Tako v dokumentarnem filmu Temni pokrov sveta razmišlja Matevž Lenarčič, letalec, alpinist, fotograf in okoljevarstvenik, ki je z ultralahkim letalom preletel skoraj celo oblo, ob tem pa dokumentiral onesnaženost s črnim ogljikom. Da bi o njem posnela dokumentarni portret, sta ga več let spremljala režiser, scenarist in montažer filma Amir Muratović ter direktor fotografije Rado Likon – nastal je nagrajeni film, ki so ga predvajali na Televiziji Slovenija, zdaj pa je dostopen v arhivu RTV 365 (dokumentarec je priložen na dnu članka).

Matevž ob robu patagonskega ledenika Perito Moreno. Foto: Amir Muratović
Matevž ob robu patagonskega ledenika Perito Moreno. Foto: Amir Muratović

Vsak med njimi je imel drugačno predstavo o tem, predvsem o čem naj govori film. Muratović je želel protagonista predstaviti kot Supermana, ki leti okoli sveta in rešuje svet, Rado si je želel film o pilotu, Lenarčič pa je “ves čas bežal iz našega filma, introverten in skromen, kot je, si je želel film o črnem ogljiku”, pove režiser. Nastalo je nekaj, čemur lahko rečemo spoj vsega tega, predvsem pa je to zgodba o samotnem pustolovcu, ki je že v mladosti vzljubil gibanje in naravo ter zgodaj spoznal, kako varljiva je blaginja težke industrije v Zasavju, kjer je odraščal, in človeku resda veliko dajala, a mu ogromno tudi odvzela.

Matevž Lenarčič z letalom. Foto: Amir Muratović
Matevž Lenarčič z letalom. Foto: Amir Muratović

Temni pokrov sveta je portret pokončnega človeka, ki brez dlake na jeziku spregovori o človeških zablodah, ki jih je treba ustaviti zdaj. Njegovih dosežkov je preveč, da bi vse našteli. Preletel je severni tečaj, najvišjo goro sveta, pristal na Antarktiki, nad oceanom letel šestnajst ur brez postanka in trikrat z letalom obkrožil svet. S takšnimi podvigi si je leta 2013 prislužil naslov najboljšega pilota na svetu. Bil je tudi jadralni padalec. In še danes je alpinist. Dvakrat je bil v Patagoniji, kjer so s prijatelji želeli splezati na mitski, dolgo nezavzeti gori Fitz Roy in Cerro Torre. Z Bogdanom Biščakom in Radom Fabjanom so bili prvi Jugoslovani, ki jim je to uspelo. Stal je tudi na vrhu osemtisočaka Broad Peak. Ob vsem tem pa je še "vrhunski fotograf, in kadar je fotoaparat zamenjal s katero od svojih snemalnih naprav, smo dobili izjemne posnetke, ki so seveda del filma", doda Muratović.

Blizu točke, od koder ni vrnitve

Lenarčič se je v svojih podvigih večkrat približal točki, od koder ni vrnitve. "Ko se pred teboj pojavi pas neugodnega vremena, nastopijo določitve, ki so povezane tudi z življenjem. Ko pa se enkrat zbistri, ko se pojavijo modre luknje v sivem stropu, so občutki neverjetni. In morda prav je to nasprotje med absolutnim strahom in ničem, ki ga prinaša s smrtjo in novim življenjem, nekaj, kar človeka vedno znova žene v letalu. Ta kontrast med občutkom strahu in tistega, ki prinese konec strahu,“ ga slišimo reči v filmu.

Rado Likon in Amir Muratović na snemanju v Patagoniji. Foto: Matevž Lenarčič
Rado Likon in Amir Muratović na snemanju v Patagoniji. Foto: Matevž Lenarčič

Kako se je vse začelo?

"Ko sva z odličnim direktorjem fotografije Radom Likonom pripravljala igrano-dokumentarni film Cankar, mi je veliko pripovedoval o Matevžu. O njegovem pogumu, da je sam v drobnem letalu preletel Tihi ocean, na tej dolgi poti brez postanka pa je moral pretakati v krili dodatno gorivo iz posebnih balonov, pa o samonapihljivem čolnu, ki ga ima za primer, če bi moral pristati na vodi. Z Matevžem sta iskala najboljše načine snemanja v letalu in iz zraka, tudi s pomočjo ’selfie sticka’, ki ga je Matevž porinil skozi okno. Rado je pripravljal kratke filme o Matevžu za podporo njegovim potovanjem. Ves čas pa si je želel posneti film o Matevžu – letalcu. Zamenjal je kar nekaj scenaristov in režiserjev, ki so pripravljali različne predloge, kako bi bil videti film. Želel sem pomagati Radu, da bi uspel na razpisu in pridobil sredstva za izvedbo. Sinopsis smo spremenili v scenarij, v katerem so bile že zelo prisotne okoljske vsebine. Tako smo najprej pridobili sredstva pri Slovenskem filmskem centru in pozneje še pri RTV Slovenija," pove Muratović.

