V najtežjih situacijah in ko ni nikogar v bližini, lahko pokličete tudi na zaupne telefone. Čeprav se v življenju ob slovesu ljubljene osebe veliko spremeni, mora človek spoznati, da lahko kljub temu gradi pristne in trdne odnose z ljudmi.

Ljudje gredo ob žalovanju skozi različne faze z namenom, da vzpostavijo ravnovesje in trdnost osebnosti, je pojasnila psihologinja Polona Fister, iz PF Svetovanje. V prvi fazi se večina žalujočih težko sooči z izgubo in realnim stanjem. Ljudje ne želijo ali enostavno ne zmorejo priznati, da svojca ni več v njihovi sredini. V drugi fazi se pojavi močno čustvo jeze, ki jo posameznik lahko usmeri nase, na bližnje, skratka, na vse, kar ga obkroža. Tretjo fazo strokovnjaki imenujejo pogajanje, ko naj bi žalujoči skušali narediti vse, da bi zmanjšalo bolečino ob izgubi. V skrajnim primerih se zatekajo tudi k nerealnim dejanjem, s katerimi želijo vrnitev umrlega svojca.

V predzadnji – četrti fazi se žalujoči pogosto znajdejo v depresiji in se zavejo realnega stanja. V tej fazi se pogosto pojavijo negativna čustva, ki se lahko stopnjujejo, ljudje so žalostni in preveva jih tesnoba. V zadnji oziroma peti fazi se oseba sooči z realnostjo in jo sprejme. Proces žalovanja je zelo pomemben za vsakega posameznika, ne glede na to, da je v različnih fazah veliko negativnih čustev. V njem se ljudje soočajo z različnimi težavami, saj predelujejo vsa ta negativna čustva. Na pomoč strokovnjaka pa se mora posameznik obrniti, če katera izmed faz žalovanja traja predolgo in se iz nje nikakor ne morete izvleči, je pojasnila Fisterjeva.

Sorodniki, prijatelji ali znanci skušajo na različne načine pomagati žalujočemu z nasveti, kako preboleti izgubo in znova zaživeti. Do katere mere naj prizadeta oseba sprejme te dobronamerne nasvete?
Univerzalen odgovor bi bil, da jih sprejmejo v tolikšni meri, kolikor jim svetovano koristi. Zavedati se moramo, da so v takih obdobjih v stiski tudi naši bližnji – tudi zaradi izgube same, predvsem pa zato, ker ne vejo, kako ravnati, čeprav bi radi pomagali. In se nato zatečejo k nekim univerzalnim nasvetom in tolažbam, kot »čas bo naredil svoje, misli na lepe stvari, saj bo …«. Vse to so floskule, ki nič ne pomagajo, dajo pa po drugi strani žalujočemu še bolj vedeti, da ga ne razumemo. Nič ne bo samo od sebe in čas ne bo napravil ničesar namesto nas. Če si poln žalosti, ne bo pomagalo na silo misliti o lepih stvareh, kvečjemu bo to osebo še dodatno razžalostilo.

Kako pa najbližji vseeno lahko pomagamo žalujočemu?
Tako da ste ob njem in mu pustite, da z vami deli svojo stisko, se ob vas razjoka in se zjočete z njim. Ne zmanjšujemo npr. obiska groba, ampak se ponudimo, da gremo kot opora zraven. S tem pokažemo, da razumemo bolečino in jo spoštujemo ter je ne preganjamo kot nekaj nebodigatreba.

Bližina je pomembna, tako fizična kot psihična. Smiselno je, da delimo svoje življenje z žalujočim, pokažemo in povemo, kako je z nami, da smo sposobni zaupnosti. Zaupen odnos je temelj dobre podpore. Brez zaupanja bomo vsi na vprašanje »Kako si?« odgovorili s suhoparnim »V redu.« in se še bolj osamili. Tisti, ki želi pomagati, naj vpraša žalujočega, kako lahko to stori, naj mu prisluhne in ga upošteva. Zapomnimo si, da ne razmišljamo vsi enako, nimamo enakih pogledov na svet, tudi enakih potreb ne, zato vprašajmo. Če hočemo žalujočemu (pravzaprav to velja za kogarkoli) pomagati, moramo najprej spoznati, kaj doživlja.

Kdaj je smiselno poiskati pomoč strokovnjaka?
Če izhajamo iz faz žalovanja, moramo vedeti, da se določene faze lahko tudi podaljšajo ali vrnejo, čeprav se zdi, da smo jih že predelali, kar je normalno. Pomoč psihologa je smiselno poiskati, če žalovanje traja predolgo in je nekdo neutolažljivo žalosten ter tone v depresijo ali je neustavljivo jezen ter se to pozna tudi na njegovem zdravju.

