od domače skute, da se je trava kosila s koso, seno pa na senik spravljalo z lesenimi vilami in pomočjo puhalnika.

Zgodovina nam izginja pred očmi! Na dvorišču največjega muzeja na prostem v Rogatcu pa boste številni vseeno rekli: "Spomnim se, kot bi bilo včeraj!"

Med vožnjo po Sloveniji lahko tu in tam sicer še vidimo hiše s slamnato streho, leseno ograjo, ki je videti kot ošiljeni svinčniki, morda celo razpadajoče gospodarsko poslopje, v katerem je bilo še pred 40 leti polno življenja. Domači prašiči so jedli krompir, kuhan v "alfi" (kotel, ki ima velik prostor za kuhanje zelenjave in se kuri na drva), mleko se je s kanglicami nosilo do zbirnega mesta, ki ga je imela vsaka večja vas, otroci so oboževali gledanje v vodnjak in ob nedeljah pomagali mesiti kruh. Včasih celo gibanico, če je bilo mleka dovolj, da se je lahko naredila domača skuta.
Zdaj je to muzej, še pred npr. 40 ali 50 leti pa je bil tipičen štajerski dom
Muzej na prostem v Rogatcu zna biti za marsikoga dvorišče, na katerega bi z namenom nedeljskega obiska stopili k vašim prijateljem, ki imajo malce večjo družino, kovačnico in vaško trgovino. Edina posebnost: družina živi v 19. oziroma ob koncu 20. stoletja. Gre namreč za prikaz tipične stanovanjske hiše, gospodarskega poslopja, viničarske hiše z brajdami, svinjaka ("štalunci"), kovačnice, kozolca toplarja, čebelnjaka in toaletnih prostorov (stranišče na "štrbunk"). V njem je predstavljeno življenje kmetov in obrtnikov v 19. stoletju in na začetku 20. stoletja, predvsem s pobočij Boča, Donačke gore in Maclja - Obsotelja, južnega dela Štajerske.
Zdaj temu rečemo "ekološko" in "sezonsko"
"Ljudje niso tako komplicirali kot danes. Kar so pridelali sami, to so jedli. Danes pravimo temu sezonska hrana. Včasih sploh niso vedeli oziroma niso poudarjali, da jedo sezonsko, ker so tako ali tako imeli izključno in samo "sezonsko" na razpolago," je pojasnjevala vodička med ogledom.

"Na dvorišču je bila trava, poti za hojo so bile iz peska ali manjših kamenčkov, da ni bilo preveč blata v deževnih dneh. Kokoši so se prosto pasle po dvorišču, prav tako petelini, morda tudi kakšen puran ali domača gos. Ni bilo okrasnega rastlinja, "dišečih" cipres, ampak sadno drevje, kakšne robide, kosmulje ali maline (tudi namesto ograje). Sadno drevje je bilo najbolj funkcionalno in praktično, saj je predstavljalo ljudem domače sadeže (npr. orehe, jabolka, hruške, češnje, višnje ...) in pa senco v poletnih dneh. Preprosto, praktično, zdravo in popolnoma naravno," je nadaljevala.

Se spomnite "žulik?"
Obisk muzeja je smiselno začeti v črni kuhinji, iz katere se širi vsem tako poznan vonj po pristnem domačem kruhu, pečenem v krušni peči. Delček kvašenega testa lahko obiskovalec odtrga od hlebčka in oblikuje svojo unikatno žemljico - "žuliko", kot so jih v (obsoteljskem) narečju poimenovali. Žulika zato, ker testo mesiš - žuliš v rokah. Med obiskom drugih poslopij se "žulike" spečejo in pred odhodom jo v družbi preostalih poiščete v slamnatem peharju in uživate ob nostalgičnem doživetju, ki ga je marsikdo doživel, še ne tako dolgo nazaj.