Kot nadaljuje, je naivno razmišljal, da je večji del prizorov Rado že posnel, montirala bo njegova hči Šarka, sam pa bom vse skupaj le povezoval in nadzoroval. "Daleč od tega! Čakalo me je čez 60 snemalnih dni in tri leta za montažo filma."

Kot razlaga režiser, je film zamišljen kot Matevževo namišljeno potovanje okoli sveta. Po podobnih poteh je Matevž že trikrat obkrožil planet. "Najprej smo, razumljivo, v Sloveniji; film se začne v Trbovljah, kjer je Matevž preživel mladost. V tistem času je bila industrija gonilo razvoja, termoelektrarna je proizvajala ogromno energije, a obenem bruhala v zrak grozljive izpuste. Matevžev oče je bil z vsem svojim jazom zapisan rudniku, Matevž pa se je formiral v okoljevarstvenika, ki je zahteval čist zrak v zasavski dolini."

Matevž Lenarčič nad razsežnim Južnopatagonskim ledenim poljem.
Matevž Lenarčič nad razsežnim Južnopatagonskim ledenim poljem. "Pred petdesetimi leti je Peter Skvarča peš prečil Južnopatagonsko ledeno polje. Stali smo nekaj metrov višje od točke, kjer je bil takrat led. Danes je na istem mestu kamnita pokrajina in globoko spodaj razsežno jezero." Foto: Amir Muratović

Drugi največji povzročitelj globalnega segrevanja

Matevž Lenarčič na svojih poteh z letalom okoli sveta zbira delce črnega ogljika, ki absorbira svetlobo in je zato drugi najpomembnejši povzročitelj segrevanja zemlje, takoj za ogljikovim dioksidom. Zaradi onesnaženosti zraka s črnim ogljikom vsako leto prezgodaj umre sedem milijonov Zemljanov. "Z raziskovanjem črnega ogljika najlažje opišemo obseg onesnaženosti ozračja s trdimi delci, saj je zaradi svoje inertnosti neposreden pokazatelj izpustov. Črni ogljik je nanometrske velikosti in zaradi svoje majhnosti prodre prek krvožilnega sistema daleč v človeško telo, tkiva in živčni sistem. Povzroča številne bolezni in prezgodnje smrti. Zaradi večletnega zamika, ko smrt dejansko nastopi, je težko odkriti in kaznovati krivca, saj se v tem času zamenjajo odgovorni podjetij, ki onesnažujejo, in politiki, ki tega ne preprečijo," za MMC pove Lenarčič.

40 odstotkov svetovne električne energije pride iz premogovnih termoelektrarn. Foto: Amir Muratović
40 odstotkov svetovne električne energije pride iz premogovnih termoelektrarn. Foto: Amir Muratović

Kot nadaljuje, "nam onesnažen zrak slabša kakovost življenja in nas počasi ubija, pomemben, a zanemarjen problem je segrevanje ozračja zaradi absorpcije svetlobe in oddajanja toplote v okolje. Na ta način pospešuje pregrevanje planeta in podnebne spremembe." S to težavo se po njegovih besedah uspešno ukvarja Griša Močnik z ekipo, profesor in dekan fakultete za znanosti v okolju v okviru Univerze v Novi Gorici, kjer obdelujejo tudi podatke, ki jih zbiramo med poleti z lahkim letalom. "Tehnologija za zmanjšanje izpustov trdih delcev je znana in se zaradi političnih in ekonomskih razlogov redko uporablja, učinkovita in energetsko ustrezna tehnologija za zmanjšanje obremenitve okolja s CO2 pa ne obstaja. Trdi delci ostajajo v ozračju nekaj dni, tednov, največ mesecev, potem padejo na tla. Zmanjšani izpusti imajo torej takojšen učinek. CO2 ostaja v ozračju 100 in več let, zato takojšnjih učinkov ni. Višanje temperatur segreva tudi Arktiko, tali permafrost in sprošča ogromne količine metana, ki ozračje dodatno segreva. Znašli smo se v času hitrih sprememb v ravnotežju planeta, ki ga skušajo reševati tudi z geoinženiringom, kar pa je zaradi pomanjkanja razumevanja delovanja ekosistema zelo nevarno."

