Ob svojem jubileju je izdala knjigo Moje življenje, moje delovanje, ki temelji na njenih dnevniških zapisih od srede 90. let, v njej pa je prepletla zdajšnje dogajanje s spomini iz svojega otroštva.

Njena življenjska zgodba je zelo zanimiva: njen oče je bil Slovenec in profesor francoščine, mama hrvaška Judinja, sama pa se je rodila v Srbiji. Med vojno je šla družina v partizane, saj so se bali, da bodo mamo in njo zaradi judovskega rodu odpeljali v koncentracijsko taborišče. Med ofenzivami, ko so prihajali Nemci in ustaši, so njeni starši odhajali z vojsko, njo pa pustili v vasi pri kmetih. "Pustili so me pri kmetih, ki so rekli, da sem jaz njihov otrok. Vsak sosed bi lahko rekel, da to ni res, da sem partizanski otrok. Tvegali so svoje življenje, da bi me rešili," se spominja.

Po koncu vojne se je družina preselila v Slovenijo, kjer je prej preživljala le počitnice pri stari mami, težave pa je imela tudi z jezikom. Doma so namreč govorili hrvaško in francosko, saj je bil oče profesor francoščine, zato je z njo govoril francosko. V Ljubljani je potem po končani gimnaziji vpisala študij medicine, rodila prvega otroka, ki danes živi v Parizu, sledila je specializacija iz pediatrije in potem še nevropsihiatrije. Postala je otroška psihiatrinja.

"Najprej sem delala v tekstilni tovarni v Kranju eno leto, potem sem specializirala pediatrijo na Jesenicah in bila tam tri leta, potem sem nekaj časa delala na Debelem rtiču, potem sem se pa preselila v Ljubljano, kjer sem dokončala specializacijo iz nevropsihiatrije in postala vodja oddelka za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani," našteva korake v svoji karieri. Potem je delala nekaj let na Inštitutu za sociologijo in filozofijo kot raziskovalka, in sicer na področju sociologije medicine. Tam se je začela ukvarjati tudi s prostovoljnim delom, in sicer je začela razvijati prostovoljstvo kot obliko skupnostnega dela in obliko aktiviranja civilne družbe za pomoč otrokom v stiski.

Na področju varovanja duševnega zdravja otrok je delovala kot direktorica Svetovalnega centra za otroke in mladostnike, ki ga je vodila 16 let, pozneje pa tudi kot predsednica Slovenske filantropije.

V Mariboru kmetje iz vasi, kjer so njej rešili življenje
Potem ko je na Balkanu izbruhnila vojna, je v Slovenijo prišlo veliko beguncev iz Hrvaške. "Po nekem čudnem naključju so bili begunci iz Hrvaške, ki sem jih srečala v vojašnici – begunskem centru v Mariboru, ravno kmetje iz tiste slavonske vasi, kjer so mene kmetje rešili med vojno. Ob srečanju z njimi sem naenkrat podoživela otroštvo in zdelo se mi je, da sem moralno dolžna, da nekaj naredim za te ljudi. In tako sem se angažirala pri humanitarnem delu z begunci. Drugi motiv za moje delo z begunci je bil občutek dolžnosti, da kot strokovnjakinja duševnega zdravja pomagam otrokom, ki so v največji stiski, in to so bili otroci, ki jih je prizadela vojna. Najprej so bili to hrvaški otroci in njihove družine, pozneje še bosanski."

Visoki komisariat za begunce pri Združenih narodih je ustanovil pri Slovenski filantropiji Center za psihosocialno pomoč beguncem, katerega vajeti so zaupali njej. Ena njegovih poglavitnih dejavnosti je bila pomoč otrokom in njihovim učiteljem. "Osnovna ideja je bila, da ljudje ne hodijo radi k psihologom, hkrati pa tudi ni bilo dovolj psihologov za pomoč velikemu številu od vojne čustveno prizadetih otrok. Zato smo usposabljali učitelje - begunce, ki so delali v begunskih osnovnih šolah za psihosocialno pomoč otrokom. "

