Naloga vsakega posameznika naj bi bila, da o zaznanem nasilju ne molči, ampak skuša na ustrezen način pristopiti do starejšega in mu pomagati, ne glede na to, v kakšni povezavi je z osebo. Najprej bodo opazili, da je z osebo nekaj narobe ožji družinski člani oziroma tisti, ki jo dobro poznajo, ter zdravstveno osebje.

Različne oblike nasilja nad starejšimi
Nasilja nad starejšimi pogosto ne zaznamo zaradi več dejavnikov, in sicer so na eni strani sistemski, na drugi pa kulturni, osebni in družinski. Močan je tudi družbeni vpliv, saj je zaradi onemoglosti ter nižjih prihodkov njihova nemoč in materialna odvisnost od drugih še večja kot pri drugih. S kulturnega vidika je starejše še vedno močno sram, če prihaja do nasilja v družini, na primer od otrok, vnukov ali drugih sorodnikov. Pri njih v primerjavi z aktivno populacijo še vedno prevladuje želja po zaščiti svojca, je povedala Doroteja Lešnik Mugnaioni, strokovna sodelavka Delovne skupine za nenasilje v zdravstveni negi.

Poleg duševnega in telesnega nasilja je med starejšimi najpogostejša finančna zloraba. Včasih gre za slabe odnose že od prej, alkoholizem ali druge odvisnosti, revščino, kar konflikte še poostri. Na drugi strani pa je lahko preobremenjen negovalec, kar se je pogosto dogajalo v preteklosti, ko so zaposlene ženske morale poskrbeti še za ostarele starše.

Pomembno je ohranjati socialno mrežo
"Starejši o nasilju zelo težko spregovorijo in redko se zgodi, da bi šla oseba na center za socialno delo ali policijo, zato vedno iščemo tiste prostore, ki so v očeh starejših manj stigmatizirani. To so zdravstvene ustanove, društva upokojencev, večgeneracijski ali dnevni centri, tudi pomoč na domu, ker se ravno tu lahko splete mreža pomoči. Tu skušamo ljudi opolnomočiti ali informirati o nasilju nad starejšimi, da bi prepoznali znake, ki kažejo na to, in svetujemo, kako jim pomagati." Posamezne primere nasilja zaznavajo tudi na SOS telefonu, vendar starejše osebe redkokdaj pokličejo. Podobno opažajo tudi na drugih nevladnih organizacijah.

Starejši vam morajo verjeti
V redkih primerih sprejmejo starejše ženske tudi v varne hiše, je pojasnila Lešnik Mugnaionijeva in dodala: "Tudi program Starejši za starejše nosi možnost, da se nasilje zazna. Gre za to, da se starejši počuti varnega, verjame, da mu bodo verjeli, ga razumeli ter mu poskušali pomagati, vendar ne proti njegovi volji. Pomembna je tudi patronažna služba, ki izstopa znotraj zdravstva. Patronažne sestre vstopajo v domove in hodijo do starejših zaradi zdravstvenih težav. Tu se odpira prostor, da mimogrede na primeren način povprašajo ali samo opazujejo, kakšna je socialna situacija, kaj se dogaja v komunikaciji in kako je poskrbljeno za starejše."

Izbrati je teba ustrezno vstopno točko
"Organizacije, v katerih so starejši aktivni, lažje vstopijo v dom in niso sumljive povzročiteljem nasilja. V primerih, ko je težava prevoz, lahko starejšega povabite in ga pridete iskat ter tako vključite v kakšno skupino. V društvih za starejše obstajajo tudi svetovalnice, kjer se lahko v varnem in zaupnem pogovoru izve kaj več, kaj se s tem človekom dogaja."

Upokojenci bodo na začetku o stiski lažje spregovorili z nekom, ki mu zaupajo. Po navadi se najbolj bojijo hitrega posega v družino, zato je ravno pri tej populaciji pomembno ustvariti tiste vstopne točke, ki so zanje primerne in vodijo v reševanje problemov. S prenagljenim pristopom lahko starejšo osebo prestrašimo in izgubimo njeno zaupanje ter s tem zapremo možnost reševanja problema. »Ko zaznamo nasilje nad starejšo osebo, je treba poiskati ustrezno vstopno točko k reševanju problema. Za vsakega mora obstajati, ampak morda bo pri desetih starejših deset različnih vstopnih točk,« je pojasnila Lešnik Mugnaionijeva. Tako kot so različni ljudje, so različni tudi pristopi in pri vsakem moramo ubrati drugo pot.

