Kot je povedala v pogovoru za Radio Koper, velja, da če bomo kaj sadili, bomo tudi kaj "brali".

Čeprav imate aristokratski priimek vam pravijo, da ste zelo delovni. Da ste garač. To drži?
Je bilo treba, tako so me naučili starši. Tu smo delali že kot otroci, drugače bi bilo bolj težko.

Prej sva se pogovarjala o vaši družini in nekako sva prišla do zaključka, da so vsi pridni in delavni. To torej ostane v družini?
Res je, to je treba res priznati. Kar odneseš od doma je najbolj pomembno. Je šola zraven, ampak doma je drugo. Dom ti da nekaj več.

Veliko delate, kaj počnete najraje?
Najraje sem bila v rožah, doma smo bili namreč kmetje, ampak ne taki veliki. A kmetija je to vendarle bila. Ko sem začela hoditi v šolo je končala vojna leta 45' in takrat sem bila stara 10 let. Hodila sem v tretji razred. Ma takrat ni bilo razredov, tovarišica je bila takrat samo ena, ena je bila na praksi tisti čas in šola je bil zjutraj in popoldan. Potem, ko sem prišla v četrti razred so odličili, da generacija ta letnik ponavlja in ker bi morala tam ostati še eno leto mi je mama rekla: »Sej že dve leti ponavljaš, kaj boš šla spet ponavljat«. Nisem odšla v šolo, "sem mogla bit doma", ker je bilo potrebno delati. Konec, 13 let in konec s šolo. Doma je bilo potrebno delati. Bila sem najstarejša, imela sem še brata in mlajšo sestro.

Ste prodajali sadje in zelenjavo?

Ja, največ smo imeli češenj. Tam bolj visoko pa so imeli drugo sadje. Takrat se je dalo priti na trg, vem, da se je dalo, ker so kmeti vsak dan vozili sadje.

Kam ste vozili v Trst?
Ne, to je bila prav zadruga, kjer so kupovali sadje in ga prodajali naprej v mesta. Sadje so izvažali, imeli smo veliko hrušk, manj jabolk, so bili pa naši kraji predvsem "pod češnjami". Grozdja oziroma vina smo imeli manj, iskreno povedano smo ga imeli bolj za lastno porabo.

Vi ste pa vseeno raje sadili cvetje?
Drugače pa smo imeli njive. Ja, tisto da ne govorim, na tisto sem bila jaz čisto nora. Še po vojni, ko sem bila stara 12 let, sem hodila s kolesom v staro Gorico, do katere imamo več kot 10 kilometrov. Tam sem pobirala tiste škatle "od Amerikancev", ki so imeli tam notri kole in sem tisto nosila domov. Bila sem "več široka kot dolga". Samo kaj, ki takrat ni bilo takega prometa na cesti. Sicer smo v Gorici hodili tudi zaradi zdravstvenih težav: mama je bila bolna, brat je potem zbolel na pljučih sedeminštiridesetega leta in jaz sem jima nosila hrano, ki smo jo imeli doma.

Ostaniva pri cvetju, bi odprli cvetličarno danes?
Ne. Če bi imela takrat kakšno pomoč, potem bi.

Tukaj piše: Zvonka je odločen človek. Sprejemate kompromise?
Ja, sprejemam, ma včasih bi rada kaj svojega. Kar se tiče vrta, zdaj so že ta mladi tam, moram jih tudi spustiti poleg, da bi se malo več naučili. Kako je potrebno na vrtu izveš s časom. Toliko let sajenja je za mano - potem točno veš kaj "rata" in kdaj je treba kaj postoriti. Mi smo imeli krizo z vodo. Veste, da imamo mi šele dve leti vodo iz pipe. Smo imeli rezervoar in kadar je zmanjkalo vode, so nam jo pripeljali gasilci.

Imeli ste malo vode, ampak zagotovo ste velik del vode dali rožicam in zelenjavi?
Tudi vse! Vsak "kanc" zagotovo ni šel v rezervoar, a vode nismo metali stran. Vsak liter vode je bil dragocen. To sem se naučila že od majhnega. Doma je bilo tudi tako, tudi doma nismo imeli vodovoda. Smo imeli "šterno" in v času krize smo perilo prali kilometre stran od doma. Doma nismo imeli pralnega stroja. Imeli smo leseno posodo, rekli smo ji "prijevnca", dali smo jo na samokolnico. Od nas smo imeli približno kilometer stran pralnico, pa v hrib navkreber. Kjer sem jaz doma smo ravno malo na pobočju, zdaj pa smo celo še višje. V isti vasi, samo še višje. Drugim je lažje, je, ma meni ne. Nisem namreč naredila izpita za avto, sem navajena samo s kolesom ali peš.

Vidim, da imate lepo pričesko, se sami urejate?
Ja, to je vse moje. Naravno, nisem pobarvana.

Prsti morajo nekaj početi, če ne z rožicami pa z las mi, ne?
Ne to mi morajo narediti drugi, sama ne morem več. Pred kratkim sem si še roko zlomila. Na zapestje sem padla lani in mi ne dela prav, me boli. Pravijo, da bom imela težave še eno leto. A zdaj bo treba delati. Sicer že čutim, ko počnem stvari na vrtu. A se ne damo. Če bomo kaj sadili, bomo tudi kaj "brali".