Prisostvovali smo aktivnostim v DU-ju Tabor, kjer je bilo veselo vzdušje, veliko dobre volje in smeha, z ure pa so stanovalci doma odhajali vidno zadovoljni. O svojih izkušnjah in dejavnostih v društvu za terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha sta spregovorili sekretarka društva Urša Ivanovič in specialna pedagoginja Meta Štravs, ki je tudi članica društva.

Pogosto ljudje ne ločimo razlike med terapijami in aktivnostmi z živalmi. Nam lahko pojasnite razliko?
Meta: Danes smo v domu izvajali aktivnosti, saj mora biti na terapijah prisotna terapevtka in največ trije uporabniki. Pri terapijah že vnaprej določimo cilje in vse aktivnosti, ki jih bomo izvajali v sklopu ure. Na koncu ovrednotimo, katere cilje smo oziroma nismo dosegli. Terapije so vodene in vnaprej dogovorjene. Pri aktivnostih je pomembneje to, da se uporabniki seznanijo z živaljo, vendar tudi tu doživljamo in spremljamo uspehe, saj nas uporabniki pogosto pozitivno presenetijo. Zgodilo se je že, da so kljub stalni rabi bergel odšli na sprehod brez njih, kar kaže na to, da so živali za njih motivatorji.

Ali so vse živali primerne tako za terapije kot aktivnosti?
Meta: Z vsemi živalmi lahko izvajamo aktivnosti in terapije, vendar je treba paziti, ker nekatere niso primerne za določene skupine uporabnikov. Pri malih živalih moramo biti pozorni na to, da ne pride do nenadnih stiskov ali krčev, saj lahko žival preveč stisnejo. Majhne živali so pravzaprav odsvetovane, ker jih je težje imeti pod kontrolo. Pri nas poudarjamo, da morajo imeti vodniki svojo žival vedno pod nadzorom. Ježa imam vedno v roki, tako da ne pride do kakšne nesreče, saj je čisto vsako situacijo težko predvideti. Pri psih so naredili že več raziskav, kako prepoznamo znake, da ima žival dovolj in je ne preobremenimo. Če se to zgodi, verjetno ni mehanizma, da bi lahko z njo še kdaj delali.

Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli delati tudi z drugimi živalmi?
Meta: Delati sem začela s psom v sestrskem društvu, nato je prišlo k hiši več živali. Za pse je bilo takrat že dobro organizirano šolanje, medtem ko za druge živali ne. Šele ko sem začela delati tudi z drugimi živalmi, sem spoznala, da je znanje zelo pomembno. Pri delu z otroki s posebnimi potrebami sem videla, da se drugače odzivajo na pujsa kot na psa. Zgodilo se je, da je otrok z avtizmom na vsak način hotel objeti pujso, medtem ko je prišel Uršinemu psu le do repa. Za avtiste je značilno, da v večini primerov nimajo očesnega stika, zato je bil tudi oče otroka presenečen, da se je pujsi tako približal. Družina je stanovala blizu prostorov društva, zato je vedno priletel na dvorišče, ko je zaslišal Megi, in jo želel pobožati. Takrat sem spoznala, da so nekatere živali primernejše za določeno populacijo.

Kako so uporabniki in na splošno ljudje sprejeli druge živali pri aktivnostih, glede na to, da smo vsi navajeni predvsem psov?
Urša: Ljudje povprašujejo po terapijah in aktivnostih s psi, ker to najbolj poznajo. Ko pa izvejo še za druge živali, se pogosto odločijo tudi za dejavnosti z njimi. Izvajamo aktivnosti in terapije s pomočjo živali, odpravo strahu pred psom, rojstnodnevne urice, učno pomoč, branje s psom, medtem ko Meta testira branje z mačkom. Vse naštete dejavnosti opravljamo s psi, ki so najbolj razširjeni, vendar lahko uporabljamo tudi druge živali, ki so povsod dobro sprejete, včasih tudi z začudenjem, saj so ljudje nad pozitivnim učinkom in sprejetjem uporabnikov presenečeni. Meta še ugotavlja, da so za otroke z govornimi napakami (jecljanje) primernejše mačke, ki predejo, saj to spodbuja glasilke, da lepše berejo.

Verjetno se aktivnosti z različnimi živalmi razlikujejo.
Meta: Ježka na primer božamo in kopamo. Lahko bi naredili tudi mali poligon, vendar je za otroke to nezanimivo, ker ga sami ne morejo voditi. Poleg tega lahko z manjšimi živalmi delamo krajši čas, to je na primer pol ure in največ 45 minut, ker so potem že zelo utrujene. S psom sicer lahko delaš eno uro, vendar bo potem celo popoldne spal, kar ljudje težko verjamejo.