Najprej pomoč učiteljem, da so ti lahko pomagali otrokom
Velika večina otrok beguncev se je izobraževala v improviziranih šolah v begunskih centrih ali na slovenskih šolah v popoldanskem času. Le malo otrok beguncev se je vključilo v slovenske šole, v bosanskih šolah so z redkimi izjemami, poučevali učitelji – begunci iz Bosne in Hercegovine. Ker ni bilo dovolj poklicnih učiteljev, pa so otroke poučevali tudi drugi – zdravniki, inženirji, študenti. "Skupaj z ministrstvom za šolstvo smo organizirali veliko izobraževanj za učitelje begunskih šol. Tisti, ki niso bili poklicni učitelji, so se seznanjali z osnovnimi pedagoškimi pristopi. Poudarek izobraževanj je bil na psihosocialnem področju: kako prepoznati otroke v stiski, kako jim nuditi osnovno pomoč v okviru šole, kako podpirati starše in sodelovati z njimi pri pomoči otroku s težavami. Usposabljanje učiteljev je bilo pomembno, še pomembneje pa je bilo, da smo učiteljem - beguncem pomagali, da so obvladovali svoje lastne stiske in travme."

Namesto strokovnjakov pomoč učiteljev
Model tovrstnega usposabljanja se je izkazal za zelo uspešnega in so ga prevzele tudi nekatere druge države z velikim številom beguncev. Kot pojasnjuje filantropinja, je na začetku vojn na področjih nekdanje Jugoslavije prevladovala ideja, da morajo čustveno prizadete otroke zdraviti strokovnjaki, a teh ni bilo dovolj za množico otrok. "Hkrati pa velika večina staršev ni bila zainteresiranih, da bi vodili otroke v strokovne ustanove. Ljudje iz ruralnih področij Bosne in Hercegovine niso bili seznanjeni, vajeni uporabljati te službe. Predvsem pa so imeli druge prioritete: skrb za sorodnike, ki so ostali v domovini, skrb za imetje, vprašanja, kako si izboljšati življenje v težkih okoliščinah begunstva," še dodaja. Namesto dejavnosti specialistov, ki jih je uporabljalo zelo majhno število otrok beguncev, so tako razvijali model krepitve znanja, pripravljenosti in čustvene zmogljivosti učiteljev, da so ti v okviru šole izvajali osnovno, a za otroke pomembno psihosocialno pomoč otrokom v stiski.

Po besedah strokovnjakinje si večina otrok tudi brez strokovne pomoči opomore od izgub in travmatskih doživetij. "Otroci in odrasli imajo naravne vire za obvladovanje težav. Ti so lahko v temperamentu, v osebnosti ali pa v naravnem okolju, ki nudi oporo, krepi zmogljivosti za okrevanje. Med naravne vire pomoči spada tudi šola. Vendar da bi šola pridobila ali okrepila svojo varovalno vlogo, je bilo treba emocionalno podpreti in usposobiti tudi učitelje za pomoč otrokom v stiskah."

"Otroci se zavedajo socialnih razlik med njimi"
Živimo v času, ki ga zaznamuje kriza, veliko se govori o revnih, deprivilegiranih otrocih, ki imajo slabše možnosti izobraževanja, so ogroženi v svojem psihosocialnem razvoju. V medijih potekajo številne akcije za pomoč otrokom v stiski, ena izmed njih je tudi Botrstvo na Valu 202, kjer človek ob poslušanju zgodb pogosto dobi cmok v grlu. "Eno je kontekst vojne, drugo je pa kontekst sedanjega neoliberalnega časa, ki na poseben način prizadeva otroke. Otroci se zavedajo velikih socialnih razlik med njimi. Sprašujejo se, zakaj jaz nimam, on pa ima, pa moj oči ravno tako pridno dela. Skratka, ta prikrajšanost in izključenost - s tem, ko si na dnu, si izključen iz mnogo stvari - prizadene dostojanstvo odraslega človeka in dostojanstvo otrok."

Drugi za duševno zdravje neugoden dejavnik sedanjega časa, prav tako vezan na neoliberalno ideologijo in vrednote, je po njenem mnenju huda tekmovalnost, ki deluje na revne in bogate, mogoče na slednje še celo bolj. "Danes je pomembno to, da si uspešen, da imaš moč, denar, druge materialne dobrine. V tej tekmi so otroci pod hudimi pritiski staršev, šole, življenja nasploh. Stalno jim sporočamo: 'Če ne boš uspešen v šoli, ne boš dobil dobre službe, boš revež, zguba, luzer.' Strokovnjaki za varovanje duševnega zdravja bi morali glasneje opozarjati na te ogrožajoče družbene vplive," je prepričana.

