojna. Veliko se dogaja, od predavanj, koncertov, gledaliških predstav, ogromno ljudi pride na obisk, in radi jih povabiva tudi na kosilo, ker se je takrat najlepše pogovarjati. Miza ima svoj smisel. Vsaka dva tedna imava tudi pogovore o življenju in smrti, ki so namenjeni vsem, večina udeležencev je iz mesta in drugih krajev, skratka, zelo pestro je. Če bi bila v Ljubljani, marsikam ne bi mogla iti, ker je pač dejstvo, da je vozičkom marsikam težje priti, tu pa teh težav nimam. Pa še nekaj je res: midve sva zelo samostojni, sva dva svobodna človeka in mislim, da je pametno, da greš v dom tako zgodaj, da si lahko sam urediš svoje bivanje po svojih željah.

Zdaj pa se odpraviva na začetek vaše kariere. Kako to, da ste po koncu študija odpravili na Dunaj? Nemščine ste se, kot pišete v knjigi, naučili tudi od svojega soseda na železniški postaji.

Prvič sem bila na Dunaju leta 1966, s prijateljico sva šli na avtostop po Avstriji, seveda sva šli tudi na Dunaj. Takrat sem spoznala sestre Caritas Socialis, ki so se ukvarjale s socialnimi težavami, in po koncu študija sem se z njimi dogovorila, da pridem tja. Tam sem potem ostala pet let, med letoma 1969 in 1974. To je bilo zelo zanimivo obdobje, veliko se je dogajalo. Tja je prihajalo res ogromno ljudi iz Slovenije, veliko mladih, gimnazijcev, študentov in drugih. Eni so prišli samo na počitnice, drugi za dlje. Takrat sem spoznala pol Slovenije, številnim sem pomagala pri iskanju prenočišč in službe. Veliko sem telefonirala, se pogovarjala in včasih tudi tvegala, saj vseh ljudi nisem poznala.

Kako je bilo, ko ste se vrnili z Dunaja? Dunaj je sinonim za visok standard pri veliko stvareh: medicini, kulturi ... A je bil šok, ko ste prišli nazaj?

Ves čas sem imela stik s Slovenijo, vseskozi sem prihajala domov. Je pa tako: po petih letih se moraš odločiti, ali boš ostal zunaj ali se boš vrnil. Dlje ko odlašaš, težje je priti nazaj. Ko sem se vrnila, sem potrebovala službo. V petek sem prišla domov, v ponedeljek pa sem imela že službo. To je bilo neverjetno. Takoj sem dobila službo na Onkološkem inštitutu, česar prej nisem nikoli načrtovala. Onkologija v času našega študija sploh še ni bila izpit, je bil samo kolokvij. To je bil čisto drug svet. Ko se zdaj oziram nazaj, mislim, da je bila to zame ravno prava služba, čeprav tega prej nisem nikoli načrtovala. Potem sem opravila specializacijo iz radioterapije in onkologije.

S tem področjem ste začeli, ko še ni bilo interneta, prenos podatkov in praks iz tujine je bil veliko težji. Od kod ste črpali znanje?

Na Dunaju, kjer sem opravljala staž, sem prišla v stik z marsičim. Slišala sem tudi za hospic, pa tudi o paliativi se je že govorilo, tako da sem kar nekaj tega že poznala, ko sem se vrnila domov. Na onkologiji sem delala z bolniki s pljučnim rakom in njihovimi svojci, kar je zelo pomembno. Na to delo me na fakulteti niso pripravili. Morala sem se učiti, kako delati z bolniki, ki umirajo, kako upati z njimi, kako komunicirati z njimi in njihovimi svojci. Iz tega se je potem pozneje marsikaj razvilo, tudi hospic in paliativa sta iz tega nastala. Ne rečem, da sem bila ravno jaz zaslužna, bila pa sem prva, ki si je o tem upala pisati. Mojo knjigo Spremljanje umirajočih so uporabljali številni vsepovsod, tudi za diplomske in seminarske naloge. Vesela sem, da se to področje razvija naprej, čeprav včasih malo drugače, kot sem si jaz zamislila. Morda manjka zdaj včasih tistega prvotnega idealizma in navdušenja. Ob vsem še kako potrebnem znanju pogrešam včasih neko temeljno skrb za človeka.