V primeru, da se ljudje ne morejo pogovoriti z najbližjimi ali jim ne zaupajo dovolj, na koga se lahko obrnejo in kam lahko pokličejo?
V Sloveniji obstajajo za žalujoče skupine za samopomoč. Te lahko najdete pod različnimi okrilji: v psiholoških praksah, v sklopu določenih institucij, npr. društvo Hospic. Te skupine nudijo pomoč pri soočanju in sprejemanju izgube, ponovni vzpostavitvi občutka moči in zmožnosti po izgubi ter pri vključevanju v vsakdanje življenje.

Pomembno je, da si v trenutkih stiske dovolimo poiskati pomoč. Če je ne moremo ali ne zmoremo poiskati pri bližnjih, imamo v Sloveniji na voljo brezplačne telefonske številke za pomoč v stiski. To je npr. zaupni telefon na številki 116 123, kamor lahko pokličemo 24 ur na dan vse dni v tednu. Tudi na otroke ne smemo pozabiti, saj se tudi oni soočajo s stisko ob izgubi. Mladi lahko za vse oblike stisk pokličejo na TOM (Telefon za otroke in mladostnike) vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih, med 12. in 20. uro na brezplačno številko 116 111. V obeh primerih je zagotovljena anonimnost.

Čeprav se zdi predvsem v prvih mesecih skorajda nemogoče, morajo žalujoči storiti korak v prihodnost in vsaj poskušati živeti naprej.
Žalujoči si mora v prvi vrsti dopustiti, da se sooči z žalostjo izgube. Bolj, kot se je bo izogibal, bolj se bo oddaljeval od srži problema. Žalosti v obdobju žalovanja ne smemo odganjati, ker je naraven odziv na izgubo. Če se z njo soočimo, tudi lažje stopimo naprej in pogledamo v prihodnost. Posloviti se, pomeni spustiti druge k sebi. Če ne spustimo ostalega življenja do sebe in stagniramo na mestu, pomeni, da se oklepamo nečesa, kar je minilo, in se ne zmoremo posloviti. Žalovanje nikakor ni lahko, sprejeti, da nekoga, ki ti je morda pomenil vse na svetu, ni več, je pravzaprav nekaj nepredstavljivega. Vendar moramo kljub temu vedeti, da smo se ljudje zmožni pomiriti s težkimi preizkušnjami v življenju. Del zrelosti je, da sprejmemo življenje z vsemi njegovimi značilnostmi, tudi v njegovi minljivosti.

Vsekakor pa to ne pomeni, da nas žalovanje ne zaznamuje. Seveda nas, naše življenje po izgubi ni več takšno, kot je bilo. Ne pomeni pa, da ne more biti več kvalitetno in radostno. Ljudje, ki odžalujejo in se pomirijo z dejstvom izgube, se ne borijo več proti nečemu, proti čemer se v bistvu ne morejo boriti. In takrat je v njihovem dojemanju možno tudi to, da so spet zadovoljni, se lahko veselijo in v svoje življenje spustijo ljudi.

Pogosto ljudje omenjajo osamljenost, ki nastane po smrti svojcev. Kako se z njo soočiti?
Najprej se je treba pomiriti z izgubo, saj potem lažje razumeš osamljenost, ki je pravzaprav logična posledica izgube. Vedno bomo na nek način pogrešali osebo, ki nam je bila ljuba. Ni se nam treba truditi, da bi jo izbrisali iz spomina, kar niti ne bi bilo dobro, saj bi s tem izbrisali del sebe. Vendar moramo spoznati, da smo kljub izgubi sposobni navezati kvalitetne odnose z ljudmi tudi v prihodnosti, in ne omejimo vsega lepega le na posamezen odnos oziroma eno osebo. Noben odnos ne bo tak, kot smo ga imeli z dotično osebo, vendar imamo lahko lepe in dragocene odnose tudi po izgubi. Pomembno je, da se ne osamimo.

Nekateri so že vse življenje vpeti v različne hobije, zato z njimi tudi po smrti bližnje osebe nadaljujejo, saj imajo tam tudi krog prijateljev. Kaj predlagate tistim, ki jih do izgube svojca, pa naj bo to partner ali druga oseba, nimajo? Še posebej starejši težko zberejo pogum in začnejo z nečim novim.
Vse, kar nam obogati življenje, je dragoceno. Pa naj bodo to odnosi, hobiji ali kaj drugega. Na žalost res velja, da navade težko spreminjamo, in če je nekdo 70 let živel brez hobija, si ga zdaj ne bo tako lahko omislil, kot nekdo, ki je tega načina življenja že navajen. Pa kljub temu se da, in tudi iz svoje prakse vidim, da smo ljudje v vseh obdobjih svojega življenja sposobni sprememb in rasti. Le začeti je treba, bi morda lahko rekli, potem je vse lažje in kmalu ugotovimo, da smo sposobni marsičesa, česar si morda včasih niti upali nismo. Ogromno moči in virov nosimo v sebi, le prebuditi jim moramo. To velja za vse situacije in dogodke v naših življenjih. Upati si moramo živeti. Tako preprosto, a po drugi strani nekaj najtežjega v življenju.