Po besedah antropologa in socialnega delavca dr. Jožeta Ramovša z Inštituta za gerontologijo dr. Antona Trstenjaka je v sodobni zahodni družbi prav upokojitev ena največjih prelomnic v življenju. "V tradicionalni družbi je bila taka prelomnica osamosvojitev in ustvaritev družine, pri ženskah še klimakterij oziroma konec rodne dobe. Za današnjega človeka pa je upokojitev neprimerno večja prelomnica kot pa vstop v službo."

Z upokojitvijo se spremeni naš status v družbi in tudi družini, saj po navadi sovpada z osamosvajanjem otrok, ki se zaposlijo, odselijo, dobijo svoje otroke. Spremeni se tudi odnos v partnerstvu – kar naenkrat sta partnerja več skupaj – in ne nazadnje se spremeni tudi naš osebni dohodek, ki je znatno nižji.

Seveda upokojitve ne dojemamo vsi enako. Kako jo boste dojeli vi, je odvisno tudi od tega, kakšno mnenje o njej imeli, ko ste bili še delovno aktivni. Dr. Ramovš opozarja na dve skrajnosti: "Po upokojitvi bo vse drugače, po upokojitvi bom uresničil vse, česar prej nisem mogel. Ta so naivna. Druga so pesimistična, zdaj sem nepotreben, po upokojitvi se nič ne spremeni ali pa po upokojitvi se vse konča, je starost in je konec."

Kot že tolikokrat je tudi pri dojemanju in sprejemanju upokojitve najboljša srednja pot. Upokojitev je prelomnica in ob velikih življenjskih dogodkih je dobro, da o njih razmislimo, jih analiziramo ali, kot pravi dr. Jože Ramovš, je "treba narediti inventuro: ovrednotiti, kaj je bilo v preteklosti dobro, obdelati svoje izkušnje in usmeriti smiselno realistično svoje življenje naprej".

Kar v praksi pomeni, da se moramo iskreno vprašati, česa si želimo, v kaj bomo zdaj usmerili svoj čas in energijo, vendar ne zato, da bi okolici dokazali, da smo še vedno aktivni in nismo "odpisani", čeprav smo v pokoju. Zvesti moramo biti sebi, svojim željam in potrebam.
Razmislek o svojem življenju po upokojitvi je potreben tudi zato, ker "medeni tedni" po upokojitvi, ko se vam zdi to, da imate veliko časa zase, naravnost fantastično, saj si lahko končno odpočijete in počnete vse, za kar prej ni bilo časa, trajajo približno tri mesece. Potem pa se v brezskrbnost po navadi prikrade občutek praznine. Ta naj bi vas motivirala, da si čas napolnite z dejavnostmi, ki vas veselijo in ki v vaše življenje vnašajo neki red. Dr. Jože Ramovš poudarja: "Če tega človek ne naredi, mu je takoj za petami bivanjska praznota – dolgčas, slaba volja, jeza, kritičnost, tarnanje in kritiziranje – in tega med evropskimi upokojenci ni malo."

Vanda Žužek zagotovo ne ve, kaj je bivanjska praznina, saj je že pred upokojitvijo vedela, da se bo popolnoma predala slikarstvu. Riše namreč že, odkar ve zase, poklicna pot pa jo je zanesla v druge vode. Je tip človeka, ki mu ni nikoli dolgčas, in pravi, v resnici sploh ne ve, kaj pomeni, da si upokojen. Zdaj že vrsto let vodi slikarske delavnice v treh dnevnih centrih za starejše v Ljubljani, zadnje leto pa se je v želji, da bi obnovila znanje nemščine, tam vpisala na jezikovni tečaj.

Tudi po upokojitvi namreč potrebujemo cilje in urnik oziroma več urnikov: vsakdanjega in prazničnega. Seveda si je treba te urnike prilagoditi glede na želje, sposobnosti, zmožnosti. Dejavnosti pa si je dobro strukturirati tako, da nekaj časa namenimo domačim, nekaj družbi in nekaj tudi samoti – času, ko smo sami s sabo, a se ob tem ne počutimo osamljene, saj ta čas namenimo notranjemu monologu, razmišljanju, iskrenemu pogovoru s samim sabo.

Srečko Likar je po mamini smrti veliko sam, a ker si je življenje napolnil z različnimi dejavnostmi, kot so pisanje pesmi, izdelava mozaikov, branje, reševanje križank in igranje taroka na računalniku, pravi, da se ne počuti osamljenega. Ko si želi družbe, se odpravi v bližnjo slaščičarno in se redno udeležuje bralnih krožkov ter kulturnih dogodkov, ki jih tudi organizira.

Morda se zdi to, da je treba tudi v pokoju imeti urnik, sprto z logiko, saj nam urniki kratijo svobodo. Dr. Jože Ramovš opozarja, da prav tu tiči past:
"Če svobode ne strukturiramo v ustvarjalnost, potem gremo zelo hitro – taki so naši možgani – na pot razdiralnosti sebe in okolice. Zato je urnik vsakdanji in nedeljski. Ljudje, ki pa lahko živijo čisto sami, ki se za praznike in nedelje ne oblečejo lepše, ne jedo boljše, se ne vedejo drugače, zelo hitro propadajo. Toda znotraj urnika mora vseeno še biti prostor za spontanost in ustvarjalnost."

Katere pa so najboljše aktivnosti? Ni jih treba vrednotiti in primerjati. Za nekoga je izpolnjujoča aktivnost preživljanje časa z vnuki, za drugega šport, za tretjega glasba, za nekatere pa igranje miselnih iger, kot sta na primer šah ali bridž. Zlasti slednji poskrbi za možgansko telovadbo in tudi druženje marsikaterega upokojenca iz Celja. Naši sogovorniki namreč ugotavljajo, da jih bridž dela miselno iskrive in tudi radožive, čeprav morajo biti pri igranju zelo zbrani in osredotočeni na igro.

Pri načrtovanju preživljanja svojega časa pa bi vsi morali upoštevati, da si je treba čas zapolniti z aktivnostmi in ljudmi, ki nas veselijo, izpolnjujejo in nam pomagajo videti dobre plati življenja.