Mislim, da je skrajni čas za pesimizem, da se končno rešimo ujetosti v zahodno liberalno, kapitalistično manipulacijo za življenje užitka in sreče. V to nas vsak dan znova silijo z novimi tehnološkimi igračami, digitalizacijo vsega, preprostimi, poceni potovanji, doživetji in mantro, da sta užitek in sreča nujna za zadovoljno in kakovostno življenje. Poiščimo pozitivne stvari v življenju, poglejmo s svetle strani naše težave, veselimo se, smejmo se, bodimo zadovoljni, čuječni, sproščeni, poglobimo se vase in našli bomo rešitev za ves svet. Svet ni grozen, svet je pravzaprav čudovito lep. V vsakem človeku lahko poiščemo dobroto. Ob vseh te puhlih floskulah mi postane slabo, saj jih doživljam tako, kot bi me prepričevali o tem, kako lep je pravzaprav sončni zahod skozi dim večernega raketiranja Gaze, ko se med oblake prahu, pomešanimi z deli trupel nedolžnih ljudi, ujamejo barviti žarki zahajajočega sonca.

Matevž Lenarčič

Kakšna zelena prestolnica Evrope neki

Da bi lahko ujeli vsaj delček Lenarčičevih prizadevanj in tega, kar je na svojih poteh videl, je filmsko ekipo zaneslo na različne konce sveta – od Sarajeva do Milana, od Patagonije do Indije. A žal je že sama Ljubljana točka, kjer je mogoče pokazati, kakšno škodo povzroča črni ogljik. "Ljubljana nam predstavlja vzorčni primer, saj leži v neprevetreni kotlini s slabo kakovostjo zraka. Kakšna zelena prestolnica Evrope, dajte no. Saj ste prebrali, da je Ljubljana na lestvici evropskih mest skoraj na dnu? Naloga odločevalcev je, da sprejemajo ukrepe, ki bodo spodbujali kolesarjenje, uporabo javnega prevoza, omejijo vstop avtomobilov v mesto, da s taksami omejujejo tiste, ki se v mestih ogrevajo na trda goriva in jim pomagajo pri priključitvi na daljinsko ogrevanje. Premalo se razmišlja o tem, kaj je dobro za skupnost, za vse nas. Mestna oblast pa se je usmerila v šminkanje središča mesta, da bo privabilo turiste. Ljubljana je ena od bolj zaželenih turističnih destinacij, to že, spregledali pa so, da je turistična industrija med največjimi onesnaževalci našega planeta. Zakaj že? Zato, da na našem seznamu odkljukamo, da smo bili tam, in na različnih omrežjih delimo svojo fotografijo pred mestno ali svetovno znamenitostjo. Država bi morala že pred desetletji strateško razvijati hiter in dostopen železniški promet. V sosednjih državah so se tega lotili že zdavnaj, ker so v tem prepoznali dobiček, pri nas pa bi morali storiti to v dobro zdravja državljanov," opozarja režiser.

Sarajevo, v času zime ena najbolj onesnaženih prestolnic na svetu

Vesel je, da jim je uspelo obiskati Sarajevo – Lenarčič s svojim letalom, Likon in Muratović pa z avtomobilom. "Ta prestolnica je v zimskih dneh med najbolj onesnaženimi na svetu. Matevž je meril izpuste nad balkanskimi termoelektrarnami, ki veljajo za najbolj umazan način pridobivanja električne energije v Evropi. To elektriko izvažajo v zahodno Evropo, kjer jo ’ekološko’ uporabljajo električni avtomobili. Dolgoročno na račun tega vsak peti ali šesti prebivalec Bosne in Hercegovine umre zaradi onesnaženega zraka. Odločili smo se tudi za pot v Milano, saj je poleg Ljubljane eno od središč raziskovanja črnega ogljika," pove.

Medtem ko sta bila na Zelenortskih otokih v okviru raziskovalnega projekta z Naso in Evropsko vesoljsko agencijo Lenarčič in Močnik sama, pa se je filmska ekipa ustavila v Patagoniji in Butanu, v Nepalu pa le nekaj ur. "Deluje kot razkošen film, a z ekipo smo bili le na nekaj točkah. In še to je bila ekipa treh: direktorja fotografije, snemalca, producenta, organizatorja, sodelavca pri scenariju Rada Likona, protagonista, pilota, snemalca in fotografa Matevža Lenarčiča in mene v vlogi scenarista, režiserja, fotografa, snemalca zvoka in animacij in pozneje montažerja," razlaga Muratović. Mimogrede, Likon, sicer tudi lanski Badjurov nagrajenec, je za ta film prejel nagrado Združenja filmskih snemalcev iris.