"Takšne peharje je imela še moja babica, pa "brajde" pred hišo. Joj, kako smo radi "zobali" prvo grozdje," je bilo slišati eno izmed obiskovalk, staro približno 40 let, ki je kar žarela od spominov. "Strehe sicer nismo imeli slamnate, so že bile tiste oranžne opeke, pa vodnjak ni bil tako velik, v kuhinji je bil "šporhet" (štedilnik na drva, op. avtorice), sicer pa ja - to je to," je nadaljevala.

"Poglejte, zgodovina nam izginja pred očmi, to je ljudska stavbna dediščina in kulturno izročilo, ki ga pozna oziroma je blizu skoraj vsakemu Slovencu, staremu npr. najmanj 40 ali 45 let na tem SV delu Slovenije. Nekoliko drugačno podobo so sicer imela dvorišča na Primorskem, Dolenjskem in drugod, ampak, ja - tako so živeli - brez elektrike, z vodo iz vodnjaka, posoda je bila iz gline, cekarji iz slame. Ljudje so bili spretni, niso komplicirali, bili so delovni in živeli v sožitju z naravo in letnimi časi," je pojasnjevala vodička.

WC na "štrbunk", umivanje v "lavorju"
Stranišče na "štrbunk" in "lavor", ki sta bila nekoč povsem običajni del skrbi za higieno, danes pa si najverjetneje sploh ne bi znali predstavljati življenja brez stranišča s kotličkom za vodo v moderno opremljeni kopalnici. Stranišče v 19. stoletju je bilo posebna enota, ločena od stanovanjske hiše (praviloma zaradi higienskih razlogov). Po navadi je bila to samostojna lesena "uta" v bližini svinjaka in hlevskega gnoja ter hleva ("štale"). Si predstavljate danes skoraj vsakodnevno hojo sredi zimske noči do takšnega stranišča? Najverjetneje ste številni, ki to zdaj berete, to tudi doživljali in ni bilo nič posebnega, danes pa lahko to izkušnjo dobimo le na kakšnem koncertu oziroma množični prireditvi (seveda ne v zimskem času, pa še to govorimo o samostoječih plastičnih straniščih).

Ker ni bilo kopalnice, se je voda zagrela na štedilniku na drva ("šporhetu"), vlila v vedro ali malce večjo posodo ("lavor"), nato se je vzela "žajfa" (trdo milo) in umivanje telesa s krpo se je lahko začelo.

Muzej brez vitrin in pestrim naborom delavnic za vse generacije
Zaradi izjemnih lastnosti (kulturnih, etnoloških, krajinskih in zgodovinskih) ima največji slovenski muzej na prostem v Rogatcu izjemen pomen za celotno Slovenijo in je bil leta 1999 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Obiskujejo ga predvsem šole, saj gre za izjemno drugačen muzej, kot so ga osnovno- in srednješolci po navadi vajeni (brez vitrin), starejšim pa obisk predstavlja izjemno čustveno noto, saj lahko v mislih podoživljajo svoje otroštvo in mladost ter se tako poistovetijo z vsem prikazanim.

Stanovanjsko hišo so kot prvi objekt postavili na zdajšnje mesto leta 1981 in je še vedno osrednji objekt muzeja. Pripadala je Šmitovi družini iz Tlak in je bila v celoti prenesena na območje muzeja. V tej hiši se je rodil tudi slovenski pesnik in prevajalec Jože Šmit. V celoti je izdelana iz lesa in krita s slamnato streho. Stene so ometane z ilovico in prebeljene z apnom, tla pa so ilovnata.

V muzeju skozi vse leto potekajo tudi različne delavnice, namenjene vsem generacijam; tako otrokom, mladim kot starejšim. V njih se lahko tudi sami preizkusite v opravilih, ki so bila včasih neizbežna (npr. delavnica peke kruha, pletenje iz šibja, pletenje iz ličja, glasbena in zeliščarska delavnica, klepanje kose, plesanje folklore in številne druge).