Takšnih drobcev je veliko, a preden lahko prisluhnemo zgodbam, ki nam jih po vseh teh letih šepetajo, se moramo ustaviti v konservatorsko-restavratorskih delavnicah. Leto Emone nam je približalo marsikatero antično najdbo zadnjih desetletij, vendar preden so jih muzeji predstavili javnosti, so se z nekaterimi od njih več let ukvarjali v Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS).
Na novo odkrite najdbe, in teh ni bilo malo, je bilo treba očistiti, restavrirati in jih pripraviti na ustrezno predstavitev v muzeju. Posvetili so se tudi arheološkim parkom (rimsko obzidje, emonska hiša, zgodnjekrščansko središče), na katere je marsikateri meščan morda pozabil ali pa se ni zavedal pomena spomenikov, ki jih ponujajo.

Čeprav je konserviranje in restavriranje umetnin nepogrešljiv člen v procesu ohranjanja kulturne dediščine, ta del javnosti pogosto ostaja skrit očem. Prav zato poskuša ZVKDS v okviru različnih segmentov svoje dejavnosti stroko in zahtevne konservatorsko-restavratorske posege približati javnosti.
Središče Ljubljane z novim emonskim mozaikom
Direktor ZVKDS-a Jernej Hudolin je ob lanskem prevzemu vajeti zavoda kot enega temeljnih izzivov stroke navedel prav iskanje soglasja med starim in novim ter prehod iz vloge preprečevalca v vlogo soustvarjalca. V ta namen pripravljajo različne promocijske akcije, namenjene različnim ciljnim skupinam, prav v teh dneh poteka umetniški projekt Sodobni obraz Emone, s katerim želi ZVKDS javnosti, predvsem mladim, približati Emono in njene transformacije od antike do danes. V ta namen so pripravili spletni nagovor emonec.com. V središču Ljubljane, na območju Arheološkega parka Emona, na Kongresnem trgu, pa si lahko do konca januarja ogledate mozaik, sestavlljen iz neuporabnih in odsluženih telefonov. Avtor The Miha Artnak je ulično umetnino poimenoval novi emonski mozaik.

Nove metode restavriranja mozaikov
A najprej v restavratorsko delavnico. ZVKDS se v ohranjanje Emone vključuje na več področjih: od priprave konservatorsko-restavratorskih načrtov do neposrednih konservatorsko-restavratorskih posegov, do v končni fazi konservatorskega nadzora. V okviru tovrstnih posegov na emonski dediščini je v zadnjih letih prišlo do intenzivnega mednarodnega sodelovanja in s tem tudi do prenosa in izmenjave znanj. "V sosednji Italiji imajo ogromno takšnih ostankov, zato imajo tudi veliko znanja, veliko materialov in prakse njihove uporabe. Za nas pa je bila to spodbuda, da smo se z njimi bolj intenzivno povezali, srečali, izpopolnili znanje, ki ga lahko zdaj s pridom uporabljamo naprej, tudi širše po Sloveniji," pojasnjuje direktor Jernej Hudolin.
Pomembne premike so dosegli na področju restavriranja antičnih mozaikov, saj so se pred pripravami na leto Emone antični mozaik redko znašli v delavnicah Restavratorskega centra. "Treba se je zavedati, da se naša generacija z mozaiki ni ukvarjala, saj so bila večja izkopavanja izvedena pred štiridesetimi. Kar nekaj mozaikov je bilo takrat restavriranih in se dolgo s tem nismo ukvarjali," pravi vodja Oddelka za stensko slikarstvo Martina Lesar Kikelj. Ravno v sklopu priprave na razstavo, ki so jo lani odprli v Mestnem muzeju Ljubljana, so se znova posvetili temu področju, pripravili načrt, naredili popis vseh antičnih mozaikov, ohranjenih v depojih mestnega muzeja, opravili vzorčenja antične malte ter mozaičnih kockic in se lotili zahtevnega zalogaja, velikega mozaika, ki so ga odkrili na območju NUK II. Gre za tribarvni mozaik, ki je v 4. stoletju krasil tla zgodnjekrščanske molilnice, in bo do 31. maja razstavljen v sklopu omenjene razstave Emona: mesto v imperiju. Takšna postavitev je terjala lažji nosilec, saj bi bilo zalitje v beton za premikanje za prezentacijo pretežko.
Cementna malta in mavec, ki so ju nekoč redno uporabljali pri restavriranju mozaikov, nista primerna tudi zaradi drugih razlogov. "Med drugim ta material ni reverzibilen, prav tako ni združljiv," pojasnjuje Martina Lesar Kikelj. Vsebuje namreč veliko sadre, soli, ki vplivajo na originalno snov in naredijo veliko škode. "Ko smo se na začetku projekta udeleževali različnih konferenc, kjer je bila kot bistvena težava izpostavljen cement, smo začeli takoj razmišljati, kako cement nadomestiti z drugim materialom. Poleg tega se je ob velikem mozaiku pojavilo še vprašanje teže. V primeru uporabe cementa bi bil pretežak in je bilo treba rešiti tudi vprašanje, kako ga nadomestiti z lahko malto." Povezali so se z Zavodom za gradbeništvo in začeli testirati več maltnih mešanic ter razvijati lahko malto, ki ima hkrati tudi zadovoljive mehanske lastnosti, je združljiva in reverzibilna. Kameni agregat, ki je zelo težek, so nadomestili z lahkim recikliranim steklom, ki lahko popolnoma nadomesti pesek. Dodali so hidravlično apno in razvili material in metodologijo dela, ki bosta dobrodošla tudi za nadaljnje delo.
Celjski mozaik v petih barvah
Trenutno je v njihovi delavnici čudovit petbarvni mozaik, ki so ga lani našli med arheološkimi izkopavanji na Glavnem trgu v Celju. Ker je omenjena malta namenjena muzejski predstavitvi in zato še ni znano, koliko je obstojna na negativne vremenske vplive od zunaj, celjski mozaik pa je bil sprva namenjen predstavitvi in situ, so malto razvijali naprej, da bi dosegli večjo upogibno in tlačno trdnost z dodajanjem mikrosilike in metakaolina. Testirali bodo tudi armirne mrežice in vlakna za dodatno izboljšanje trdnosti ter rezultate uporabili pri nadaljnji konservatorsko-restavratorski obdelavi dvignjenih mozaikov. Zdaj je sicer odločeno, da bodo mozaik vendarle razstavili v muzeju, vendar "in situ" predstavljenih mozaikov je dovolj, dober primer so mozaiki v Simonovem zalivu v Izoli, da bo takšna malta še prišla v poštev. Če so se torej sodelavci Restavratorskega centra na začetku projekta povezali z uglednimi italijanskimi institucijami, da bi spoznali najnovejša spoznanja na področju restavracije mozaikov in fresk, zdaj na raznih mednarodnih konferencah tujim kolegom sami delijo svoje izkušnje.