Redna gostja nemirnih območij
V zadnjih letih je zelo dejavna v nemirnih krajih - v Afganistanu, Palestini in iraškem Kurdistanu, kjer vodi usposabljanja laičnih psihosocialnih pomočnikov za ljudi v stiski. Ti modeli so edina mogoča oblika psihosocialne pomoči in podpore v najbolj ogroženih in revnih področjih. Uveljavljajo se modeli, ko se laiki, ne strokovnjaki, usposabljajo za pomoč družinam v stiski.

Eden njenih zadnjih projektov v Afganistanu je vseboval 14-dnevno izobraževanje za osebe z osnovno in srednjo šolo iz najbolj ogroženih afganistanskih provinc. "To so bili vaški trgovci, mula, včasih gospodinja, tudi učitelji. Prišli so v Kabul na seminar in potem so se vrnili domov, da bi pomagali družinam, ki so utrpele izgube ali travme." Kot pravi, je model obrodil sadove. "Vaščani so sprejeli pomoč laičnih svetovalcev in v številnih družinah je prišlo do izboljšanj psihosocialnega vzdušja, duševnega zdravja posamičnih članov in normalizacije življenja." Pove, da psihosocialne projekte izvaja za mednarodne organizacije. Veliko programov je potekalo tudi v okviru Slovenske filantropije, pri čemer jih financira Oddelek za razvojno pomoč na Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije.

Skrb za varnost je vedno na prvem mestu
Na vprašanje, ali jo je kdaj strah, pravi, da je strah ni, saj organizatorji poskušajo poskrbeti za varnost. "Ko sem bila en mesec v Kabulu, sem bila samo enkrat v mestu, sicer sem bila pa kot zapornica v hotelu, ker se organizatorji bojijo za varnost. Najbolj nevarno je bilo v Sarajevu med obleganjem, tam se mi je zdelo, da sem bila najbolj izpostavljena nevarnosti, saj sem živela tako kot drugi meščani Sarajeva."

Ko postane čustveno breme pretežko ...

Obiskovanje krajev in držav, ki so dolga leta ujeti v vojne vihre, kjer je stiska ljudi velika, predstavlja tudi veliko emocionalno breme. Priznava, da kljub znanju in izkušnjam človeka močno prizidane pogled na stisko drugega. "Zelo hudo mi je bilo, ko sem delala na področjih nekdanje Jugoslavije, ker sem bila na tiste kraje osebno zelo navezana. Po enem letu mi je postalo tako hudo zaradi vsega, kar sem slišala od ljudi, ki so jih prizadele vojne, da sem omejila terapevtsko delo z ljudmi in sem se predvsem posvetila zbiranju sredstev, menedžmentu in usposabljanju učiteljev, socialnih delavcev, psihologov in zdravnikov." Pri tem jo pot vodi na različne konce sveta. Zdaj gre v Gazo, maja pa spet v Iraški Kurdistan.

Na vprašanje, kako usklajuje svoje obveznosti z družino, z nasmehom odgovori: "Otroci so odrasli in čisto dobro preživijo tudi brez mene. Ko si upokojen, si osvobojen številnih obveznosti iz mlajših let. To je privilegiran položaj, ko imaš čas in počneš tisto, kar se ti zdi smiselno. Ko si v službi, moraš početi tudi marsikaj nesmiselnega, ko si pa upokojen, imaš pa veliko več svobode."

Svoj prosti čas, kolikor ga ima, rada preživi pred televizijo, kjer pa pazljivo izbere, katerim vsebinam bo posvetila svojo pozornost in čas. "Na televiziji lahko najdeš zelo veliko zelo dobrih stvari. V kino grem pogosto, z vnuki se družim, kolikor me še marajo, saj imajo že svoje družbe (smeh). Berem pravzaprav ne zelo veliko. Veliko pišem. Za rekreacijo poskrbim s hojo po stopnicah, saj živim v najvišjem nadstropju bloka brez dvigala. In seveda veliko potujem. Letos bom, kot kaže za zdaj, zdoma vsaj 70 dni. Je pa res, da starejša, kot sem, manj grem na pot. Zdravilo za dušo pa je, da v vseh teh krajih žalosti, nesreč in bede najdeš toliko dobrih ljudi; to mi vrne vero v človeka, človeštvo in človečnost."