"Nadaljevanja ne bo," se je pošalil na predstavitvi knjige, ki je bila pripravljena ravno na njegov osemdeseti rojstni dan. Nedvomno bi imel prvi knjigi spominov, nekdanji ravnatelj in umetniški vodja Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, avtor poezije in proze za odrasle in otroke, ki je pred petimi leti za svoje dosežke prejel tudi Prešernovo nagrado, dodati najmanj epilog. Knjigi je izbral naslov, ki vsebuje morje in Kras: odprtost v širni svet in zavetje ograjenega dvorišča. Prav to pa je igralo veliko vlogo pri njegovem odnosu do življenja.

"Rojen sem bil v družini, ki me je imela rada, in imel sem zelo trdo, ampak srečno otroštvo. Mama je rada pravila, in o tem je v knjigi tudi kratko poglavje, da se kot otrok absolutno nisem bal ničesar, tudi teme ne. Zato sem tudi poskrbel, kot oče, da niso plašili mojih sinov." Prav strah je namreč tisti, ki nas zaznamuje. "Boš videl to, boš videl tisto ... tisti, ki so bili v mojem otroštvu zastraševani, tega niso preboleli vse življenje. Gotovo pa nekateri, ki so živeli zaščiteni skozi življenje, ob prvih spopadih s hudim obnemorejo."

Čas fašizma ga je zaznamoval s tujim imenom in priimkom in izkušnjo grozot druge svetovne vojne. Iz utesnjenosti sveta je na prav poseben način že kot otrok bežal v svet izmišljije, v katerega je bil najprej povabljen prek maminih in noninih pripovedi, kmalu pa je začel pisati tudi sam. Ta njegov poseben stik z besedami je bil v vseh teh letih le enkrat prekinjen. "Takrat nekaj let nisem napisal ničesar," pove o obdobju, ko sta z ženo izgubila skoraj dvajsetletnega sina. Umik stran od zapisovanja besed pa mu ni pomagal, pravi. Pomagale so mu izkušnje kolegov, ki so doživeli podobno izgubo. "Videl sem, da nisem edini, ki se mu je to zgodilo. Navsezadnje je bil tukaj kolega Pavček, kolega Taufer in drugi znanci v Trstu. Nisem več mogel poveličevati svoje bolečine, ki jo očetje in matere izkušajo na tej svoji življenjski poti. Če se ti ne zgodi nič hudega - to vidim osebno, ko sledim drugim življenjskim zgodbam -, tudi ne znaš ceniti tistega, kar se ti je zgodilo dobrega."

V svoji knjigi slikovito opisuje razmere, v katerih so živeli med vojno. "... Vesti o bližajoči se vojni so se gostile s črnimi oblaki. Otroci jih verjetno ne bi zaznali, ko ne bi starejših okoli nas obsedla nekakšna moreča skrb za jutri, ki so jo izdajali ob rezanju kruha, ob preverjanju skromnih zalog na policah v shrambi ali oblek v omarah, pri obdelovanju vrta: dotlej cvetju namenjene gredice so naenkrat zazelenele s solato, radičem in zelnatimi glavami." V knjigi pa je objavil tudi skrbno shranjeno pismo, ki ga je napisal svojemu očetu v internacijo v prisilnem tujem jeziku. Odposlal ga je skupaj s takrat edino fotografijo iz prvega razreda. "V osnovi so to stvari, ki so me oblikovale, čeprav raje kažem svoj veseli obraz, ki sem ga kazal danes," še doda.

S svojimi besedami pa preteklost odlično poveže še s sedanjostjo, "Denimo konkretno te dni, ko se borimo s svojimi doživetji in svojim strahovi glede migrantov na meji, ki hodijo skozi našo domovino. Ne morem in ne smem pozabiti, da sem imel deda, ki je umrl v Turčiji. Leta 1922 je šel v Galipoli gradit spomenik britanskim junakom in je tam zmrznil v snegu na božični večer. Se pravi kot delavec, kot migrant na Turškem. Njegov sin, ki je podedoval njegovo kamnarsko orodje, si je služil kruh v Nemčiji. Popolnoma jasno, če smo to doživljali v naši družini, da smo danes verjetno mi tisti, ki naj pomagamo komu drugemu."