O smrti ne govorimo, ker se je bojimo, o njej ne govorimo, da ne bi koga prizadeli, o njej ne govorimo, zato da bi jo odrinili daleč stran. A smrt je neizogiben del življenja, zato se Manca Košir, ki ljubi življenje, o njej ne pogovarja po tihem; o smrti govori brez zadrege in odločno, tokrat v oddaji Ah, ta leta.

Novinarka, univerzitetna profesorica, avtorica številnih knjig in tudi spremljevalka umirajočih rada ponavlja, da je smrt njena največja učiteljica. Mnogo njej dragih ljudi je že odšlo, tudi sama se je spopadla s hudo boleznijo, a to je ni zagrenilo. Še vedno je polna radosti in življenja. Smrti pa se zahvaljuje, ker jo je naučila ceniti sleherni trenutek, ji odprla srce in oči.

Danes ve, da upanje ostaja do konca, zato nam vsem polaga na srce, da ni nikoli prepozno: "V slehernem trenutku se da narediti še kaj malega. In tisto malo je za umirajočega in svojce lahko zelo veliko." Pri umiranju je najtežje tistim, ki niso živeli izpolnjeno, najbolj nepripravljeni na smrt so tisti, ki največ obžalujejo. "Naučimo se tako živeti, da bomo lepo umrli. Kakor živiš, tako umreš. Zelo pomembno se je naučiti odpuščati, se naučiti reči prosim, morda najpomembneje pa je reči hvala." Zato se Manca Košir zahvali za vsak dan, ki ji je dan. Rada ima življenje, ničesar ne obžaluje, prav tako se ne želi vezati na materialni svet: "V mojem stanovanju je zelo malo stvari, ker zelo malo potrebujem in nič ne bom nesla tja čez."

Da se smrti bojimo, je povsem človeško. Tudi Manca Košir ne trdi, da je ni strah. Pomembno pa je, da nas strah ne prevzame, da nas ne ohromi, saj nam tako onemogoča, da bi zares živeli. Pogovor o stvareh, ki se jih bojimo, zagotovo zmanjša strah. A smrt in umiranje sta prepogosto tabu. Kako se pogovarjati o temah, ki povzročajo toliko neugodja? Manca Košir pravi, da po resnici. Če ne veste, kaj bi rekli, to nekomu, ki se sooča z izgubo, tudi povejte. Bodite iskreni. Besede niso toliko pomembne, kot je pomembno biti ob človeku – ob človeku, ki žaluje za bližnjim, ali ob človeku, ki se poslavlja in žaluje za lastnim življenjem.

Na to opozarjata tudi spremljevalca umirajočih v Slovenskem društvu Hospic Andreja Cilenšek in Žiga Čamernik. "Ko prideš v situacijo, ko si ob nekam, ki umira, takrat res vse obstane; takrat vidiš, da je veliko nepotrebnih stvari, ki jih v življenju živimo. Vse maske odpadejo, vsa odvečna bremena, in v tistem trenutku se zaveš, da je dovolj, da samo si," pravi Andreja, Žiga pa dodaja: "Kot prostovoljec vidim, da hočejo vsi dati še jesti, popravljati tisti vzglavnik … Toda tega umirajoči človek ne potrebuje. Potrebuje samo prisotnost, neki mir, in če mu to lahko dam, je to to. Naučeni smo, da je smrt groza. Ni groza, je tako kot rojstvo. Ena vrata odpreš in si tu, v tem svetu, potem pa jih zapreš in odpreš druga."

"Bistvo življenja je ljubezen in tudi bistvo smrti je ljubezen. Nihče ni sam v tej pajčevini našega bivanja," ob koncu poudarja Manca Košir. Reči življenju da pomeni reči tudi smrti da, kajti smrt je del življenja.