Upokojeni profesor geografije Maks Starc iz Novega mesta, nekdanji ravnatelj Šolskega centra Novo mesto in Osnovne šole v Vavti vasi, najde mir v naravi in hribih, kamor se rad umakne že vse od mladosti, saj pravi, da je to svet, kjer lahko tudi pozablja.

V težkih časih so se z družino zatekli k pesmi, ki ga spremlja od otroštva do danes. Pri Dolenjskem oktetu, ki uradno ne obstaja več, je pel tri desetletja, vendar se še danes sestanejo enkrat na mesec, zapojejo in se poveselijo.

Bralci smo vašo knjigo Srečanje s seboj, v kateri ste pisali o spominih na otroštvo, z navdušenjem prebrali. Zdaj pa pišete že naslednjo, ki bo, kot sami pravite, bolj poglobljena.

Na površje bodo prišla čustva in moje doživljanje, ne samo dogodki in zgodbe kot v prvi knjigi. Lahko rečem, da je bilo mojih prvih dvajset let življenja grozljivka. To, kar danes doživljajo reveži, tisti res najbolj ubogi, je pravzaprav raj v primerjavi s tem, kar sem sam doživel. Ob branju knjige me nekateri sprašujejo, ali sem res moral vse to prestati.

Iz druge svetovne vojne se sicer spomnim pokanja in eksplozij granat, saj se je nad nami podrla hiša v Jelendolu, ampak najbolj mi je ostala v spominu lakota. Če je bil pri hiši krompir, smo bili srečni. Še danes se spomnim kruha, ki ga je mama pekla iz nekaj zrn ovsa in v kavnem mlinčku zmletega smrekovega lubja. Bil je brez kvasa in soli in je imel okus po smoli, ampak zaradi njega smo preživeli. Revščina in varčevanje sta me zaznamovala, saj z ženo še danes ne vrževa nobenega koščka hrane stran.

Eno poglavje ste namenili tudi svojim prednikom po mamini strani. Kdo vam je pomagal s podatki in zgodbami?

O mojih prednikih sta mi pripovedovali mama in teta Angela, ki je živela na Jezerskem. Zapisovala si je, kaj vse so doživeli. Ob neki priložnosti mi je izročila sedem listov rokopisa. Tako sem iz tetinih in maminih pripovedovanj napisal zgodbo o družini po mamini strani. Del otroštva ste preživeli v hribih v Češki koči, kjer so bili starši oskrbniki.

Ali ste tudi pozneje radi zahajali v planine?

V hribih sem bil vedno srečen in sproščen. Hodil sem predvsem v Kamniške Alpe, ki sem jih prehodil po dolgem in počez, tako da sem dobro poznal vsak kamen in odseke, kjer moram še posebej paziti. Zanimivo je to, da sem vedno rad opazoval naravo okrog sebe, zato sem težko razumel ljudi, ki so šli z mano v hribe in jih je zanimalo samo to, kdaj bomo na vrhu. Človek mora videti svet okrog sebe, se ozreti po okoliških hribih, pogledati, kakšen je razgled in rastlinje v hribih, skratka, mora znati živeti z naravo.

V eni izmed zgodb ste opisali tudi očetovo urejanje nove poti na Češko kočo, ki so jo pozneje poimenovali Starčeva pot, medtem ko je prejšnjo – Češko pot postopoma zasulo kamenje.

Na Češko kočo sva z ženo hodila vsako leto. Oskrbnik naju je vedno vesel. Ko sem mu pred nekaj leti povedal, da je bila moja mama kar 10 let oskrbnica te koče in da je moj oče naredil pot, po kateri se zdaj pride do koče, je bil zelo presenečen, saj tega do takrat še ni slišal. Predlani sva z ženo nad Štularjevo planino že opazila označbo Starčeva pot in bil sem res vesel, ko sem jo videl. V hribe sem hodil vsako leto, čeprav v mladosti ni bilo denarja. Z ženo sva šla celo na poročno potovanje na Češko kočo, nato na Kočno in Grintovec in tja do Zoisove koče, kjer sva si privoščila palačinke. Naslednje jutro pa na Okrešelj, vendar je ženi med potjo zdrsnilo, tako da sva do tam potrebovala več časa. Na Okrešlju sva ostala dva dni, nato pa mimo slapa Rinke v Logarsko dolino.

