Radio je močno zaznamoval njegovo življenje že v mladih letih, pri čemer je ključno vlogo odigralo to, da je stanoval v njegovi neposredni bližini. "Režiserka Silva Danilova z Radia je odprla okno in nas otroke, takrat stare 9, 10 let povabila k sodelovanju v radijskih igrah. Igrali smo t. i. rabarbaro, gre za mrmranje v ozadju, za tretji plan prizora." Tovrstno udejstvovanje v časih, ko televizije sploh še ni bilo, je bilo seveda vir velike samozavesti med sošolci. "Takrat sem hodil na OŠ Ledina in smo bili carji, češ cela Slovenija nas sliši." Tako so si prislužili tudi svoj prvi honorar, ki so ga z velikim veseljem zapravili v bližnji slaščičarni Jagoda na Miklošičevi. "Za tisti honorar si dobil torto in dve kepici sladoleda," pove ponosno.

Na Radio so s prijatelji z veseljem zahajali, tudi ko niso nastopali. V studiu 14 so namreč takrat ob nedeljskih dopoldnevih v živo brali pravljice, ki so jim prisluhnili z velikim veseljem. Z leti se je njegovo sodelovanje z radiem okrepilo, od mrmranja v radijskih igrah, kot pove v smehu, je napredoval tudi do kakšnega izgovorjenega stavka.

"Z Radiem sem bil res ves čas tesno povezan, tudi potem ko sem bil v gimnaziji. Povedal sem kakšen stavek ali dva v radijskih igrah, počasi sem pa začel tudi prevajati …." Med študijem prava je postal asistent režije, po končanem študiju pa se je na Radiu tudi zaposlil, sprva je bil producent za radijske reklame. Že vmes pa je začel sodelovati tudi na televiziji, natančneje, postal je "napovedovalec vremena", do česar je prišlo po spletu nenavadnih okoliščin.

Spomladi leta 1968 so začeli v takratnem ljubljanskem studiu pripravljati TV-dnevnik v slovenščini, potem ko je bil prej več let na programu le dnevnik iz beograjskega studia. Kot pravi Jakopič, "je bil prehod na dnevnik v slovenščini označen kot velik uspeh, tudi politični, in v drugih republikah nad tem niso bili preveč navdušeni."

"Med študijem sem delal kot asistent režije, vmes pa sem pri Ani Mlakarjevi uspešno končal tečaj za napovedovalce. Ko sem tistega 15. aprila 1968 okoli poldne prišel na Radio, so mi povedali, da me išče Beno Hvala, glavni producent za Dnevnik. Beno mi je rekel: 'Danes je TV-dnevnik, boš ti vreme bral.' Nič, ali bi, skoraj kot ukaz. 'Pridi ob pol sedmih v masko, imej obleko in kravato.'

In tako je postal napovedovalec vremena. "V ozadju te zgodbe je pa dejstvo, da je Beno pozabil, da mora prav on poiskati napovedovalca vremena in so mu tisti dan na sestanku dejali, da bo, če ne bo nikogar našel, moral sam prebrati napoved. Beno je takoj priletel dol v režijo in rekel, da rabi nekoga mladega, ki zna lepo in pravilno govoriti. In je rekla Silva, da bi bil primeren jaz. In tako sem postal prvi televizijski napovedovalec vremena pri nas."

Na vprašanje, ali ga je bilo kaj strah oziroma ali je imel tremo, odgovarja nikalno. "Niti ne, niti vedel nisem, kaj vse gre lahko narobe. Ko sem prišel v studio, se skorajda niso zmenili zame. Brati sem znal, tega me niti ni bilo strah. Šel sem v masko, potem mi je pa asistent povedal, v kateri objektiv na kameri moram gledati in da se ne smem zmotiti. To je bilo skoraj vse," se spominja svoje prve napovedi, ki je potekala seveda v živo.

"Mojster za vreme" je bil potem dobrih osem let, besedilo napovedi pa si je sestavljal kar sam. "Dnevnik je bil takrat na sporedu ob 20. uri, malo čez 19. uro sem torej vsak dan poklical na Hidrometeorološki zavod za podatke. Takrat je bilo seveda precej drugače: imeli smo poseben sistem za podatke, t. i. štampiljke, s katerimi smo izdelovali takratno grafično podobo vremenske napovedi. Recimo 15/2 za Ljubljano je pomenilo, da bo temperatura 15 stopinj, 2 je pa pomenilo, da bo poloblačno vreme in tako je pri Ljubljani grafik pritisnil žig s sličico sonca, na pol prekritega z oblakom. In takih štampiljk s sončki, oblački, strelami, snežinkami in podobnim je bilo okoli deset," se spominja tehnično skorajda neprimerljivih vidikov. "Imel sem palčko in sem potem kazal z njo po zemljevidu. In še vedno ne vem, kaj je ciklon in anticiklon," pove v smehu.

Vremenska napoved takrat je bila precej drugačna od zdajšnje, poleg napovedi so v njej poročali tudi o različnih vremenskih dogodkih po svetu, recimo o poplavah ali suši, napoved pa je trajala tudi tri minute. Sam je poskrbel tudi za plonk listke napovedi. "Na koncu napovedi so bile vsakič tudi temperature za naslednji dan. Ker si je bilo te številke težko zapomniti, sem jih napisal na list, ga prilepil pod objektiv na kameri in napoved končal tako, da sem kljub branju lahko elegantno gledal naravnost v kamero!" se spominja trikov.

