Februarja bo dopolnila 91 let, kljub visoki starosti pa je še vedno zelo čila. Foto: MMC RTV SLO
Februarja bo dopolnila 91 let, kljub visoki starosti pa je še vedno zelo čila. Foto: MMC RTV SLO
Jožefa Novak je še vedno zelo dejavna: rada izdeluje prtičke, poje in piše pesmi. Foto: MMC RTV SLO
Jožefa Novak je bila ena izmed štirih gospa, ki so sodelovale v Božičnih zgodbah, ki jih je 1. program Radio Slovenija predvajal med božičnimi prazniki. Na fotografiji Jožefa Novak, Mira Ledinek, Jožica Kavčič in Jožica Klinc ter radijski voditelj Janko Petrovec. Foto: MMC RTV SLO
Jožefa Novak je za svoje literarno ustvarjanje prejela številna priznanja. Foto: MMC RTV SLO
Jožefa v svoji sobi v domu starejših v Celju, kjer živi zadnjih 11 let. Foto: MMC RTV SLO
Polna dvorana v domu starejših v Celju, ko so tam snemali Božične zgodbe, v katerih je sodelovala tudi Jožefa Novak. Foto: MMC RTV SLO

Življenje optimistične gospe, ki zadnjih 11 let živi v upokojenskem Domu ob Savinji v Celju, je bilo polno zahtevnih preizkušenj, ki pa jih je uspešno premagala. Dnevno rutino premaguje z vedrino in uživa v majhnih rečeh: kvačkanju, pisanju pesmi in misli ter petju.

Njena zgodba bi bila izvrstna podlaga za pretresljiv film. Rodila se je v Hudi Jami, kjer je njen oče delal v rudniku, ki so ga sredi 30. let prejšnjega stoletja zaprli, vse rudarje pa preselili v Kočevje. Družina s petimi hčerami se je tako znašla na drugem koncu Slovenije, kot večina drugih pa je tudi Jožefa, ki je bil zelo bistra, hitro začela služiti svoj kruh.

"Delati sem začela, ko sem bila stara 13 let. V šoli nisem imela nikoli nobenih težav, vse, kar je povedal učitelj, sem si takoj zapomnila, tako da sem potem njegovega otroka okoli šole vozila. Naprej sem pazila otroke, potem pa so me še za kaj drugega porabili," se spominja začetkov.

Iz Kočevja jo je pot vodila v Ljubljano, pri čemer je imela prste vmes njena sestra. Ta je delala pri eni izmed ljubljanskih družin Pehanj in kmalu službo našla tudi Jožefi. "Tako sem šla leta 1940 iz Kočevja, kjer sem pazila otroke železniškega postajenačelnika, v Ljubljano, kjer sem delala dve leti. Naprej sem delala kot služkinja, potem pa so me preimenovali v gospodinjsko pomočnico."

Najprej je delala pri zdravniški družini Pehanj, potem pa pri 15 letih prišla k zdravniški družini Avramovič. "Gospa je bila zelo prijazna, z njo se je bilo zelo prijetno pogovarjati. Doma me niso imeli tako radi, kot me je imela rada ona," se spominja gospe, ki je bila takrat stara okoli 60 let. "Bila sem njena zaupnica, celo klavir me je učila. Včasih je rekla: kar pusti metlo, se bova raje učili!" se z veliko naklonjenostjo spominja dogodkov iz mladosti. Tako je tudi izvedela, da je bila gospa v mladosti zaljubljena v pisatelja Ivana Cankarja, a žal je bila ta ljubezen obsojena na konec.

Gospa Vida je bila namreč iz bogate družine, njen oče je bil direktor tovarne čokolade na Vrhniki, medtem ko je bil Cankar reven, zato se z njim ni smela poročiti. "Cankar je šel iz mojih oči in ga nisem smela več videti," ji je pripovedovala gospa Vida. Njen oče ji je prepovedal, da bi odšla iz hiše po sedmi uri zvečer. Pozneje se je poročila z 20 let starejšim bogatašem, a se od njega kmalu ločila, v drugo pa se je potem srečno poročila z zagrebškim zdravnikom Avramovičem, s katerim sta se preselila v Ljubljano.

Jožefa je bila z delom pri družini zelo zadovoljna, saj so bili do nje zelo prijazni, še posebej všeč pa ji je bilo, da so spodbujali njeno zanimanje za kulturo. "Plačevali so mi, da sem lahko hodila v opero, ker je bilo sedišče zame predrago. Meni je bila predvsem všeč glasba, res sem uživala," se z navdušenjem spominja in doda, da ji je še posebej v spominu ostal odlomek iz opere Butterfly. Ko zapoje: "Mlada ljubezen, kako si čudežna, vsa mogočna človekovo pot ukazuješ, koga objameš, do dna ga prevzameš, sladka si, sladka, sladka in grenka, raj in pekel," se iz svoje lične sobice v hipu preseli desetletja nazaj v ljubljansko Opero.

Težka leta po rojstvu nezakonske hčerke
Ko je izbruhnila vojna, se je vse obrnilo na glavo. "Leta 1942 so Nemci zahtevali, da so vsi Štajerci na štajerski strani meje, vsi Dolenjci pa na drugi. Tako so me nekega dne identificirali in dveh urah sem morala spakirati in se vrniti na Štajersko," opisuje, kako je morala zapustiti Ljubljano. Odšla je v Celje in tam ostala vse življenje. Pri 21 letih se je zaljubila v svojega sošolca, ki pa jo je, ko je zanosila, zapustil, in nekaj naslednjih let ji je bilo kot samohranilki zelo težko. A čez nekaj let se ji je sreča nasmehnila: poročila se je in rodila še dve hčerki. V dom sta se z možem preselila po tem, ko ga je pred 11 leti zadela kap, pred sedmimi leti pa je ovdovela. Že vrsto let literarno ustvarja, za kar je prejela že številna priznanja, ki zdaj krasijo stene njenega doma.

"Tule se imam odlično. Po glavi mi ves čas rojijo pesmi in potem jih zapisujem, zelo rada pa izdelujem tudi prtičke in pojem, sploh ponoči," našteje svoje najljubše dejavnosti, s katerimi si popestri zimske dni.