V otroštvu ste se s starši večkrat selili. Nekaj časa ste bili v planinah, nato v Jelendolu, na Bregu pri Ribnici in v obdobju druge svetovne vojne v Ljubljani. Vas je to motilo?

Te selitve me niti niso motile. Rad sem bil z mamo v Češki koči, kjer smo bili čez poletje, zimo pa smo preživeli na Bregu. Poti v Jelendol se sicer ne spominjam, vendar je bilo to zame čisto novo okolje in se tam nisem najbolje počutil. Ko je prišla vojna, smo morali zbežati v Ljubljano, kar je bilo grozljivo. Nama z bratom je mama dopovedovala, da moramo iti, sicer nas bodo pobili. Na Ljubljano nimam najboljših spominov. Tam sem hodil v šolo, v kateri sem bil tepen za vsako malenkost. Udarci s palico po odprtih dlaneh in konicah prstov so bili zelo boleči in roke včasih tako otečene, da dlani nisem mogel zapreti. Zato v šolo nisem hotel hoditi in če je le bilo mogoče, sem bil "bolan".

Ste se pa takrat po Ljubljani še lahko vozili s tramvajem.

Najbolj mi je sicer ostala v spominu šola, ki je bila grozljiva. Seveda pa sva imela z bratom tudi svoje igre. V Tivoliju sva v grmovju rezala palice, si delala loke in se lovila, po mestu pa sva se večinoma zastonj vozila s tramvajem. Kar med vožnjo sva se obesila nanj, če naju je kondukter opazil, sva pa odskočila. Brat je enkrat celo v Ljubljanico padel, vendar se ne spomnim, kako so ga rešili.

Z bratom sta veliko doživela. Sta še danes tako povezana oziroma ste vi še tako navezani nanj, glede na to, da sta šla pozneje vsak svojo pot?

Dolgo sva bila skupaj, in ko je odšel v Beograd na vojaško akademijo, sem mislil, da ne bom preživel, tako mi je bilo hudo. Po njegovi vrnitvi sva znova veliko stvari počela skupaj. Celo poročila sva se na isti dan. On je bil kot starejši prvi na vrsti, midva z ženo sva bila pa priči. Po končanem obredu smo se samo presedli in sta bila onadva najini priči. Tisti, ki je vodil obred, je nato samo rekel, da sva midva tako in tako že vse slišala, ter naju razglasil za moža in ženo, tako da niti ne vem, ali sva poročena (op.: doda v šali). Ko se z bratom vidiva ali slišiva, si vedno rečeva – Kako si, sine? On je s tem začel, potem sem se jaz verjetno enkrat pošalil in tako je ostalo vse do danes.

Ko ste začeli voziti kolo, ste začeli pohajkovati po Sloveniji in prevozili celo Ribniško dolino ter odšli tudi na Jezersko. Ali je bil to samo začetek vaših raziskovanj ali ste tudi pozneje radi potovali?

Seveda je želja po spoznavanju novega okolja, narave in drugačnosti ostala v meni. Žal mi je edino za to, da se nikoli nisem dobro naučil kakšnega tujega jezika, kar mi predstavlja veliko oviro. Sicer sva pa z ženo veliko potovala.

Kljub težkim časom ste se znali tudi razvedriti, in sicer s pesmijo, ki je bila verjetno na neki načina tudi tolažba.
Ko je bilo najhuje, je mama vzela v roke kitaro, pa smo začeli peti, malo smo zraven še zajokali, vendar smo preživeli. Tudi mene je mama naučila nekaj akordov in v gimnaziji smo imeli celo svoj ansambel. S sošolcem, ki je igral harmoniko, sva nekajkrat igrala tudi na silvestrovanjih. Po vojni sem se naučil igrati še harmoniko. Mama je namreč pospravljala pri neki nemški družini, ki je po vojni zbežala, in v stanovanju je ostala tudi harmonika, ki smo jo odnesli na Breg. Pozneje sem si kupil drugo, tako da še danes rad kaj zaigram.

Bili ste dolgoletni član Dolenjskega okteta in peli ste tudi znanim Slovencem: Pinu in Pii Mlakar, Božidarju Jakcu, Milanu Kučanu in drugim.

