Ob prihodu Marinke in Ljubke ter pozneje še Teje z njihovimi psi terapevti smo takoj začutili pozitivne vibracije in energijo, ki so jo ustvarile s štirinožnimi prijatelji. Stanovalcem Doma starejših občanov Novo mesto se je nasmeh prikradel na obraz, začeli so se pogovarjati s psi in jih božati. Vse tri uživajo in imajo zelo rade delo s psi, saj vidno osrečijo stanovalce doma in - kot so nam zatrdile v pogovoru - jih to delo resnično napolni z energijo.

Ob prihodu v dom nas je sprejela delovna terapevtka Petra Mihalič in nas predstavila skupini prijetnih gospa, ki so se udeležile terapije s psi. Ko smo povprašali gospo Vero, zakaj tako rada hodi na to vrsto terapije, nam je odgovorila: »Ob psu se sprostim, družbo imam in tudi naučim se kaj. Zelo rada imam živali in rože, saj je to nekaj najlepšega. Doma smo imeli vedno psa, včasih po dva, včasih so bili pa tudi trije. Zelo rada vidim, da nas pridejo v dom obiskat vodnice s psi, še posebej Ljubka in njem Kan, saj smo z njo skupaj že od vsega začetka, se pravi od leta 2009. Sicer pa so vsi psi prijazni in jih imamo radi, vendar se bolj navadiš na enega. In tudi navežeš se.«

Terapije potekajo individualno in skupinsko
Delovna terapevtka Petra običajno izbere stanovalce doma za določene dejavnosti, ki jih izvajajo na terapiji s psi. Terapije potekajo individualno, to pomeni, da si terapevtka z oskrbovancem postavi cilj, ki ga bosta skušala doseči z uporabo različnih pripomočkov, z rokami in nogami na ali ob psu, božanjem, česanjem, igro ali hojo. Na skupinskih terapijah sodeluje več stanovalcev (približno 15) s podobnimi težavami.

Terapevtka Petra nam je pojasnila, zakaj so se odločili za sodelovanje s Tačkami pomagačkami in kakšni so rezultati: »Največji napredek se kaže predvsem v tem, da imajo stanovalci večjo motivacijo za vključitev v samo aktivnost in da pri sami terapiji tudi vztrajajo. Ne glede na to, ali je to česanje kužka ali hoja, več časa vztrajajo, če je žival prisotna, kot če je ni. Naredili smo tudi manjšo raziskavo in napredek se kaže tudi v večji samostojnosti. Okrepijo se mišično in kognitivno, spoznajo se s terapevtskimi pripomočki, s katerimi si lahko v vsakdanjem življenju pomagajo, na primer pripomoček za obuvanje nogavic. Veliko večja je tudi njihova socializacija, niso osamljeni, žival jih prikliče v družbo, izboljša se njihova komunikacija, saj veliko lažje steče pogovor.« V Domu starejših Novo mesto so bili med prvimi, ki so začeli izvajati terapije s psi, to je bilo leta 2009, zdaj pa opažajo, da je tega vse več.

Ob koncu terapije smo se pogovorili še z gospo Tilko, ki nam je povedala: »Doma sem bila s kmetov in vedno smo imeli psa čuvaja, saj je hiša brez psa prazna. Če sem bila sama doma in je bila huda nevihta, sem šla v klet in s sabo vzela psa, ga objela ter tolažila, naj bo priden, ker se psi bojijo nevihte. Tudi ko sem bila mlajša in sem morala po kaj, sem vedno mamo prosila, če gre lahko pes z mano, naj me spremlja. Eno toplino čutim do psa.«

Marinka pravi, da mora tudi pes začutiti simpatijo do človeka in Glory vsekakor jo, saj če pes sam pristopi do človeka, kaže to na visoko stopnjo zaupanja.

Po pogovoru s terapevtko Petro Mihalič smo še izvedeli, da se vedno usmerijo na človeka kot celoto in skušajo na stopnji motorike in kognicije doseči čim boljše rezultate. Terapije se prepletajo, vendar tisti, ki ima več težav z motoriko, ima tu večji napredek, bolniki, ki okrevajo po kapi ali so na oddelku demence pa dosežejo večji napredek v miselnem procesu. Vedno gledajo na potrebe, sposobnosti in želje stanovalcev. Imajo tudi domsko psičko Tišo, ki je ne vključujejo v same terapije, ampak bolj v dejavnosti, kot so dotik, sprehodi in druženje z živaljo. Ona po navadi preživi dopoldneve na oddelku demence.