Prepoznavanje nasilja
Obstaja več skupin znakov za prepoznavanje nasilja. Pri zdravstvenih posledicah pride oseba po pomoč k zdravniku, vendar nejasno opiše, kaj se je zgodilo, oziroma opis ne ustreza tipu poškodbe. To je klasičen znak, ki velja tudi za druge žrtve nasilja. Skrbniki oziroma svojci ne pustijo starejšim do besede in želijo biti v ordinaciji tudi pri pregledu. Ne želijo ga spustiti niti sekunde izpred oči, ker se bojijo, da bo spregovoril o nasilju. Pozorni morate biti tudi na vedenje svojcev v lokalni skupnosti, če preprečujejo stike in obiske sosedov ali drugih, saj tako osamijo osebo.

Patronažne službe lahko prepoznajo higiensko zanemarjenost, kar pomeni, da svojca ne umivajo, preoblačijo, ima preležanine ali mu preprečijo obisk zdravnika. Včasih kaže na nasilje do starejšega tudi socialna patologija, na primer obravnava družine zaradi različnih razlogov, kot so odvisnost od alkohola, drog, kriminalna dejanja idr.

"Če opazite, da se oseba, ki jo poznate ali vam je blizu, drugače vede, se je dobro z njo pogovoriti. Omenite, da ste opazili spremembo razpoloženja, saj ni več tako vesela, kot je bila včasih. Če ste priča nasilju, pa se znova s starejšim pogovorite, vprašajte, ali lahko pomagate oziroma posredujete. Včasih je odvisno od vloge, ki jo imamo, kako nastopiti," je povedala Lešnik Mugnaionijeva.

Pri hujših oblikah nasilja ukrepajte takoj
Pri protokolu obravnave nasilja nad starejšimi je prva pot ta, da zdravstveno osebje informacijo, ki jo prejme oziroma zazna, čim bolj natančno in avtentično zapiše. O tem obvesti zdravnika in se pogovori še z drugimi v timu. Če gre za hujše primere, obvestimo center za socialno delo ali policijo. V teh primerih starejšo osebo umaknemo v dom za starejše, varno hišo ali drugo začasno institucijo.

"Ko ne gre za hude oblike nasilja, osebo postopoma prepričamo in ji povemo, kakšne možnosti umika ima in kam bi lahko šla. V tem primeru ima tudi več možnosti za soodločanje. Pri hudem nasilju (poškodbe, podplutbe, zlomi, zvini) to ni mogoče, ampak je treba ukrepati takoj. Nikoli ne smemo minimalizirati problema, ampak postopoma pripeljati osebo do sprejetja problema, ki ga ima, ter ji pri reševanju težav stati ob strani," je pojasnila Lešnik Mugnaionijeva.

Namesto drugih ne morete odločati
"Še vedno kot družba premalo naredimo za to, da bi starejši poznali alternative. Če se odločijo za izstop iz nasilja in naredijo prijavo, ne vejo, kakšne možnosti obstajajo, kam lahko grejo in kaj se bo dogajalo z njimi v prihodnosti. Po navadi je to dom za starejše, vendar to ni za vse. Menim, da smo še vedno premalo naredili za tovrstneh oblike pomoči, ki pomenijo trajno rešitev. Dejstvo je, da ne moremo odločati namesto drugega, pustiti moramo, da oseba sama kreira prihodnost, ker je to njeno življenje, ne glede na situacijo, v kateri se je znašla."

Še vedno je veliko neodkritega nasilja, ko znake nasilja prepoznamo, pa tako institucije kot posamezniki reagiramo pasivno in premalo odločno, da bi ga zmanjšali. Lešnik Mugnaionijeva opozarja, da moramo biti pozorni na zdravstvene posledice (modrice, padci, depresija, agresivnost idr.), vedenje starejšega in vedenje povzročitelja nasilja v družini. Ob tem pa moramo spoštovati odločitve starejše osebe, jo poslušati in poiskati socialno mrežo v njenem okolju. Predvsem pa ob pravem času ukrepati in ne prelagati odgovornosti na druge.