Klima v obliki ledenih skladov
V studiih je bilo že takrat zelo vroče, četudi so obstajale klimatske naprave, ki pa so zelo ropotale, zato so jih med oddajami v živo izklopili. "Poleti je bilo res zelo vroče. Hišnik Florjan je zato popoldne prinesel v studio v pločevinastih posodah velike bloke ledu, da so hladili zrak. Seveda pa se je do večera že vse stopilo," se spominja.

Vmes je služil tudi vojaški rok in ni presenetljivo, da je bil vojaški novinar. "Veliko sem pisal in poročal za televizijo in radio o vojaških manevrih, seveda le vajah, na srečo. To je bilo leta 1972. Takrat se je o vojski veliko pisalo, tako da sem pisal tudi za nekatere tednike in lokalne časopise, poročal pa sem celo z vojaških športnih iger."

Ker je bil to čas, ko je bila televizija še nov pojav, so bili vsi televizijski obrazi deležni velike pozornosti. Pavle ni bil izjema, a kot poudarja, je bilo to zgolj posledica dejstva, da bere TV-vreme. "Jaz nisem bil popularen, bil sem poznan. Poznali so me, ker sem pač napovedoval vreme. Niso gledali mene, ampak vreme. Takrat je bila samo ena televizija, en dnevnik in ena vremenska napoved. In kdor je hotel vedeti, kakšno bo vreme, je pač moral gledati tudi mene."

Kot pravi, je imela prepoznavnost dobre in slabe plati. "Moral si paziti, da si se vedno primerno vedel. Velikokrat so za mano vpili, kakšno bo vreme … So mi pa tudi šolarji ´naročali´ lepo vreme za majske izlete ali pa podeželani za sušenje sena."

"Vreme je vsak dan"
Vodenje vremenske napovedi je bila njegova naloga vsak dan v tednu. Dnevnik je bil takrat sprva na programu šest dni v tednu, čez nekaj let pa tudi ob nedeljah. "Hvala Bogu nisem nikoli tako zbolel, da bi obležal, sem oddelal. Včasih se je seveda poznalo, da nisem v dobri formi," odgovarja na vprašanje, ali mu je kdaj bolezen preprečila delo.

Seveda pa ni šlo brez različnih prigod. Leta 1970, ko je Jugoslavija zmagala na svetovnem prvenstvu v košarki v Ljubljani, sta si s svakom ogledala zadnjo tekmo in se seveda močno vživela v vlogo navijačev. "Naslednji dan je bil moj glas zelo hreščeč. Ko sem prišel v studio, so mi rekli ojoj, nekaj pa le narêdi! Napisal sem kar se da kratko napoved in jo še kar dobro ´odhropel´. Naslednji dan pa so me prijatelji spraševali, ali sem že proslavljal očetovstvo. Prav v tistih dneh smo namreč pričakovali rojstvo hčerke."

"Vremenko" je bil potem do leta 1977, ko je postal pomočnik direktorja, za umik z zaslonov pa je bilo vzrok več dejavnikov: doma sta ga čakala dva majhna otroka, hkrati pa se je po osmih letih tudi malo naveličal tega dela. "Zvečer nisem nikoli nikamor mogel. Včasih so me sicer tudi posneli, ampak tudi to je bilo kvečjemu malo pred Dnevnikom, pa še tega nisem prej vedel, tako da si nisem mogel nič organizirati. Najdaljši nedeljski izlet takrat, na primer, je bil izlet na Zbilje, saj sem moral biti najpozneje do šestih na televiziji," se spominja.

Pozneje je napoved vremena prevzel amaterski igralec Andrej Šmuc, ki ga je Pavle spoznal med delom v radijski režiji, sam pa je leta 1977 postal pomočnik direktorja Radia, po 18 letih pa vodja Priprave in izvedbe, kar je bil še nadaljnjih 18 let.

Novembra bo tri leta, odkar se je upokojil, a Radia še ni »za vedno« zapustil: že 18 let namreč pripravlja rubriko Na današnji dan. "Leta 1998 me je takratni urednik informativnega programa povabil k sodelovanju pri tej oddaji. No, kakšno leto bom že pomagal, sem rekel takrat. Zdaj pa teče že osemnajsto leto …" pojasni, kako se je "našel" v tej zgodovinsko obarvani oddaji, ki od njega zahteva nenehno brskanje po knjigah in drugih virih. Ko je začel zbirati, je bilo materiala bolj malo, spleta pa sploh še ni bilo, zato si je omislil svoj način iskanja podatkov, pri čemer sta njegovi glavni vodili radovednost in nenehno preverjanje informacij, kar je glavni predpogoj za novinarsko kredibilnost.

V vsej karieri mu ustvarjalna žilica ni dala miru: napisal je nekaj radijskih iger, pa kratke zgodbe, številne med njimi so bile nagrajene (letošnja bo na sporedu 6. oktobra na 3. in na 1. programu Radia), pripravil je 44 televizijskih dokumentarnih filmov o muzejih, v prostem času pa nekaj let intenzivno izdeloval tudi ikone, naredil jih je več kot 140.

Požar uničil veliko dragocenega materiala
Izjemno bogato in vsestransko ustvarjanje kar kliče tudi k ubeseditvi v knjigi. Kot pravi, je na prigovarjanje prijateljev res začel razmišljati, da bi v knjigi zbral svoje radijske spomine, zgodbe, pa tudi kakšne zanimive reportaže, pod katere se je podpisal v skoraj 50 letih dela. "Najbolj pomembne dokumente imam doma in nekaj še na Radiu, v garaži pa sem imel v več kot 40 fasciklih veliko dragocenega gradiva. Žal pa je večina med letošnjim majskim požarom zgorela," razloži, kako se je njegov načrt, upajmo, da le začasno, izjalovil.

Posnetek vremenske napovedi iz 70. let: Legendarni Miran Trontelj in Pavle Jakopič