Terapije pa naporne tudi za pse, saj so po koncu vsi zaspali. »Ljudem se zdi, da so terapije s psi zelo enostavne, vendar morajo biti vedno v določenem položaju in vzdrževati pozornost. Če je le preveč naporno, kuža in vodnica na to opozorita in v tem primeru terapijo prekinemo, da se pes spočije. Po navadi so terapije usmerjene tako, da so psi aktivni in vmes malo počivajo, saj je naš namen, da terapije ne izčrpajo živali,« nam je razložila domska terapevtka Petra. Ko se pojavijo v domu psi, običajno pritegnejo tudi tiste stanovalce, ki sprva niso nameravali na terapijo, vendar so potem tako navdušeni, da hitro postavijo vprašanja, kot je "Kdaj spet pridete?". Drugače je, ko sami vidijo in spoznajo, da je vzdušje na tovrstnih terapijah zelo sproščujoče in pozitivno.

Po obisku terapije v Domu starejših občanov Novo mesto smo se na kratko pogovorili še z Marinko Srebernjak – medicinsko sestro v bolnišnici v Novem mestu in upokojenko Ljubko Skubic. Teji Martinovič, ki z Maikijem obiskuje dom starejših Novo mesto, šole, vrtce in druge zavode, kjer so psi terapevti vedno dobrodošli, se je že mudilo naprej. Zdaj na območju Dolenjske delujejo le trije terapevtski pari, vendar upajo, da se jim bo v prihodnje pridružil še kdo, pravi Marinka, ki je tudi vodja dolenjskih Tačk pomagačk.
Marinka izvaja terapije s škotsko ovčarko Glory tretje leto, Ljubka pa s tibetanskim mastifom Kanom že peto leto. Pravita, da posebnih priprav nimata, morda jih je bilo več na začetku, ko še nista vedeli, kako bosta odreagirala psa, zdaj pa Glory in Kan že čutita, da gresta na obisk, in to v pasji govorici tudi pokažeta.

Kaj vaju je vodilo, da sta se odločili postati vodnici terapevtskih psov?
Marinka: Leta 2010 je bila evropska razstava psov v Celju, ki sem se je udeležila s psičko, in tam je bila tudi prijateljica, ki mi je bolj predstavila delovanje Tačk pomagačk. Po izpitu B-BH (to je izpit za psa spremljevalca s preizkusom obnašanja v urbanem okolju in strokovnim izpitom za vodnika), ki sem ga opravila, sem hotela, da ne ostane pri tem, ampak da skupaj počneva nekaj, kar bo zanimivo za obe. Tako sva v Ljubljani opravili izobraževanje in pripravništvo v novomeškem VDC in DSO ter krškem DSO. Z zaključenim izpitom sva pridobili certifikat in postali terapevtski par. Zdaj obiskujeva vse, ki si želijo pasje naklonjenosti.

Ljubka: Vedno sem imela živali – muce, želve in tudi psa. Nekaj let sem bila zaradi obveznosti v službi brez njega, ko pa sem izvedela, da bom doma, sem takoj začela iskati primernega psa. Najprej sem si želela labradorca ali ovčarja. Potem sem čisto po naključju opazila oglas za tibetanskega mastifa, in ko sem videla, kakšen je, in prebrala o njegovih značajskih lastnostih, sem si rekla, to bo moj pes. Sicer ni tako učljiv kot drugi, vendar večjih težav med šolanjem nisva imela. Tudi izobraževanje za terapevtskega psa sva dobro opravila. Že pred upokojitvijo sem želela postati prostovoljka, vendar sem mislila, da bom hodila okrog sama. Potem sem si kupila psa in prijateljice so mi predlagale, naj grem na testiranje, ki ga je treba opraviti, preden se vključiš v program usposabljanja za terapevtskega psa. Po opravljeni teoriji in praksi sem se tu počutila kot doma. In tudi s Petro je lepo delati. Tako sem se odločila in mi ni žal, zato upam, da bova lahko še dolgo hodila na obiske v dom in tja, kamor naju bodo povabili.

Kakšni so občutki, ko zapuščata domove, vrtce, zavode?
Ljubka: So bile stvari, ko sem bila v dvomih, ali bi nadaljevala, ampak ko pridem sem, imam polno energije, in to mi veliko pomeni. Prva gospa, s katero sem delala, je pred dvema mesecema umrla. Na koncu sva hodila s Kanom v sobo, ampak ni bilo več tako kot takrat, ko je lahko še sama prišla na terapijo. Ti obiski so ji toliko pomenili, da mi je večkrat rekla, da je to še edina stvar, za katero živi. Ravno zadnjo sredo nisem mogla do nje, in ko sem izvedela, da je ni več, mi je bilo resnično hudo. Direktorica doma se nam pogosto zahvali za naše obiske, vendar se ji moramo tudi mi, da lahko prihajamo v dom. To zelo rada delam in verjamem, da tudi drugi.

Marinka: Ko se terapije končajo, sem napolnjena z energijo. Stik s stanovalci, Glory, ker dobro dela, to mi je dodatna motivacija, da se z veseljem vračam. Rad moraš imeti živali in ljudi, ker je to delo čisto prostovoljno, če tega ni, tega ne moreš delati.

