Te se kažejo v pešanju spomina, izgubi sposobnosti mišljenja, razumevanja, računanja, govornega izražanja, v spremembi osebnostnih lastnosti, sposobnosti orientiranja v času in prostoru in podobno.

Seveda ti simptomi nastajajo postopoma, zato svojci in okolica zgodnje faze demence pri svojcu pogosto prezrejo. Spremembe nastajajo postopoma in različno hitro. Jože Škrlj, ki že 20 let o demenci in predvsem o ravnanju z ljudmi z demenco izobražuje strokovno in splošno javnost, pa tudi svojce, ki v skrbi za svoje drage velikokrat izgorijo, z njo pa se je spoprijel tudi pri svojem očetu. "Tako kot smo mi različni, tako je tudi potek demence različen. Ne samo zaradi različnih bolezni, ki so vzrok za demenco, ampak tudi zaradi različne osebnostne in življenjske zgodovine, predvsem otroštva. Vse to vpliva na to, kako ravnati."

Ker demenca ni bolezen, ampak posledica drugih bolezni in/ali starostnih degenerativnih sprememb, zanjo žal ni zdravila. Zato je edina rešitev, da se predvsem svojci naučijo, kako sprejeti neizogibno spreminjanje osebe z demenco.

Jože Škrlj poudarja, da mu je ob očetovem stanju znanje o demenci zelo pomagalo, hkrati pa poudarja, da je sprejemanje vseh sprememb, ki jih demenca povzroča pri svojcu, zelo zahtevno in izčrpavajoče. Sam ni neposredno skrbel za očeta, ko ga je prizadela demenca, saj je ta že prej živel v varovanem stanovanju, so pa prav svojci opazili prve spremembe v očetovem vedenju: v stanovanju je zaudarjalo, oče ni več kuhal in se umival, a ne zato, ker ne bi hotel, temveč zato, ker zaradi napredovanja demence preprosto ni več znal.

Ob spremembah, ki jih povzroča demenca, se v okolici pogosto odzovejo tako, da poskušajo človeku z demenco dopovedati, naj prekine svoje početje, saj pogosto težko dojamejo, da človek z demenco ne zmore drugače. S poskusi, da bi ga "spravili na pravo pot", ga samo spravljajo v stisko.

Alenka Veber se je ob prvih vidnejših znakih demence pri mami preselila k njej in ji posvetila življenje. Pri spoprijemanju z mamino demenco je ugotovila, da je edina rešitev za njuno sobivanje, da mamino vedenje sprejme, se mu prilagodi in poskrbi za varnost. Žal je mamina bolezen zelo hitro napredovala, kmalu je Alenka ni mogla pustiti same niti za pet minut; mama je izgubila občutek za prostor in čas, kar pomeni, da je vstajala sredi noči, ni več znala uporabljati stranišča, ni več čutila potrebe po rednih obrokih. Postala je tudi begava, saj ni več prepoznala svojega doma, in se je tudi večkrat na dan odpravila na svoj "pravi dom" oziroma na domačijo, na kateri je preživela otroštvo. Njena hči se je s tem spopadala tako, da je pustila vse opravke in mamo pospremila "domov", kar je pomenilo, da sta se več ur vozili po Babnem Polju.

Alenka Veber je mamino demenco sprejela in se ji popolnoma prilagodila, a skrb za mamo je terjala svoj davek, saj je zanjo večinoma skrbela sama; le zadnjih nekaj mesecev pred maminim odhodom na oddelek za osebe z demenco v Center starejših Cerknica si je najela pomoč, saj je morala ob skrbi za mamo še vedno delati. Občasno so ji na pomoč priskočili tudi prijatelji, kajti skrb za osebo z demenco je zelo naporna. Strokovnjaki pravijo, da morajo zanjo skrbeti vsaj trije skrbniki, če hočejo pri njih preprečiti izgorelost.

A v praksi je to zelo težko izvedljivo – tako kot je težko dobiti prosto mesto na varovanih oddelkih centrov za starostnike, saj jih primanjkuje. Že zdaj se ugotavlja, da v Sloveniji živi približno 43.000 ljudi z demenco, zaradi staranja prebivalstva in čedalje daljše življenjske dobe pa bo ljudi z demenco vse več. Poseben je tudi postopek za sprejem človeka z demenco, ki ni več sposoben sam odločati o sebi. Da bi se izognili zlorabam, morajo svojci po Zakonu o duševnem zdravju pridobiti mnenja osebnega zdravnika, psihiatra in sodnega izvedenca za psihiatrijo, ki so podlaga za odločbo o tem, da človek z demenco ni sposoben odločati o sebi.
Alenka Veber o svoji mami in življenju z demenco piše zapise in jih objavlja v skupini Rihtarjeva domačija na Facebooku. Z ogromnim znanjem, ki si ga je pridobila o demenci, pomaga tudi drugim. Na Rihtarjevi domačiji je uredila Demenci prijazno točko, organizira pa tudi Sprehod za demenco.

Oba sogovornika v oddaji poudarjata, da se svojci z demenco veliko lažje spoprimejo, če se oborožijo z znanjem. Seveda pa diagnozo lahko postavi le zdravnik, ki pred tem opravi natančne raziskave in različne teste. Večinoma gre za kognitivne presejalne teste, v oddaji pa smo preverili, kako deluje meritev BrainTripovega demenčnega indeksa ali BDI, prvega biološkega presejalnega testa za zgodnje ugotavljanje demence, ki z EEG-meritvami zaznava biološke spremembe v možganih. BMI za zdaj lahko opravite samo samoplačniško, za diagnozo pa morate vseeno na dodatne preglede k nevrologu.

Ker se demenca razvija počasi in ker pozabljivost in dezorientiranost pogosto pripisujemo starosti, strokovnjaki za demenco ocenjujejo, da med nami živi 75 odstotkov ljudi z demenco, ki še nimajo uradne diagnoze.