V Novo mesto smo prišli leta 1972 in kmalu so me povabili k Dolenjskemu oktetu, kjer sem pel 30 let, dokler nismo uradno prenehali peti. Zdaj se srečujemo enkrat na mesec in prepojemo naš repertoar, spijemo kakšen kozarček cvička in komaj čakamo, da pridemo naslednji mesec znova skupaj. Sicer sem pel že v gimnaziji in po končanem študiju, ko sem se preselil k ženi v Trbovlje. Tam sem pel celo v treh pevskih zborih hkrati, in sicer v moškem pevskemu zboru Zarja, mešanem pevskem zboru Slavček in Učiteljskem pevskem zboru. Z zbori sem tudi veliko potoval po svetu, skoraj po celotni Evropi.

Kakšni so odzivi vaših sorodnikov in bližnjih, ko berejo vaše spomine, zbrane v knjigi Srečanje s seboj?

Vnukinja jo je prebrala na dušek, vnuk pa tudi, čeprav ne bere ravno rad. Sicer so pa sorodniki in prijatelji navdušeni nad knjigo. Pred dvema letoma so me obiskali sorodniki iz Gorenjske. Ko so prebrali mojo knjigo, so me hoteli spoznati, saj se prej še nismo videli, zdaj se pa srečujemo vsako leto.

Se pravi, da vas je knjiga na neki način tudi povezala in združila. Izdali ste tudi pesniško zbirko Odmev duše, v kateri pišete o otroštvu, mladosti, odraščanju in zrelih letih, nekaj pesmi ste zapisali tudi v ribniškem narečju.

Najprej sem začel pisati pesmi prijateljem za rojstne dneve, godove in druge dogodke, nato sta me še vnuka Iva in Rudi prosila, naj tudi za njiju kaj napišem, in tako je nastala pesmica Moja Iva. Za pisanje v narečju je bila povod zgodba, ki jo je nekdo pripovedoval v ribniškem narečju. Tako sem tudi sam pozneje napisal pesem o krompirju, fižolu in še nekaj drugih. Še zdaj veliko pišem v narečju, tako kratke zgodbe kot pesmi, vendar je težko zapisati tako, kot zveni v našem narečju. Tisto, kar je napisano v narečju, niti ne pride do izraza, zato sem za pokušino posnel CD. Tisti, ki so ga poslušali, so bili nad njim navdušeni. Če bom v prihodnosti še kaj izdal v narečju, bom zraven knjige priložil tudi CD. Sicer pa hodim tudi na Dialekto – festival slovenske narečne književnosti. Tam se nas zbere kakšnih 20 ali 30, vendar sem opazil, da največ del v narečju napišejo Štajerci in Prekmurci, medtem ko so druga narečja zelo slabo zastopana.

Vem, da sta z ženo Marinko zelo dejavna, s čim vse se ukvarjata?
Skoraj nič nimava časa, ker sva si preveč nakopala na glavo. Veliko sem na RIC-u (op.: Razvojno izobraževalni center Novo mesto), pri literarni sekciji društva upokojencev, seniorjih, še vedno se dobivamo z oktetom, večkrat greva v Trbovlje, kjer imava sorodnike in prijatelje, poleg tega sem pobraten član njihove literarne sekcije. Marinka se ukvarja s slikanjem, tako da se odpraviva na obisk tudi k njenemu profesorju v Ljubljano. Veliko potujeva, maja greva na primer v Bolgarijo, poleti pa na Češko kočo. Udeležujeva se tudi raznih izletov, ki jih organizirajo upokojenci, skratka, vedno imava kaj. Tako mi zmanjka časa za domača opravila.

Trenutno Maksu Starcu veliko časa vzamejo različne dejavnosti in potovanja, vendar še vedno skuša najti čas in ustvarjalni mir za pisanje knjige, za katero mu pogosto zmanjka časa. Poleg tega je tudi urednik internega glasila DU Novo mesto – Sopotja. Marinka in Maks sta dejavna že vse življenje, zato tudi v pokoju ne mirujeta in ne pustita sivim celicam, da bi zaspale, sta mi zatrdila. Maks je ob koncu intervjuja povedal še nekaj povedi v pojočem ribniškem narečju, ki ga s ponosom ohranja v pisni in zvočni obliki.