Festival pred kraljevo palačo v Butanu. Foto: Amir Muratović
Festival pred kraljevo palačo v Butanu. Foto: Amir Muratović

Ogljično negativna družba Butana – kjer je najpomembnejša bruto domača sreča

Posebej dragoceno je doživetje Butana, te himalajske kraljevine, ki stavi na povsem drugačne vrednote od tistih, ki poganjajo kapitalistično kolesje Zahoda. Pri ceni napredka veliko raje kot bruto domači proizvod za merilo uporabljajo bruto domačo srečo. "Butan je čudovita kraljevina, ujeta pod sedemtisočake vzhodne Himalaje. Po velikosti in prebivalstvu podobna Sloveniji. Butan ima več kot 70-odstotno pokritost z gozdom, Slovenija več kot 50-odstotno. Butan ima v ustavi zapisano, da pokritost z gozdom ne sme pasti pod 60 odstotkov, v Sloveniji smo priča državni propagandi o porabi slovenskega lesa kot gradbenega materiala in energenta. Butan je ogljično negativna družba, Slovenija si prizadeva za ogljično nevtralnost z izgradnjo Teša 6, trgovanjem z emisijskimi kuponi, oboroževanjem ukrajinske vojske, razvojem lastnega orožarskega sektorja, statiranjem pri izraelskem pokolu nad Palestinci in drugimi Arabci. Butan in njihovo paradigmo ’bruto družbene sreče’ pred ’bruto družbenim prihodkom’ lahko dojamemo kot romantično zavajanje lastnega prebivalstva ali kot primer smeri, v katero bi se morala obrniti zahodna družba. Za butansko vlado in kraljevo družino je razvoj potreben, vendar mora potekati počasi, in ne na račun zdravega okolja, ohranjanja kulturne identitete in javnih storitev. Močno javno zdravstvo, šolstvo in poceni energija za dostojno življenje vseh, ne le tistih, ki jim pohlep razžre občutek za soljudi. V Sloveniji pa je še vedno na oblasti ekonomska klika, ujeta v gospodarsko rast in profitni zeleni prehod," pove Lenarčič.

Peter Skvarča in Matevž Lenarčič pred ledenikom. Foto: Amir Muratović
Peter Skvarča in Matevž Lenarčič pred ledenikom. Foto: Amir Muratović

Brez pritiska ljudskih množic, ki so neposredno ogrožene zaradi onesnaženega zraka in podnebnih sprememb, se po navadi ne zgodi nič.

Matevž Lenarčič, iz filma

Srhljiv dokaz, kako hitro se spreminja naš planet

Čez ledenike v Patagoniji popelje Lenarčiča glaciolog Peter Skvarča, ki je bil priča razpadu ledenih plošč na Antarktiki. Patagonija je prostor, kjer lahko posledice podnebnih sprememb opazujemo v živo. Kot pove Muratovič, je Skvarča trideset let kot znanstvenik opazoval dogajanje na Antarktiki, še danes pa pomaga pri raziskavah patagonskih ledenikov in je strokovni direktor Glaciariuma. Pred leti je na poletu proti antarktični raziskovalni postaji še videl ledeno ploščo Larsen. A deset dni pozneje je bilo tam morje. 1600 kvadratnih kilometrov velika površina ledu se je razblinila, razpadla na koščke. "To pomeni opazovati podnebne spremembe v živo. Pred petdesetimi leti je peš prečil Južnopatagonsko ledeno polje. Stali smo nekaj metrov višje od točke, kjer je bil takrat led. Danes sta na istem mestu kamnita pokrajina in globoko spodaj razsežno jezero. Zame je to najsrhljivejši dokaz, kako hitro se spreminja naš planet. To pokrajino prikazuje fotografija, ki smo jo uporabili tudi na plakatu in kaže Matevža, ki ekvilibrira na okrogli skali kot zemeljski krogli."