Na sledi mozaičnih kock
Poleg iskanja in razvijanja najbolj ustrezne malte so se v zadnjih letih posvetili tudi raziskovanju provenience kock. Za zdaj sicer še ni popolnoma raziskano, katere delavnice so jih izdelovale in od kod prihajajo. "Vemo pa, da so izdelovalci mozaikov kamenčke dostikrat pripeljali s seboj iz Italije oziroma od koder koli so prišli, lahko pa so uporabili tudi izvorni material iz naših krajev. Podrobnosti še raziskujemo, gre pa za projekt, ki je vezan na mozaike po vsej Sloveniji, ne zgolj emonske," razloži restavratorka. Pri nadomeščanju manjkajočih kamenčkov so restavratorji previdni in zadržani. Le če gre za nadaljevanje dobro poznanega vzorca in če zagotovo vedo, kaj je bilo upodobljeno na mestu, kjer je manko kock, poskušajo te nadomestiti. Gre za rekonstrukcijo z avtentičnimi kamenčki, če so iz iste lokacije, ali pa nadomestnimi kamenčki, vendar pa se temu navadno izogibajo, končna odločitev načina rekonstrukcije pa je v rokah strokovne komisije.
Mozaike se da iz najdišča ohraniti tudi v enem kosu, odvisno od ohranjenosti najdbe, pogosto pa si pomagajo tako, da jih navijejo na valje. Lahko ga tudi razrežejo na več kosov (tako kot v primeru 6 x 9 metrov velikega mozaika z območja NUK II). Zadnja leta pa se stroka vendarle nagiba k temu, da pusti mozaike na prvotni lokaciji in situacijo rešujejo in situ.
Od množice fragmentov do prvotnega vzorca
Bolj problematične so freske, ki so pogosto raztreščene na prafaktorje in arheologi se zelo redko razveselijo tako velikega fragmenta, kakršna je freska, ki so jo našli na območju NUK-a II (tudi ta je trenutno razstavljen v Mestnem muzeju Ljubljani). "Sicer pa se pri arheoloških izkopavanjih velikokrat najde jama s fragmenti, za katero pogosto ne vemo, ali je šlo za fragmente ene ali več sob ali pa enostavno za odpadni gradbeni material, ki so ga takrat rimski gradbeniki spravili na enem mestu. V ta namen smo se pred leti povezali z Institutom Jožefa Stefana, ki je pripravil program sestavljanja takih fragmentov na podlagi več različnih parametrov, recimo zunanje oblike odlomljenega fragmenta, barvnega vzorca na površini freske in analizi vzetega vzorca. S tem si lahko pomagamo, kljub vsemu pa je na koncu treba predmet fizično sestavljati."