Marinka, vi ste opravili tudi usposabljanje za program R. E. A. D.
Ja, to poteka v knjižnici po dogovoru. Knjižničarka pripravi ustrezno gradivo za prijavljene otroke, ki so stari od 6 do 12 let. To so otroci z motnjami pri branju, čustvovanju ali se bojijo psov. V knjižnici smo samo otrok, pes in jaz. Lahko na tleh, tako da pes leži ob otroku ali ga objema z roko. Če nepravilno prebere besedo ali se ustavi, rečeš – Glory te ni dobro razumela, lahko še enkrat ponoviš, ali ni te slišala, na tak način. Ob njej se otroci sprostijo, saj ona samo pozorno posluša, ne sodi ali kritizira in otrokom se ni treba bati posmehovanja vrstnikov. Pri tem imamo dobre rezultate, saj otroci boljše berejo, so bolj samozavestni in bolje izražajo čustva. Vsa aktivnost poteka ob psu. Če pes položi šapo na knjigo, je za otroka še dodatna motivacija, saj meni, da mu je pes pokazal, kje mora brati.

Ljubka, koga še obiskujeta s Kanom poleg stanovalcev doma?
Neka študentka je delala diplomo in eno leto sem enkrat tedensko hodila k fantu v osnovno šolo, ki je imel težave z učenjem ter motnje v čustvovanju - rezultati so bili zelo dobri. Večkrat me pokličejo tudi vrtci, kamor greva pogosto. Ti obiski so namenjeni druženju, božanju in krtačenju psa, da imajo otroci stik z živaljo, saj imajo eni strah pred psi in ga na tak način izgubijo. To poteka popolnoma drugače kot delo v domu, vendar je tudi zanimivo.

Marinka: Če imamo 15 otrok in se jih pet boji psa, še tisti pristopijo zraven, ker nočejo pokazati, da se bojijo.

Ljubka nam je opisala situacijo, kako je dijakinja, ki je bila v domu na praksi, izgubila strah pred psi s pomočjo Kana. Sprva se ga je tako bala, da ni prišla niti blizu, po nekaj dneh se mu je približala, in ko ga je enkrat pobožala s pomočjo terapevtke Petre, sta postala prijatelja. Zaradi velikosti se ga tudi otroci v vrtcu včasih malo ustrašijo, vendar je zelo umirjen in prijazen, o čemer smo se prepričali tudi sami.

Marinka in Ljubka sta si enotni, saj pravita, da vsi tisti, ki imajo radi živali, še posebej pse, imajo privilegij, saj so bogatejši v duši, vendar moraš v psa tudi vlagati. Živali ju osrečujejo in tudi zavest, da nekoga osrečiš, jima veliko pomeni. Ljubitelji živali morajo imeti živali, se strinjata.

Obe delujeta v okviru društva Tačke pomagačke, ki je slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov. Vsi člani društva delajo prostovoljno, njihov cilj pa je, da pomagajo pri rehabilitaciji in izboljšanju počutja otrok, mladostnikov, starostnikov ter oseb s posebnimi potrebami. Psi zelo dobro vplivajo na človeka, zato je tudi v slovenskem prostoru vse več povpraševanja po obiskih terapevtskih parov, ki izvajajo terapevtske storitve v različnih institucijah in ustanovah, med drugim v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, Rehabilitacijskem centru Rakitna, pri Belem obroču Slovenije, v številnih zavodih, v katerih so varovanci s psihofizičnimi okvarami, v bolnicah, domovih za ostarele, osnovnih in srednjih šolah, knjižnicah, vrtcih itd. Kot je potrdila tudi delovna terapevtka Petra Mihalič, so psi odlični motivatorji, ki spodbujajo posameznika ali skupino k aktivnemu sodelovanju.

Kako postati terapevtski par?

Pasma psa ni pomembna, mora pa biti vaš štirinožec dobro vzgojen, šolan, strpen, prilagodljiv, naklonjen ljudem ter psihično in fizično sposoben. S kosmatincem morata uspešno opraviti testiranje in veterinarski pregled, se udeležiti strokovnega in kinološkega izobraževanja, opraviti 25 ur praktičnega usposabljanja in na koncu dobiti potrditev za uspešno opravljeno pripravništvo s strani strokovnega in izvršnega odbora društva.

Mahajoč rep, mehek kožuh in miren pogled, ki ti govori, vse bo še v redu, je samo nekaj pozitivnih lastnosti, ki osrečijo človeka. In to zelo dobro vedo vsi lastniki psov. Terapevtski, šolan ali čisto navaden mešanček, ki ga posvojimo iz zavetišča, lahko spremeni ritem našega življenja tako, da postanemo aktivni, gremo v družbo in nikoli ne ostanemo sami, saj bo vaš štirinožec vedno ob vas. Ravno zato Ljubka toplo priporoča psa prav vsakomur, ki ima rad živali in čas za njih.