V Sloveniji imamo danes 100 prostoferjev, kot pravimo prostovoljnim voznikom. "Zlata mreža želi izboljšati kakovost življenja. Starejši imajo težave z mobilnostjo, kar vodi v druge težave. Nudimo jim brezplačne prevoze, ki jih najbolj potrebujejo: k zdravniku in po drugih opravkih. Tako jim pomagajo, da ostajajo vključeni v družbo. Prostoferstvo ni le prevoz, zelo pomemben pa je tudi pogovor," je v okviru predstavitve na 16. festivalu za tretje življenjsko obdobje pojasnila vodja projekta, ki so ga razvili v Zlati mreži, Eva Jelnikar Mrak. Kot je dodala, je njihov glavni cilj omogočiti starejšim čim lažji prehod v tretje obdobje.

Kako deluje Prostofer?
Na posebni brezplačni števili 080 10 10 povezujejo uporabnike in ponudnike; ponudniki brezplačnih voženj se prijavijo v sistem, na drugi strani pa uporabniki pokličejo, da bi te vožnje potrebovali. Na številki jim potem ponudijo več številk ponudnikov, potem pa se uporabniki in ponudniki sami dogovorijo, kdaj bi uslugo brezplačnega prevoza potrebovali. Trenutno deluje 100 prostovoljnih voznikov, kot opozarja Jelnikar Mrakova, pa bi jih potrebovali še veliko več, saj je potreb po njih še več. In kdo so prostoferji? "Največ je mlajših upokojencev, predvsem so to ljudje z največjim srcem," je poudarila. Prostovoljni vozniki pridejo uporabnika iskat tja, kjer se dogovorijo, in jih potem odpeljejo po različnih opravkih: največkrat k zdravniku, na banko in po drugih nujnih opravkih ...

Brezplačen prevoz je namenjen predvsem tistim, ki nimajo možnosti za prevoz v družini, številni potrebujejo prevoz v dopoldanskih urah, ko njihovi svojci delajo, nekateri nimajo možnosti javnega prevoza, drugi nimajo denarja za taksi. Seveda se med ponudniki brezplačnih prevozov in uporabniki pogosto stkejo tudi prijateljske vezi. "Nekatere gospe so me kar posvojile," je pojasnil Rajko Primc, naj prostofer leta 2013, ki to opravlja že štiri leta. "Ljudje še vedno mislijo, da je treba nekaj plačati, to je brezplačno, zato sta po navadi prvi vprašanji: koliko bo to "koštalo" in ali me boste tudi nazaj peljali. Na začetku se mi je zgodilo, da ena gospa nikakor ni mogla dojeti, da ji ne bom poslal položnice. No, še danes jo vozim."

Zelo dejaven prostofer je tudi Edvard Križnar, ki pravi, da se pri takih uslugah pogosto zgodijo zanimive dogodivščine, predvsem so pozitivne, saj so vsi zadovoljni. Hkrati pa je opozoril na pomembno dejstvo. "Največja težava je, da vozimo s svojimi vozili in nimamo identifikacije, da bi recimo že varnostniki videli, da smo pomočniki. Če ni to reševalno vozilo ali taksi, imamo včasih zahtevne situacije." V svojem avtomobilu ima tudi defibrilator, podarili so mu ga v oddaji Dan najlepših sanj. "Imel sem pretresljivo izkušnjo. Gospod je bil na tleh. Potipal sem ga, videl sem, da ima zelo slab utrip. Začel sem ga oživljati. In začel sem spraševati, kje je defibrilator. Rekel sem, da naj nekdo teče nekam, vmes sem poklical 112, so prišli v sedmih minutah in ga oskrbeli. Takrat sem pomislil, da bi imel defibrilator pri sebi. Potem so me s to akcijo res zelo presenetili." Svoje znanje prve pomoči obnavlja vsaki dve leti na usposabljanjih v kliničnem centru. Opozoril je na še eno težavo, in sicer v Ljubljani so številne infrastrukturne točke nedostopne. "Ne moremo priti do ljudi, ki potrebujejo pomoč. Vozimo predvsem obolele in ljudi z vozički."

Na pomen varnosti starejših v prometu je opozoril tudi Niko Mihelič, ki sodeluje z AMZS-jem. Kot je opomnil, se premalo pogovarjamo o težavah starejših v prometu. Poudarja tudi, da bi morali starejši ob težavah pri vožnji - velika težava zanje je vožnja v krožiščih - poiskati pomoč strokovnjakov in vaditi. Med drugim na različnih poligonih, kot praktično možnost pa je navedel tudi parkirišča nakupovalnih centrov. Za starejše je tudi lažja vožnja z vozili z avtomatskim menjalnikom, saj je recimo veliko lažji za uporabo. Eden izmed projektov, ki jih izvajajo na AMZS-ju, je projekt Sožitje, kjer se strokovnjaki srečujejo s starejšimi vozniki in jim svetujejo glede njihovih vprašanj o prometu.