Čelo ledenika Perito Moreno se ruši v Argentinsko jezero. Foto: Amir Muratović
Čelo ledenika Perito Moreno se ruši v Argentinsko jezero. Foto: Amir Muratović

Rešitev ni v zeleni energiji, temveč v zmanjšanju porabe energije

Dokumentarni portret je preplet neumorne predanosti, bitke, ki bi jo morali biti vsi, pa jo še vedno le posamezniki. To je zgodba nekoga, ki se je zelo zgodaj zapisal športu, okoljevarstvu in naravi ter zato ves čas nezaupljivo opazoval opevano industrijo svojega okolja. "Ob Matevžu ne moreš ostati ravnodušen, s svojo načelnostjo vpliva na vse okoli sebe. Če smo živeli po okoljskih načelih, smo ob njem spoznali, da to ni dovolj. Matevž poudarja, da je veliko trajnostnih projektov v resnici greenwashing, ustvarjanje dobička z do okolja prijaznim obrazom. Rešitev ni v zeleni energiji, temveč v zmanjšanju porabe energije. Na to bi se morali spomniti, ko nas prepričujejo, da potrebujemo še eno jedrsko elektrarno," pravi o protagonistu režiser. In še: "Najbolj pa me je Matevž utrdil v prepričanju, da umetnost mora imeti svojo moč. Da je naloga nas, ki delamo v medijih, da ves čas opozarjamo, kako narobe je utirjen naš svet. Ker moč imamo od spodaj navzgor. Ozaveščati moramo državljane, oni pa lahko zahtevajo od odločevalcev, da začnejo delati v dobro nas vseh."

Dimniki železarne v Zenici. Foto: Amir Muratović
Dimniki železarne v Zenici. Foto: Amir Muratović

"Kot bi me prepričevali o tem, kako lep je sončni zahod skozi dim večernega raketiranja Gaze"

Film pokaže grozljive posledice onesnaženosti s črnim ogljikom, obenem pa tudi pogum, predanost in voljo, ki ženejo ljudi, ki se strastno borijo za boljši jutri. A naj nas to ne navdaja s pretiranim optimizmom, ker je lahko varljiva past, da težave ne vzamemo dovolj resno in odgovornost preložimo na druge. "Mislim, da je skrajni čas za pesimizem, da se končno rešimo ujetosti v zahodno liberalno, kapitalistično manipulacijo za življenje užitka in sreče. V to nas vsak dan znova silijo z novimi tehnološkimi igračami, digitalizacijo vsega, preprostimi, poceni potovanji, doživetji in mantro, da sta užitek in sreča nujna za zadovoljno in kakovostno življenje. Poiščimo pozitivne stvari v življenju, poglejmo s svetle strani naše težave, veselimo se, smejmo se, bodimo zadovoljni, čuječni, sproščeni, poglobimo se vase in našli bomo rešitev za ves svet. Svet ni grozen, svet je pravzaprav čudovito lep. V vsakem človeku lahko poiščemo dobroto. Ob vseh te puhlih floskulah mi postane slabo, saj jih doživljam tako, kot bi me prepričevali o tem, kako lep je pravzaprav sončni zahod skozi dim večernega raketiranja Gaze, ko se med oblake prahu, pomešanimi z deli trupel nedolžnih ljudi, ujamejo barviti žarki zahajajočega sonca," je prepričan Lenarčič.

Matevž Lenarčič v Patagoniji. Foto: Amir Muratović
Matevž Lenarčič v Patagoniji. Foto: Amir Muratović

Ob opisovanju resnosti težave ne leporeči, želi sporočiti, da nujno potrebujemo spremembo trenutne gospodarske ureditve, ki je okoljsko in družbeno popolnoma nevzdržna. Ob tem poudarja, da lahko "o ekologiji, onesnaženem zraku in okolju, o metodah za izboljšanje stanja razpravljamo ljudje, ki imamo vsega dovolj in smo resnični del težave, ljudje, ki jih je nepravičen ekonomski sistem porinil v materialno bedo, ljudje, ki so po spletu naključij postali kulisa krvavih vojnih konfliktov, prebivalci najranljivejših delov sveta, ti ljudje ne bodo nikoli okoljsko ozaveščeni ekologi, ker je v resničnem boju za obstanek onesnažen zrak še najmanjša težava. Kako naj jih skrbi za planet, prihodnost, ko pa ne vedo, ali bodo njihovi otroci preživeli naslednji dan."

"Za takšen upor pa je potreben optimizem"

Naš pogovor pa je protagonist filma sklenil z naslednjo mislijo: "Resnični boj za zdravo okolje se bo torej začel takrat, ko bomo zrušili ta nepravični zahodni ekonomski model, ki je materialno in duhovno razslojil ljudi in razčlovečil družbo, ko bomo upočasnili nori tehnološki razvoj, ki po levi in desni prehiteva človeški intelekt in empatijo, ko bomo prepovedali razvoj in prodajo orožja in ko bomo razumeli, da užitek in sreča nista cilj, temveč privilegij, ki se zgodi ali pa tudi ne le nekajkrat v življenju. Za takšen upor pa je potreben optimizem."

Temni pokrov sveta