Pravi, da v Ljubljani pogreša burjo iz Koštabone, ki te po eni strani sicer prepiha do kosti, hkrati pa zbistri misli. Njeni starši niso bili navdušeni nad odkritjem njenega pevskega talenta. Med nabiranjem oljk so želeli, da je tiho, med nabiranjem češenj pa je lahko pela, da jih ni preveč pojedla. Ko je bila stara 21 let, je odšla na avdicijo Pokaži, kaj znaš. Od Sončne ure do Slovenske popevke je bil le en korak. Pesem je postala njeno življenje. Priznani avtorji in skladatelji so si jo rezervirali, da bi čez leto ali dve na festivalu prepevala njihovo skladbo.

Med drugim je dvakrat zmagala na Slovenski popevki, in sicer leta 1967 s skladbo Vzameš me v roke in leta 1971 s skladbo Včeraj, danes, jutri. V osamosvojitvenem letu ji je Ministrstvo za kulturo odvzelo status svobodne umetnice, češ da nima sodobnega pevskega izraza. Kot prava Šavrinka je za preživetje morala opravljati gospodinjska dela v Trstu. Čeprav je bila za trdno odločena, da se nikoli več ne vrne na glasbeni oder, je obljubo prelomila in leta 1997 spet začela prepevati. Morda tudi zato, ker je, kot pravi sama, vse življenje bila naivna lastovka.

Njen glasbeni talent se je prenesel na hči Ano, nista ji bila usojena evrovizijski oder in Silvestrski poljub, ob 60-letnici glasbenega ustvarjanja je letos dobila biografijo, na katero se je pripravljala 30 let.

Pravite, da ste bili vse življenje naivni kot lastovka. Ali gre pri tem za igro besed, ki spomni na vašo veliko uspešnico Lastovke, ali se res tako počutite?
Oboje, zato ker umetniki so vedno bolj naivni. Zaradi umetnikov, če se smem tudi sama prišteti mednje, se svet izboljšuje. Če dežela, v kateri živiš, nima posluha za kulturo, pomeni to propad naroda. Umetniki so največkrat naivni ljudje. Mislim, da tudi spadam, vsaj glede naivnosti, mednje.

Naš pokojni radijski kolega Vili Vodopivec vas je nekoč napovedal kot dekle, ki tako lepo poje, da se še lastovke ustavijo.
Ja, res, posnetek te napovedi imam še vedno shranjen. Ne morem verjeti, kako se je domislil tega poklona. Bil je izjemen človek. Počivaj v miru, Vili, saj bomo vsi prišli in bomo deležni tega počitka.

Simbol česa so lastovke za vas?
To je narava. Lastovke so simbol stvarstva, simbol Primorske in svobode. Tudi v mojih pesmih se večkrat pojavijo lastovke.

Starši niso bili navdušeni nad vašim pevskim talentom. Rekli so »Ma kaj si ti usekana, da boš postala pevka?«
Drži, mama je potožila očetu, kaj si je ta otrok dal v glavo, da bi rada šla za pevko, za »cantante«. Mi smo vendarle delovni ljudje, naša hči bo pa pevka. Jaz sem jim pa zagrozila, če ne bom pevka, moje življenje nima smisla. Oče je odgovoril, če je tako, potem pa pojdi, bodi svobodna in bodi pevka. Ampak če boš imela težave, ne misli, da se boš lahko prišla domov potožit.

Nekateri so vam dejali, če boš pevka, boš imela lepo življenje. Ali so imeli prav?
Ne. Tisti, ki me je povabil, je rekel, če boš pevka, boš gospa, vsi se ti bodo klanjali, imela se boš lepo. Jaz sem dvomila v to pravljičnost, meni je bilo pomembno samo to, da delam, kar imam rada. Pesem je bila moja ljubezen in zdaj, pesem me je ponovno obudila, da sem se vrnila na odre. Ni bilo lahko. Ko je mož zbolel, sem mu obljubila, da bom spet pela. Vedno je govoril, da sem rojena pevka. Bil je žalosten in potolčen, ko so mi vzeli status svobodnega umetnika, in potem srečen, ko sem se vrnila k petju. Potem je odšel, pa še sin je zbolel, bilo je hudo, to so bili težki časi. S hčerko Ano sva začeli peti in nastopati, ob tem sem se vedno spomnila, kako je naša mama govorila, da petje rešuje. Ko smo s sestro in mamo hodile iz Koštabone v Boršt čez Dragonjo po drva, smo naredile tri butarice. Potem smo šle eno uro peš do doma, pot se je vlekla, s sestro sva stokali, da ne moreva več. Mama pa je rekla zapojmo, pa bo lažje »pasalo«, minilo. In res je. Nekoč so pri nas med delom prepevali po celotni vas, v gozdu, na njivah. Saj tudi tisti lep krščanski stavek pravi, delaj in moli. Kdor poje, dvakrat moli.
In pesem je vaše življenje, seveda.

Do konca dni bo. Sicer zdaj govorijo nekateri, da je dovolj, da naj že potegnem črto, ko me vidijo, ko nastopam. Pravijo, da to ni več zame. Ne vem, ali se bojijo za moje zdravje, itak bomo vsi umrli, eni prej, drugi pozneje. Ampak mene petje gor drži.

Ali drži, da ste pravzaprav slabo prenašali slavo in popularnost?
Da, zelo. Ker si ves čas vsem na očeh. Jaz nisem dala veliko na videz, saj sem bila vaško dekle, preprosta in naravna. Sicer sem se učila za šiviljo in sem si delala obleke, in spoznala, da je pomemben tudi stas, ne samo lep glas.

Vam so bile vedno naklonjene bolj zahtevne, kompleksnejše skladbe. Če prav vem, ste si enkrat želeli zapeti nekaj lahkotnejšega, pa je vmes prišla Moni Kovačič.
(smeh) Res je. Milan Ferlež je imel napisano eno pesem, ker sem se malo pridušala, da mi vedno dajo težko skladbo, in malo za hec, malo za res rekla, dajte mi kaj lažjega, da bo tudi občinstvu bolj prijetno. Potem pa mi je Milan rekel, veš, je iz Amerike prišla ena »luštna« mlada pevka in ta skladba bi bila pravšnja zanjo. Bi ji jo odstopila? Seveda, sem rekla. In Moni Kovačič je nato s to skladbo zmagala na festivalu Melodije morja in sonca.

Še ena epizoda v vašem življenju, ki se vam je izmaknila poleg Silvestrskega poljuba, je evrovizijski oder. Večkrat ste nastopali tudi na jugoslovanskem izboru za pesem Evrovizije in bili večno drugi. Statistika pravi, da štirikrat drugi in enkrat četrti. Ali obžalujete, da niste nikoli šli na Evrovizijo?
Nikakor ne. Vedno sem trpela, ko sem potovala na bolj oddaljene nastope, ker ne maram potovati z letali. To je meni grozno – in vse tisto čakanje na letališčih! Poleg tega nisem marala tekmovanj. Moja ljubezen je bilo petje, pomembno mi je bilo čim bolje odpeti, čim bolje posneti pesem.

Ali je v obdobju, ki mu rečemo »zlata leta slovenske popevke«, obstajalo rivalstvo, neformalni boj za prvo damo slovenske popevke?
Včasih tega ni bilo. Mi smo bili veliko bolj solidarni drug do drugega, veliko smo se družili in žurali. Vse pevke, starejše in mlajše smo bile zelo povezane. Marjana Deržaj, Majda Sepe, Alenka Pinterič, Ditka Haberl in še plejada drugih. Vsi so mi priznavali prvenstvo, ampak jaz sebe nisem videla tako.