Dokumentarni film, njegovi avtorici sta Jette Ostan Vejrup in Alma Lapajne, ki se je podpisala tudi pod režijo, prinaša zgodbe petih stanovalk šišenskega doma za starejše.

Gospe so si med seboj zelo različne, vsem pa je skupno eno: kljub letom in šibkejšim telesom imajo zelo rade življenje, njihov čil um pa jim omogoča, da vedno znova pobegnejo v pretekle dni in jih znova podoživijo. 92-letna Vera Höfferle je svoje življenje posvetila skrbi za družino, z veliko ljubeznijo se spominja ljubečega moža. 99-letna Milica Polajnar je po srečnem naključju, želela je namreč postati medicinska sestra, postala operna pevka, nikoli pa se ni poročila. 78-letna Amalija Kuhar je velika ljubiteljica lepe besede, dolga leta je delala kot prevajalka, na stara leta pa se je spopadla z velikimi zdravstvenimi težavami. Marija (Mara) Dermastija se spominja, kako se je med njo in možem rodila ljubezen, ko jo je prvič prosil za ples, 88-letna Darinka Hlede pa oživlja spomin na kruti čas med 2. svetovno vojno, ko so jo kot 16-letnico dve leti trpinčili, prvi dan svobode pa je v njej zapisan kot "najslajši" v njenem življenju.

V ospredju dokumentarnega filma, ki se sprehodi skozi ključne postaje njihovih življenjskih poti, sta vloga in položaj ženske. "Zanimal naju je položaj ženske v zrelih letih. Družba starejše pogosto dojema kot breme, ker niso več aktivni in ker nič ne prispevajo k BDP-ju. Družba na starejše gleda kot na nekakšne usedline. V času, ko postanejo oskrbovanci doma za starejše, pa bolj ali manj molče čakajo na konec, poln nekih zamolčanih zgodb," pravi avtorica in režiserka Alma Lapajne.

Ogrodje filma je zasnovala že pred začetkom snemanja, saj je imela jasno vizijo: preplet kratkih zgodb. Pri projektu sta se obrnili na več domov za starejše, a, kot pravi režiserka, v več domovih žal ni bilo posluha, pozitivno pa so ju presenetili v Domu starejših Šiška, kjer so že po prvem dopisu prejeli pozitiven odgovor. "V domu me je pričakala polna dvorana gospa iz doma, ki so jim socialni delavci predstavili projekt. Ko sem razložila, kaj je namen najinega projekta, je pet gospa dvignilo roke in tako se je začelo sodelovanje," razloži okoliščine začetka snemanja.

Po petih tednih priprav, med katerimi se je s sogovornicami trikrat tedensko pogovarjala po štiri ure, se je začelo 10-dnevno snemanje. Čeprav je bilo ogrodje filma zasnovano vnaprej, je vmes bilo nekaj improvizacije. "Zelo rada improviziram. Če snemaš igrani ali dokumentarni film, je tvoje vprašanje, ki si ga zastavljaš kot režiser: kdo je človek, ki ga imaš pred seboj? Pravzaprav slediš temu, kar ti človek ponuja ped kamero," pojasnjuje svoj pristop k filmu, ki je v nekaterih prizorih zelo ganljiv. "V filmu recimo Milica (op.: Milica Polajnar je bila operna prvakinja v ljubljanski Operi) zapoje. Najprej je to kategorično zavrnila: 'Ah, kaj ti je, da bi pela pri 100?!' Potem pa se je zbrala in zapela Oj, mladosti moja, kam odšla si, kje si," opiše enega.

Gonilo je ljubezen
Kot poudarja Lapajnetova, v človeku najbolj ostanejo tisti spomini, s katerimi so povezana čustva. "To se vidi tudi v filmu: ostanejo spomini na prvo srečanje z možem oziroma ljubimcem, pa rojstvo otrok, pri nekaterih se tudi močno kaže navezanost na mamo, medtem ko je bil pri drugih oče tista dominantna figura. Vse je na neki način povezano z ljubeznijo," odgovarja na vprašanje, kako je z distance videla spominski sprehod gospa skozi pretekla desetletja. "Ne glede na leta ali šibkost telesa pa je jasno: te gospe imajo rade življenje."