Emona – med preteklostjo in sodobnostjo
Na območju Arheološkega parka Emona v teh dneh na pomen varovanja (antične) dediščine v sodelovanju z ZVKDS opozarja novi emonski mozaik Mihe Artnaka. Umetnik si je za gradnike starodavne tehnike izbral enega najvidnejših simbolov sodobnega časa - prenosni telefon.
"Z mozaikom sem se že dolgo želel ukvarjati, saj mi je zelo ljuba forma. Zahteva drugačen delovni proces, ne toliko ekspresiven, ampak počasen napredek, ki zahteva zavzetost. Zato mi je bil projekt všeč že iz tehničnega vidika realizacije. Ob tem ostajam zvest svojemu specifičnemu načinu pripovedovanja, s to dobesednostjo, ki je v bistvu ni. Novo sporočilo v Ljubljani, ki je že samo po sebi novo sporočilo," pojasnjuje umetnik, ki zna v sodobnem mozaiku nepravilnih oblik upoštevati patino, ki jo mozaičnim najdbam daje fragmentarna ohranjenost.
Mozaik, pretežno črne, bele in sive barvne palete, ki se navdihuje v koloritu antičnih mozaikov, je izdelan v dveh delih. "Spodnji črni pas pa je nekakšen podčrtaj mozaika, ki namerno ni zaključen v ravnih linijah, ampak s svojim fragmentarnim občutkom deluje kot izkopanina. S tem je dodatno poudaril odnos do antičnih najdišč," pojasnjuje Artnak. Kot bi torej pravkar odkrili novo sporočilo stoletja stare umetnosti.
"Vsak prostor je v resnici rezultat nekega dodajanja preteklih stoletij. Nekaj propade, nekaj se ohrani, zato je skoraj vsako mesto s takšno dolgo zgodovino dograjeno. Umetnik v tem ustvarja, vpliv je vseprisoten. Sam sem rojen v takšnem novem mestu, novem kontekstu, ki pa se je gradil na zgodovini, osnovi, ki more mimo mene, ne da bi to - čeprav počasi - vplivalo name," razmišlja umetnik, ki svoje projekte pogosto umešča v urbani prostor. Posebno ljubi materiali, iz katerih gradi svojo ulično umetnost, so mu materiali, ki spodbujajo ekološko ozaveščenost in ponovno uporabo.
Da spodbujanje k razmisleku o našem odnosu do dediščine in kulture in ni odveč, je žal že nekaj dni po odkritju Artnakovega mozaika pokazal vandalizem, zaradi katerega je delo močno poškodovano.

Po dediščini Emone popelje tudi spletni nagovor emonec.com, domena, ki skozi likovno igriv način predstavlja emonsko dediščino in hkrati povezuje institucije, vpletene v njeno ohranjanje in predstavitev. Po zamisli vodje projekta Nadje Ocepek in likovni uresničitvi Miha Artnaka Emonec popelje od življenja v času Emone, prek vmesnih stoletij, ko je potonila v pozabo, do 20. stoletja. Tukaj pridejo na vrsto spomeniško-varstvena stroka, Plečnik in Stele ter tisti njuni projekti, s katerima se je začela stroka bolj strukturirano razvijat. Emonec, namenjen predvsem mladim, pa tudi javnosti, ki je strogo strokovne vsebine ne dosežejo, lahko postane tudi izhodišče za izobraževalno gradivo, in za razširjanje vsebin ZVKDS, meni Nadja Ocepek.
Danes je Emona bistveno bolje predstavljena in tako obiskovalcem vidnejša, kot je bila pred leti. Pri tem je imelo pomembno vlogo dolgoletno prizadevanje Ljudmile Plesničar Gec in drugih strokovnjakov s področja spomeniškega varstva, ki so bili pobudniki za odprtje Arheološki parkov v Ljubljani. "Zavest o pomenu Emone in skrb zanjo je med nami ustrezno umeščena," pravi Jernej Hudolin, ki pa je obenem zazrt v nadaljnje projekte. Gradiva, ki so ga pridobili ob arheoloških raziskavah Emone, bo v nadaljevanju treba skrbno obdelati od valorizacije do končne obdelave v restavratorskih delavnicah. Sledita predstavitev in promocija (del teh dejavnosti je tudi projekt ZVKDS - Sodobni obraz Emone). Seveda pa vsi skupaj ne smemo pozabiti na spremljanje in permanentno vzdrževanje antičnih ostalin, to je delo, ki je vedno prisotno.

Maja Kač