Vaše življenje že dolgo zaznamuje tudi vaša življenjska sopotnica, kot pravite multipli sklerozi.

Ta bolezen me po svoje zelo zaznamuje. Bila sem stara 19 let, ko sem zbolela. In dolgo sem z njo dobro živela, z ničimer nisem pretiravala, saj sem vedela, da to zame ni dobro. S tem sem morala živeti že od začetka študija. Morala sem se naučiti živeti z negotovostjo. To je po eni strani težko, po drugi strani pa ti pri mnogočem pomaga.

Delali ste na radioterapiji. Ali zaradi bolezni niste imeli kakšne prepovedi glede poklica?

Nihče me ni nič vprašal. Do magnetne resonance niti nisem imela uradnega priznanja multiple skleroze, čeprav je moj nevrolog, ki je bil zelo dober klinik, hitro postavil diagnozo.

Ste se zaradi bolezni kdaj počutili ogoljufano?

Ne, nikoli. Videla sem, kaj se dogaja drugim. Je pa tako, da imam dobre pogoje: hoditi ne morem samostojno, a lahko naredim nekaj korakov z rolatorjem, sicer pa z vozičkom, tako da sem precej samostojna, kar je zame zelo pomembno. Ne vem pa, kako bo šlo naprej. Je pa to nekaj, kar te gotovo zelo zaznamuje. Vsak bolnik ima svojo pot in ne moreš reči, kako bo bolezen napredovala.

V drugem delu knjige opisujete drobce iz svojega zadnjega dejavnega leta zdravnice. Iz njih je razbrati vaš zelo zdrav in realen odnos do vsega videnega: bolezni, bolnikov, svojcev ... Kako ste filtrirali svoje delo? Delo s takimi bolniki je čustveno zelo naporno.

Zdaj se o paliativi veliko govori, takrat, ko sem pa začela z njo, to je bilo po letu 1975, je bilo precej drugače. Takrat se je številnim zdelo nepotrebno in neumno, da se ukvarjaš z umiranjem. Bili so mnenja, da naj se, če se že, s smrtjo ukvarjajo v Cerkvi. Ampak vedela sem, da je to potrebno. Moja knjiga Spremljanje umirajočih je bila prva tovrstna knjiga v slovenščini, pozneje sta izšla še dva ponatisa. To je knjiga, ki je dobro služila vsem, ki jih je zanimalo to področje. Napisana je zelo preprosto, z velikim poudarkom izkušnjam iz prakse. Mislim, da je še zdaj zelo dobra in uporabna.

Če bi bilo to zame samo breme, bi bilo zelo hudo. Z bremenom lahko delaš nekaj časa, vse življenje bi bilo pa izjemno težko. Najprej moraš v sebi razčistiti svoj odnos do smrti: ali je smrt samo groza ali pa je del našega življenja in je včasih tudi odrešitev. In da je v bistvu samo to pomembno, da dokler živiš, živiš čim bolj kakovostno. Da ti človeku pomagaš, da kakovostno živi, dokler živi, in potem njegova smrt ni tako tragična. Zagotovo je za svojca zelo težko, vendar pa spet ne tako, da bi se njegovo življenje čisto porušilo. Moram reči, da sem velikokrat s svojimi bolniki, ki so bili tudi hudo bolni, doživela izjemne trenutke, dali so mi res veliko. Hkrati pa mora človek razmišljati tudi o lastni smrti, da se zavedaš, da nisi večen. Zavedam se, da dokler ne umiram, je smrt zame še vedno teorija, četudi sem se z njo veliko ukvarjala.

Ko sem obiskala hospic, mi je bilo lepo, da je res lep občutek v njej, pomirjujoča energija, kar se mi zdi zelo pomembno. Recimo tudi za svojce je pomembno, da čutijo neki mir, da čutijo, da svojci umirajo.

