Bil je nepogrešljiv član jugoslovanske košarkarske reprezentance, s katero je leta 1968 postal olimpijski podprvak, ob koncu sezone leta 1970 pa še svetovni prvak. V dresu ljubljanske Olimpije je osvojil kar šest naslovov državnega prvaka.

Vse to Iva Daneua uvršča med največje, med legende slovenske košarke in slovenskega športa sploh. Leta 2007 je bil sprejet v mednarodni košarkarski hram slavnih. V pogovoru z voditeljico oddaje Ah, ta leta! Heleno Pirc pa Iva Daneua spoznamo predvsem kot srčnega, skromnega, ljubečega, včasih tudi trmastega in tekmovalnega, predvsem pa ponosnega človeka, gospoda z veliko začetnico. Slava mu ni nikoli stopila v glavo in v svojem šaljivem slogu je dejal: "Nimam se za legendo slovenske košarke, pri svojih 85 letih sem prej košarkarski fosil!"

Celotno oddajo si lahko ogledate spodaj!

Odraščal je v Mariboru, kjer se je njegova športna pot tudi začela. Kot pravi, košarka v resnici ni bila njegova prva ljubezen, spogledoval se je s tenisom, a je bil ta šport predrag za mamo, ki je sama skrbela za štiri otroke. Žoga je bila bolj dosegljiva, igrišče pa na voljo zastonj: "Ampak nikoli nisem razmišljal o tem, da sem kakor koli posebej nadarjen, to so opazili drugi, ne jaz." Potem ga je pot leta 1956 iz Maribora vodila v Ljubljano; ves čas je bil zvest Olimpiji in nato jugoslovanski reprezentanci, v katero so ga izbrali. Imel je izredne motorične sposobnosti in izjemno sposobnost zadeti koš, kar je še posebej neverjetno, ker je na eno oko že od rojstva skoraj slep. "Pravim, da sem napol slep, saj na desno oko vidim le megleno, vendar sem prepričan, da se nekako prilagodiš, če imaš neko hibo že od rojstva. Mene ni oviralo, da ne bi zadeval na koš!"

Svojo košarkarsko kariero je končal najlepše, kar je sploh mogoče: z naslovom državnega in svetovnega prvaka leta 1970. Vzdušje v dvorani Tivoli je bilo neverjetno, igrati in zmagati pred domačim občinstvom, ki je vzklikalo njegovo ime, ko je kot kapetan reprezentance visoko v zrak dvignil pokal svetovnega prvaka, pa najlepša izkušnja. "Občutki so bili lepi, zdi se mi, kot da bi se to zgodilo predvčerajšnjim. Hkrati pa je bil to zaključek moje kariere, ker sem bil že poškodovan. V življenju imam svojo vizijo, in kar si zamislim, to tudi uresničim. Vedel sem, da bom nehal v Ljubljani."

Po svetovnem prvenstvu v Ljubljani se je kot aktivni igralec upokojil, bil leto dni še trener, nato pa se je zaposlil v prodaji. Toda pristnih stikov s kolegi iz jugoslovanske reprezentance, z velemojstri košarke Koraćem, Ćosićem, Skansijem, Jelovcem, Plećašem in drugimi, ni nikoli pretrgal. Redno so se srečevali in ostali prijatelji, saj so bili izjemno povezana ekipa, ki je na igrišču dihala kot eden, reprezentanti pa so se družili tudi v prostem času. Ivo Daneu je med svojo kariero dobil kar nekaj vabljivih povabil iz tujih košarkarskih klubov, a ni nobenega sprejel, saj ni želel zapustiti svoje ekipe, žene in družine ter se odseliti v tujino. Zaljubljen je bil v košarko, ne v denar.

Po upokojitvi ljubezen do košarke ohranja tako, da redno spremlja tekme na košarkarskem parketu doma in po svetu, nekaj časa je igral tudi s košarkarji veterani, vrnil pa se je tudi k svoji prvi ljubezni, tenisu. Obojemu se je moral odpovedati zaradi zdravstvenih težav, mravljinčenja v roki.

Da košarka človeku res zleze pod kožo, poleg Iva Daneua v oddaji dokazujejo tudi košarkarji veterani. O tem, kako zagnani so – kljub morebitnemu srebru v laseh –, smo se prepričali na enem izmed njihovih treningov. Veterani, med njimi tudi Slavko Kotnik, Tone Vidmar in drugi, ki so bili nekoč člani te ali one državne selekcije, so resda že malce v letih, a volje in poguma jim ne zmanjka in tudi lakote po zmagah si v vseh teh letih še niso potešili. S številnih mednarodnih tekmovanj, evropskih in svetovnih prvenstev, ki jih prireja mednarodna organizacija za veteransko košarko Fimba, se moške in ženske veteranske ekipe vedno vračajo s številnimi medaljami, prvič pa so se svetovnega prvenstva udeležili že leta 1997 v Helsinkih.

Tudi Ivo Daneu spoštuje njihovo vztrajnost, tekmovalnost in predvsem neizmerno ljubezen do igranja pod košem. Ta se je v njegovi družini prenesla tudi na njegove otroke in vnuke, čeprav, kot pravi, nikogar od njih ni usmerjal v košarko. Kljub temu lahko o družini Daneu govorimo že kot o košarkarski dinastiji, saj so bili poleg Iva reprezentanti tudi njegova žena Katja ter sin Jaka in njegova žena Urša, košarko pa igrajo tudi njegovi vnuki, od katerih je velik up najmlajša Brina.

Vsekakor je Ivo Daneu tudi v tretjem življenjskem obdobju ostal zelo dejaven in živi po načelu carpe diem, izkoristi dan. "Sem družaben človek in mislim, da me to drži pokonci," je prepričan. V Ljubljani in drugje po Sloveniji ga lahko srečamo na številnih kulturnih in športnih prireditvah, analitično spremlja številne športe, z ženo sta po upokojitvi veliko potovala, še vedno je strasten ljubitelj taroka, rad se druži s prijatelji, vsak teden se redno udeleži vsaj dveh "maš", kot pravi sobotnemu obisku ljubljanske tržnice in nedeljskemu kosilu na bližnjem kmečkem turizmu. Smisla za humor torej ni izgubil. "Še vedno se imam za Štajerca, ki je od leta 1956 na začasnem delu v Ljubljani." Sicer pa poudarja, da ima obe mesti zelo rad: v svoje rojstno mesto se rad vrača, v Ljubljani, kjer živi le streljaj stran od gradu in ki se mu zdi prelepo mesto, pa rad živi.