Takrat sva v pogovoru izpolnila vprašalnik, tako sem o njem izvedela veliko zanimivega. Tudi njega je zanimalo veliko stvari o meni in zato sva enakovredno odgovarjala na vprašanja. Takrat mi je povedal, da ima slabo srce in zato nikoli ne gre nikamor brez svoje torbice, v kateri ima razpršilo za srce in telefon.

Ko sva se tega dne zopet srečala, sva se drug drugega razveselila kot stara, dobra prijatelja.
Vprašala sem ga, kdaj lahko spet pridem na obisk, pa je malo za šalo, malo zares dejal, da lahko prihajam kar vsak dan.

Veliko časa preživlja sam, žena mu je umrla pred 20 leti, ta mladi pa hodijo v službe in šole. V pritličju hiše so mu uredili majhno stanovanje, za katerega zelo lepo skrbi sam. Rad bere in se zanima za precej stvari. Ko sva prispela do njegovega doma, me je prijazno povabil na obisk. Kot vsak dan sem imela na seznamu veliko več opravil, kot jih je sposobna narediti ena sama upokojenka v 24 urah, lahko bi mirno naštela nekaj obveznosti in šla dalje – sva že malo pokramljala in bi se tako odločila brez slabe vesti. Po kratkem razmisleku pa sem si rekla, da ni nič tako nujnega, da ne bi moglo počakati na jutrišnji dan, in vstopila.

Med pripravljanjem čaja je potožil, da se že nekaj dni ne počuti najbolje, najbrž zaradi meglenega in težkega jesenskega vremena. Kar naenkrat pa se je opotekel in zadnji hip sem ga pridržala, da ni padel na tla.

"Kaj pa zdaj?" sem vprašala samo sebe in si isti trenutek odgovorila: "Hitro pomagaj!" Tipala sem pulz, ki je bil zelo neenakomeren in komaj zaznaven, gospod pa je ležal pred menoj moder v obraz, zelo slaboten in mi ni mogel odgovoriti. Iz njegove torbice sem vzela zdravilo in mu ga dala pod jezik, hkrati pa poklicala reševalce. Spraševala sem se, kaj naj še storim. Gospa iz klicnega centra mi je svetovala, naj gospodu podložim noge in preprosto ostanem z njim.

Naj preprosto ostanem z njim. To me je pomirilo.

Medtem ko sem preprosto bila z njim, je gospod prišel k sebi in mi že lahko odgovoril na kakšno vprašanje. Povedal mi je, da nima bolečin in pod katerim imenom ima shranjeno svojo hčerko v telefonu. Ko je prišlo reševalno vozilo, je zdravnik prevzel skrb zanj, jaz pa sem poklicala njegovo hčerko.

Po vsem tem sem odšla domov in še dolgo prihajala k sebi. Seznam opravil za tisti dan ni imel nobene kljukice. Vse je počakalo na jutri ali na pojutrišnjem ali na naslednji teden ali na pravi trenutek. Naredila pa sem veliko kljukico pri najpomembnejšem opravilu tistega dne: bila sem s človekom, ki me je potreboval. Preprosto sem bila z njim.

Kako prav je, da sem se odzvala na njegovo vabilo. Kako prav je, da sem prostovoljka v programu Starejši za starejše. Kako prav je, da program Starejši za starejše je. Kako prav je, da starejši pomagamo drug drugemu lajšati osamljenost, polepšati dneve in reševati različne težave. Kako prav je, da sledimo svojemu srcu, da smo drug drugemu v pomoč, da imamo čas drug za drugega in da v danem trenutku morda celo rešimo življenje, pa čeprav smo mislili samo malo poklepetati, popiti čaj in iti dalje.

Gospod je okreval in se vrnil domov. Še vedno je samostojen in še vedno skrbi sam zase. Domači so mu priskrbeli dodatno tehnično pomoč v obliki rdečega gumba in vsakodnevni dopoldanski obisk prijazne upokojene sosede, ki preveri, ali je z njim vse v redu.

Jaz še vedno prihajam na občasne obiske, ki mi pomenijo zelo veliko in me vsakič obogatijo. Gospod mi vedno znova pove, da je vesel, da sem bila tisti trenutek preprosto tam, kjer me je potreboval. Tega sem vesela tudi jaz.

(Zgodbo je uredila strokovna sodelavka programa Starejši za starejše, ki poteka v okviru Zveze društev upokojencev Slovenije)