Kaj morate vedeti, da se lahko ustrezno pripravite na aktivnosti?
Urša: Pomembno je določiti število uporabnikov, to je običajno od 10 do 15, ker je čas izvajanja omejen. Na število udeležencev vplivajo različni dejavniki, to so starostna struktura uporabnikov, koliko je odzivnih in koliko dementnih, se pravi, kakšna je populacija. V domovih za starejše je drugače, medtem ko za šole in vrtce velja do deset uporabnikov na žival.

Meta: Poleg tega se moraš tudi psihično pripraviti, da te vprašanja, ki se stalno ponavljajo, ne zmedejo in razburijo. Zagotovo pa imamo za starejše in otroke s posebnimi potrebami dodano vrednost, saj je z našim prihodom njihov vsakdan drugačen.

Pozitivnih lastnosti terapije in aktivnosti je kar nekaj, katero bi izpostavili pri starostnikih?
Meta: Opazila sem, da si želijo osebnega stika, zato so veseli stikov z živalmi, ki jih lahko božajo in objamejo, saj pri tem pokažejo veliko veselja. Terapevti nam tudi povejo, da se starostniki še cel teden pogovarjajo o tem, kdo je bil na obisku in kaj so počeli, tako imajo tudi skupno temo za pogovor. Pri dementnih je tako, da znajo presenetiti in si včasih zapomnijo stvari, za katere si ne bi mislil, da si jih bodo, zato jih ne smemo podcenjevati. Verjetno je to povezano s čustveno platjo, saj tisto, kar je prijetno, si ljudje skušamo zapomniti, neprijetno pa potisniti v ozadje.

Urša: Ko pridejo starejši v novo okolje, so po navadi zagrenjeni in zaprti, ker je to za njih stresno. Ob obiskih psa in drugih živali se začnejo spominjati svoje mladosti, na neki način se odprejo in postanejo bolj družabni. Ravno prek zgodb iz mladosti stkejo nova prijateljstva in se začnejo pogovarjati z drugimi stanovalci. Zgodi se, da nekateri na začetku ne pokažejo zanimanja, nato pa so nad psom ali drugimi živalmi navdušeni. Ponekod z nami sodelujejo tudi fizioterapevti, ki pripravijo program. Z različnimi vajami, ki potekajo ob pomoči živali, se ljudje razgibajo in postanejo samozavestnejši zaradi občutka, da so tudi sami nekaj prispevali k uri. Po navadi zelo radi sodelujejo, še posebej, ko vidijo, da tudi njih pes uboga na različne ukaze. Včasih doživljamo male čudeže, ko nas uporabniki in osebje res pozitivno presenetijo.

Verjetno mora biti vsak terapevtski par zelo dobro pripravljen tudi na nepredvidene zaplete.
Urša: Zgodi se, da žival enostavno ni pripravljena sodelovati, vendar je treba uro kljub temu izvesti, čeprav drugače, kot smo predvidevali. Poleg tega je tudi vsak uporabnik drugačen. Vsak ima pripravljene vaje, vendar se moramo včasih na hitro spomniti kaj drugega. Sicer si didaktične vaje izmenjujemo, vendar nimamo knjige z vajami, zato se moramo ves čas prilagajati, učiti in razmišljati, kako bi lahko kakšno stvar izvedli in naredili drugače. Pogosto se dogaja, da pridejo uporabniki v domovih na aktivnosti s priboljški za živali, vendar jim moramo na ustrezen način povedati, da imajo živali svojo hrano.

Meta: Zgodi se, da so včasih ljudje slabe volje in zavračajo aktivnosti z živalmi ali se do njih vedejo neprimerno, pri naslednjem obisku so jih pa nadvse veseli. Tako se tudi ti učiš, da imajo ljudje enostavno slab dan, in jih ne sodiš po dejanju, ki so ga naredili samo enkrat. Tovrstne izkušnje ti pridejo prav tudi v vsakdanjem življenju.

Na kaj morate biti še posebej pozorni?
Urša: Paziti je treba na posesivnost, zato je dobro, da so na aktivnostih prisotni terapevti, ki uporabnike poznajo in lahko že vnaprej predvidijo, kaj bo kdo naredil. Zgodi se, da hočejo uporabniki stisniti žival k sebi. V tem primeru moraš na primeren način rešiti situacijo, da umiriš sebe in žival.

Meta: Lahko pride tudi do ljubosumja, ko začnejo gledati, koliko časa se je žival zadržala pri posameznem stanovalcu. Vsekakor pa mora biti vedno poskrbljeno za varnost, za kar porabimo vodniki ogromno ur dela. Včasih imam občutek, da se pri nekaterih živalih (kunci, kače, pujsi), ki jih vozimo v ustanove, stvari vzamejo premalo resno. Živalim moramo postaviti meje, še posebej psom, ki radi izsiljujejo s priboljški.

