Ko so otroci starejši, se odnosi z njimi lahko skrhajo in ponekod celo prekinejo. Tako se starši zatikajo v odnosu z odraslimi otroki.

Danica Vidmar, gostja v tokratni oddaji Ah, ta leta!, je po vseh merilih in zahtevah današnje družbe uspešna ženska. Šolanje je končala z dvema diplomama, uspešno stopila na poslovno pot in se na njej ves čas strmo vzpenjala vse do vrha. Vzgojila je dve hčeri, obe sta diplomirali, ena celo doktorirala, obe sta že mami. In ko se ji je zdelo, da je kot mama naredila vse za dobro svojih hčera, da je tudi v poslovnem uspehu dosegla skoraj vse in bi morala biti po vseh merilih srečna, je spoznala, sploh ko je šla v pokoj, da to ni. Da ne ve, kaj si želi, kaj jo veseli, kaj čuti. Začela je spoznavati samo sebe in iskala poti do svojih odraslih hčera. Svoja spoznanja je tudi zapisala v knjigi Deklice brez gnezda.

Najprej je hotela preveriti svojo materinsko vlogo, a tam je bilo vse: družinske skrinje predhodnih generacij, njeno partnerstvo, odrasli hčeri, vnuki, tam je bila "bilanca" njenega življenja.

Spoznala je, kako neopremljena je bila za zdravo partnerstvo in starševstvo ter kako je bila obremenjena s toksičnimi odnosi iz primarne družine. Težko je namreč nekaj dati, česar sam kot otrok nisi dobil. Ko se je izvila iz materinskega krča in občutka krivde, je spoznala tudi, da njen "dati vse" hčerama še zdaleč ni bil "vse". Morda je izpolnjevala njune želje, ni pa se zavedala, kaj hčeri potrebujeta, čutita, doživljata, saj tudi sama ni vedela, kaj potrebuje, čuti, želi. Vsekakor jima kot mama ni dala "sebe". Kot mater samohranilko jo je gnal le boj za preživetje, pod njim pa večno utripajoča skrb. Ker je bila v svoji družini neslišan otrok in toplih besed in objemov staršev ni poznala, jih tudi ni mogla deliti s hčerama. V resnici ju ni zares videla, kako sta rastli in odrastli. Zaradi dela – bila je uspešna poslovna ženska – je bila tudi pogosto zdoma, a tudi kadar je bila doma, ni bila zares prisotna. Kot mlada zaposlena mama ni znala postavljati lastnih meja, ker ni razlikovala med potrebami in željami, s sabo pa je nosila veliko krivde.

"Knjigo sem naslovila Deklice brez gnezda. Gre za parafrazo Ptičkov brez gnezda Frana Milčinskega. Zame je to oznaka za ljudi, ki se ne počutijo dobro v svojem domu. Vse tri, jaz in moji hčeri, smo bile deklice brez gnezda, enkrat celo dobesedno," razlaga Danica Vidmar. In tako so se v njihovem odnosu tiho rojevali zamere, razočaranja, občutki neustreznosti in nesposobnosti, slaba samopodoba, večen strah … slaba popotnica in morda pretežko breme za otroka.

"K sreči sem s krivdo opravila. Če človek s seboj nosi krivdo, se ne more nikoli zares odpreti drugemu, odnos ne more biti zares iskren, krivda onemogoči prisrčen stik, zato je to tisto, česar se moramo starši najprej znebiti."

Toda kaj se zgodi, če so zamere, predvsem otrok do staršev, preprosto prevelike, da bi stopili na pot razreševanja odnosov s starši? Kot odrasli ljudje, a še vedno njihovi otroci? Zamere so vedno breme tistega, ki zamero nosi, poudarja Danica Vidmar. "Sama sem v svoje dobro zato opustila zamere do svojih staršev. Kaj bosta s svojima zamerama, če jih imata, naredili moji hčeri, je njuna stvar."

Tudi sama je poskušala hčerama razložiti, da v danih okoliščinah ni zmogla in znala drugače, toda njuno zavedanje, zakaj je ni bilo ob njiju, jima še ne odvzame bolečine. Bolj zdravilno je, je prepričana Danica, da najprej zgradiš lep odnos do sebe, nato lepe odnose do drugih. In predvsem, da se odpoveš večnemu kritiziranju, izrekanju mnenj o vsem in vse povprek.

Kako postaviti nove temelje med starši in odraslimi otroki? Kako doseči nov dogovor, kako se vesti v novih vlogah? Ker če so že kot otroci v resnici nemočni in je njihov glas težko enakopraven glasu staršev – včasih še otrokove enakopravnosti ne spoštujejo –, kako zgraditi odnose s starši kot odrasli otroci, ko si že oblikujejo svoje družine in sami postanejo starši?

Danica Vidmar je iz svoje izkušnje spoznala, da je treba upoštevati meje drug drugega ter spoštovati enakovrednost in enakopravnost drug drugega, odnos pa mora temeljiti na iskrenosti. Da si dovolimo sprejeti, da ima morda vsak drugačen pogled na svet. Da drugače rešuje težave, da ima vsak svojo pot. Pri tem je imela tudi Danica veliko težav, saj je bila vedno človek akcije, in če se je otrok znašel v težavah, jih je takoj začela reševati. Danes hčerama pusti, da se odločata sami in da se tudi s svojimi napakami spoprijemata sami. Hkrati pa jima stoji ob strani in je tu zanju, če bi jo prosili za pomoč.

Oblikovanje novih odnosov z odraslimi otroki ni stvar enega odkritega pogovora, kot pravi Danica, temveč je proces; vanj moraš vstopiti brez pričakovanj, brez časovnega roka, v katerem se bo vse uredilo; vanj moraš vstopiti z iskrenim namenom in odkrito. Včasih je v odnosu med starši in odraslimi otroki morda bolje ostati v iskreni tišini, kot pravi Danica, kot pa se redno družiti ob obveznih družinskih nedeljskih kosilih s prisiljenimi nasmeški na obrazih, v srcu pa polni zamer in obsojanj. Da je vsak na svojem koncu, dokler ne začuti, da je res sposoben drugačnega, boljšega odnosa.

"V zadnjih desetih letih smo s hčerama odnose nedvomno poglobile. Še vedno doživljamo vzpone in padce in še vedno nisem našla vseh poti, vseh odgovorov. To iskanje poti do otrok je dolgo in ima ovinke, a vedno se je vredno podati na pot, ki se v resnici nikoli ne konča. Učim se biti, samo biti. Velikokrat se spomnim na besede Mance Košir: 'Ker iz biti zraste najlepša in najpomembnejša beseda na svetu – LJUBITI!'."