Kar se tiče ljudi, ki delajo z umirajočimi, kot prostovoljci ali profesionalci, naj bi bili ljudje, ki niso panični. Ker najhuje za bolnika in svojce je takrat doživljati paniko. Hospic prvenstveno ni bil ustanovljen kot hiša, ampak kot celostna oskrba umirajočega tam, kjer umira. Največ te oskrbe umirajoči dobi doma, kjer si tudi največ ljudi želi umreti. Pri tem je pomembno pomagati družini, ki ob poslavljanju od umirajočega ni vedno spokojna. Saj življenje ni idealno. Na tem področju je bil narejen velik korak naprej. Hiša hospic je super, vendar pa tega ne moremo preveč idealizirati. Včasih me moti, da je potem slika v javnosti, kakor da samo tam vedo, kako je treba umirati. To je ena možnost, a tam jih umre zelo malo, veliko več jih umre v bolnišnicah, domovih za ostarele, največ pa doma.

Zelo realno ste povedali, da živimo v času, ko želi veliko ljudi misel na smrt kar potisniti nekam stran. Pred leti so se recimo tudi množično gradili domovi za starejše, s čimer se je preložila skrb otrok za starejše, česar prejšnje generacije niso poznale.

Gotovo je pomembna družina, je pa tako, da družine, večgeneracijske, kot so bile včasih, danes skoraj ni več. Zelo pomemben dejavnik so tudi sosedje. Mislim, da bi bilo treba veliko bolj aktivirati medsosedsko pomoč. Na deželi je tega več, ampak tudi v mestu je to mogoče. Poleg tega lahko taka skrb sosede tudi poveže, kar je veliko boljše, kot razne organizacije s prostovoljci. Če bi si mi kot sosedje več pomagali, bi bila stvar veliko boljša.

Po drugi strani pa je treba opozoriti tudi na dejstvo, da starejši, kot si, bolj si sam. Nekateri ne znajo biti sami, so recimo zelo zahtevni, da morajo biti njihovi otroci ves čas z njimi, kar pa je skoraj nemogoče. Kako biti sam, se moraš naučiti že v mlajših letih, pri 80 se tega ne moreš naučiti. Mislim, da je biti sam lahko zelo blagodejno.

Če si sam, verjetno pride do samorefleksije, kar pa mogoče za številne ni prijetno.

Če hočeš mirno umreti, je pametno, da premisliš svoje življenje, da stvari postaviš na pravo mesto in da si hvaležen za to življenje. Zelo pomembno je tudi, da slediš temu, kar čutiš. Če znaš prisluhniti sebi, boš čutil, kaj je treba narediti. Recimo nama z Julko je bilo pred leti jasno, da greva v Celje. Poznali sva ta hrib in ta dom. Ampak v nekem trenutku nama je postalo obema jasno, da greva sem. Lahko bi takrat rekli, da bova še premislili in bi še nekaj let razmišljali, ampak ne, odločili sva se in prišli sem.

Že dve desetletji ste v pokoju. Ali spremljate, kaj se dogaja v medicini?

Spremljati medicino dandanes je skoraj nemogoče, ker se je od takrat, ko smo mi študirali, tako spremenila, da si tega sploh ne morete predstavljati. Ko smo mi študirali, ni bilo niti ultrazvoka, samo rentgen je bil, kaj šele CT ali magnetna resonanca. Tako da tega ne moreš strokovno spremljati. Kar lahko spremljava, je odnos do bolnika. In moram reči, da ob vsem velikem napredku medicine, na tem področju ni takega opaznega napredka. Že študente medicine izbirajo po točkah, ne po tem, koliko ima kdo smisla za ta poklic. Potem je pa tu še ujetost zdravnikov v minute, ki jih lahko namenijo bolnikom.

Ljudje po eni strani blazno zaupajo medicini in so prepričani, da jih mora medicina ozdraviti. Tudi če si star, te mora pomladiti. Če ti gre na slabše, so pa kar zdravniki krivi. Kaj sploh pomeni zdraviti: ali to pomeni samo to, kar nudi medicina po tehnični plati, ali pomeni veliko več? Zdravljenje ima vedno več razsežnosti: ne le telesne, temveč tudi duševno in duhovno. Če hočeš nekoga pozdraviti, ga ne moreš samo telesno.