V katerih primerih se odločite, da terapij ali aktivnosti ne boste izvedli?
Urša: Če osebje ni naklonjeno temu načinu dela, se raje ne odzovemo. Ravnatelj ali direktor ustanove mora podpisati dokumentacijo, da se strinja z obiskom živali, ravno tako vsi sodelujoči. Če ne morejo sami, podpišejo starši oziroma skrbniki. Obveščeni moramo biti tudi v primeru alergij, prisotnosti bolnišničnih bolezni, na primer MRSE, ker so psi prenašalci, čeprav sami ne zbolijo. Pri pujsih je problem, da lahko zbolijo za istimi boleznimi kot ljudje, kar je nevarno, če razsaja gripa. Ravno tako se obisku odpovemo v primeru ljubosumja, rivalstva, posesivnosti in agresivnosti uporabnikov ter bolezni živali.

Meta: Se je že zgodilo, da psu preprosto ni bilo do obiska, zato smo terapije oziroma aktivnosti raje odpovedali. Tudi če se nekdo res boji psov, se raje umaknemo. Nikoli uporabnikov ne silimo, vedno se odločijo sami. Pri terapiji je cilj točno določen, vendar včasih izpeljemo samo del programa. Nikoli ne smeš računati na to, da boš vse izpeljal tako, kot si si zamislil doma. Še vedno jim z obiskom popestrimo dan in včasih si bolj želijo pogovora, kot česar koli drugega.

Kako pogosto izvajate terapije oziroma aktivnosti?
Urša: Obiski v neki ustanovi, kamor redno zahajamo, so v povprečju dvakrat na mesec, se pravi vsaka dva tedna, lahko pa so obiski tudi tedenski. Prilagajati se moramo tudi glede na značaj živali. Na primer s psom lahko delaš dvakrat ali trikrat na teden, s tem, da mora biti tretji obisk aktivnost in ne terapija. Pomembno je vedeti, da delovno uro psa lahko enačimo z osemurnim delovnikom pri ljudeh, ker se psom življenje odvija hitreje.

Meta: Žival mora imeti energijo še za nas in druge družinske člane, zato je najbolj nevarno, da ga preobremenimo. Energija, ki jo žival prinese v prostor, mora izhajati iz nje. Uporabniki hitro opazijo ali se žival veseli obiska, ali je tam zato, ker je morala priti.

Več ali manj so stroški izobraževanja terapevtskih parov in šolanje psa še vedno na plečih prostovoljcev.
Urša: Stvari se premikajo, vendar zelo počasi. O tem smo se pogovarjali z različnimi ministrstvi in tudi Veterinarsko fakulteto, vendar se je trenutno za nekaj časa vse ustavilo, ker je preprosto toliko dela v društvu, da včasih čas prehitro spolzi. Prav tako tudi na strani ministrstev ni prave osebe, ki bi se znala pogovarjati v tej smeri. Čeprav veliko ustanov uspešno izvaja terapije z živalmi in so dejavnosti zabeležene, statistično obdelane, strokovno vodene z jasnimi rezultati in dokazi o uspešnosti, se zdi, da država še vedno ni prepoznala dodatne vrednosti v nas. Preventivno so aktivnosti in terapije s pomočjo živali zelo uspešne, kar bi lahko bilo olajšanje za zdravstveno blagajno. Vendar kot kaže, še ni čas, čeprav čakamo na to že 10 let. Po nekaterih evropskih državah imajo to že urejeno, tako da terapije krije zavarovalnica, ponekod so plačljive.

Udeleženci aktivnosti v DU-ju Tabor v Ljubljani so živahno razpravljali s terapevtko o živalih, ki so jih obiskale
Udeležili smo se dejavnosti v DU-ju Tabor, kjer so uporabniki že čakali na srečanje z različnimi živalmi. Najprej so se seznanili s pujso Megi, ki je imela malo treme, vendar so imeli vsi priložnost, da so jo pobožali in ugotovili, da ima grobo ščetino. Zatem je stanovalce pozdravil afriški beloprsi jež Poldi, ki je pri Meti že dve leti in pol. Uporabniki so se ga sprva sicer s strahom dotaknili, nato pa spoznali, da sploh nima tako ostrih bodic. Zadnji del aktivnosti so posvetili kunčici Kepi, ki ji je Meta nadela oprsnico, če bi postala preveč živahna.

Ob dejavnostih z živalmi, ki so jih božali, ježa tudi skopali in posušili s fenom ter ga namazali z mandljevim oljem, so se pogovarjali tudi o njihovi negi in prehrani. Uporabniki so se razgovorili, spraševali in z zanimanjem poslušali Meto. Čeprav so bili nekateri na začetku malo zadržani, so se ob živalih hitro sprostili in postali vidno dobre volje. Čeprav je Meta že končala, so se nekateri ob odhodu še malo ustavili pri njej in živalih ter zastavili kakšno vprašanje.