Ob raziskovanju je navezal stike z več ljudmi, zato se zadnja leta redno vrača na obisk v Slovenijo. Grašičevi starši so bili rojeni v Beli krajini, kamor zadnjih pet let redno prihaja tudi sam. Slovenščino se je začel učiti že v sobotni šoli v Torontu, nato pa jo je izpopolnil med obiski v Sloveniji. Znanje jezika mu pride prav tudi zaradi brskanja po dokumentih in arhivih ter pri stikih z ljudmi, ki so pomemben vir informacij pri raziskovanju njegove preteklosti.

Prvi vir informacij so bili stari starši
»Vse se je začelo v osnovni šoli, ko smo morali napisati nekaj o sorodnikih in prednikih. Učiteljica je vprašala po sestričnah, bratrancih in starih starših. Veliko mi je o naših prednikih povedala babica. Zanimale so nas predvsem zgodbe teh ljudi. Na začetku je bilo lahko, ko pa smo hoteli izvedeti kaj več o ljudeh, ki jih niso naši starši poznali, niti nismo vedeli, kje naj podatke iščemo,« je povedal Grašič. Nato so na internetu našli Škofijski arhiv Ljubljane, kjer so dobili podatke o sorodnikih, s katerimi bi lahko navezali stik v Sloveniji.

Sodobna tehnologija je rodoslovcem v pomoč pri iskanju podatkov
Dr. Peter Mikša je povedal: "Sodobna tehnologija rodoslovcem omogoča lažji dostop pri delu, saj lahko preko računalnika pridobijo podatke, za katere so prej morali iti v specializirane arhive, kjer hranijo vire za pridobivanje podatkov. Čeprav za slovensko področje obstaja še en ključen problem, saj podatkov nimamo na spletu. Določene knjige imamo digitalizirane, vendar lahko rodoslovci pregledujejo podatke na njihovih računalnikih, za kar morajo še vedno fizično v arhiv."

Rodoslovci ne morejo pridobiti podatkov, ki so mlajši od sto let. Do drugih kontaktov sorodnikov pridejo ljudje preko raznih družbenih omrežij, kar pomeni raziskovanje v širino, je pojasnil Mikša. "Pri raziskovanju pa greste lahko tudi v globino, in sicer vas v tem primeru zanima življenje vaših prednikov, in sicer kje in kako so živeli, zaradi katerih bolezni so umirali, kdaj so se poročali in koliko otrok so imeli. To nam pomaga, da na nek način razumemo tudi svojo preteklost. Pri iskanju prednikov si lahko pomagamo z različnimi arhivskimi viri."

Potrebno je znati vsaj nekaj besed latinščine in nemščine
Grašič je že na začetku raziskovanja spoznal, da bo moral po več informacij o svoji družini odpotovati v Slovenijo in nadaljevati v arhivu matičnih knjig. Dodatno oviro pri brskanju po arhivih sta predstavljali tudi latinščina in nemščina, saj ni bilo vse napisano v slovenščini. Ko so se naučili jezika, je bilo raziskovanje bistveno lažje, je povedal Grašič. Tudi z branjem pisave so imeli nemalo težav, saj so župniki pisali drugače kot danes, zato je bilo včasih zelo težko prebrati, kaj so zapisali v knjige oziroma dokumente.

Zapisi v matičnih knjigah so bili od začetka v latinščini, zato morate razumeti vsaj osnovne latinske izraze (oče, mati, rojstvo, smrt …), da se boste prebili skozi podatke, je pojasnil dr. Jurij Šilc, ki se z rodoslovjem ukvarja že več kot 25 let. Dodaten izziv pa rodoslovcem predstavlja tudi nemščina, zapisana v gotici. "Poseben problem so zapisi krajev in župnij. Glede na to, da je naša zgodovina tesno povezana z Avstro-Ogrsko, imajo vsi kraji do konca 19. stol. zapis v nemškem jeziku," je pojasnil Šilc.

Največ podatkov boste pridobili v matičnih knjigah
"Za rodoslovca so primarni viri matične knjige, in sicer obstajajo tri vrste, to so: krstne matične knjige, poročne, pozneje so nastale tudi mrliške matične knjige, kjer so vpisovali smrt in pogreb osebe. Matične knjige so bile predpisane s tridentinskim koncilom, to je v času Primoža Trubarja, se pravi okrog leta 1545. V tem času je bilo predpisano, da se morajo pisati knjige krstov in porok, predvsem zaradi sledenja sorodnosti pri porokah. Pozneje so dodali tudi vpis mrtvih," je pojasnil Šilc.

Večina teh knjig se ni ohranila, le izjemoma najdete kakšno knjigo iz 15. ali 16. stol. Za Piran obstaja knjiga iz leta 1458, za Izolo pa iz leta 1506, ki sta najstarejši krstni matični knjigi. Večina matičnih knjig po drugih župnijah pa sega v 17. stol., medtem ko so iz 18. stol. ohranjene skoraj vse knjige takratnih župnij. Eden izmed možnih virov so tudi urbarji, se pravi popisi podložnikov posameznih zemljiških gospodov, vendar Šilc opozarja, da se urbar ne naša na geografsko zaključen teritorij, ampak je to popis podložnikov nekega gospostva.

V nadaljevanju morate ugotoviti, kdo je bil zemljiški gospod v kraju, kjer iščete svoje prednike, kar ni enostavno, saj je bilo tudi v manjših vaseh lahko pet ali šest zemljiških gospostev. Do teh podatkov pridete najlažje, če sledite popisu prebivalstva, ki ga je izvedla Marija Terezija, vendar je popis ohranjen le za takratno ljubljansko škofijo.

Grašič in drugi njegovi sorodniki, ki raziskujejo družinsko preteklost, so v sedmih letih prišli do nabora 25.000 ljudi. Na začetku so raziskovali samo vas Zilje, nato pa jih raziskovalna žilica vlekla naprej. Ko so šli po podatke v druge vasi in župnije, se je število oseb hitro večalo, je povedal Grašič.

Oddajo Slovencem po svetu je pripravila Mojca Delač in jo lahko poslušate na https://radioprvi.rtvslo.si/2017/08/slovencem-po-svetu-132/.