Bilo je nekoč v Ameriki: film, ki ga pač ni mogoče krajšati

Nova, 245-minutna različica v petek premierno v Cannesu

Začetek zgodbe je postavljen v Brooklyn leta 1923: Noodles in njegov prijatelj Max se že kot otroka preživljata s tihotapljenjem alkohola. Ko se Noodles maščuje za umor nekega prijatelja, mora v zapor. Deset let pozneje Max (James Woods) vodi vplivno in nevarno gangstersko organizacijo. Noodles (Robert De Niro), ki končno pride iz zapora, mu očita, da je preveč pohlepen. Želi mu preprečiti, da bi se še globlje zapletel v svet kriminala, in ga zato izda policiji. Med sfiženo aretacijo je Max ustreljen, resnica tiste noči pa na dan pride šele 35 let pozneje.

Ker gre za gangsterski film, je pri Martinu Scorseseju verjetno v varnih rokah. Foto: EPA

Čeprav je 229-minutna različica doslej veljala za dokončno, si je Leone menda želel, da bi bil film dolg nekje med 250 in 265 minut. V montaži se je moral tako ločiti od 45 minut, med katerimi so bili prizori, ki pojasnjujejo Noodlesovo razmerje z Eve. Bilo je nekoč v Ameriki je bil tudi njegov poslednji film.

Velikopotezna freska Amerike 20. stoletja, kot jo je v svojem kultnem gangsterskem filmu Bilo je nekoč v Ameriki videl Sergio Leone, se na veliko platno vrača v "osveženi" obliki. Martin Scorsese je filmu dodal 25 minut še nikoli videnega materiala.

Začetek zgodbe je postavljen v Brooklyn leta 1923: Noodles in njegov prijatelj Max se že kot otroka preživljata s tihotapljenjem alkohola. Ko se Noodles maščuje za umor nekega prijatelja, mora v zapor. Deset let pozneje Max (James Woods) vodi vplivno in nevarno gangstersko organizacijo. Noodles (Robert De Niro), ki končno pride iz zapora, mu očita, da je preveč pohlepen. Želi mu preprečiti, da bi se še globlje zapletel v svet kriminala, in ga zato izda policiji. Med sfiženo aretacijo je Max ustreljen, resnica tiste noči pa na dan pride šele 35 let pozneje. Foto:

Martin Scorsese — Ker gre za gangsterski film, je pri Martinu Scorseseju verjetno v varnih rokah. Foto: EPA

Čeprav je 229-minutna različica doslej veljala za dokončno, si je Leone menda želel, da bi bil film dolg nekje med 250 in 265 minut. V montaži se je moral tako ločiti od 45 minut, med katerimi so bili prizori, ki pojasnjujejo Noodlesovo razmerje z Eve. Bilo je nekoč v Ameriki je bil tudi njegov poslednji film.

V petek bodo imeli gostje v Cannesu prvič možnost videti "rekonstruirano" različico filma Sergia Leoneja, ki je v tej obliki dolga kar 245 minut. Projekt "razširitve Leonejeve vizije", kot temu pravi Martin Scorsese, je deloma financiral njegov filmski sklad, deloma modni imperij Gucci, izpeljala pa ga je bolonjska Kinoteka.

Spremembe v filmu sploh niso zanemarljive: v njem bo šele zdaj prvič mogoče videti oskarjevko Louise Fletcher (Let nad kukavičjim gnezdom). Leta 1984 je celotna njena vloga - igrala je upravnico pokopališča, kamor gangsterja Noodlesa (Robert de Niro) popelje sled lastne preteklosti - končala na tleh montažne sobe. Elizabeth McGovern (trenutno vam je najbrž znana predvsem iz serije Downton Abbey) ima v filmu prav tako prizor več: če smo jo prej lahko videli samo v garderobi, jo zdaj lahko tudi kot Kleopatro na odru.

Bilo je nekoč v Ameriki (Once Upon a Time in America) je bila pravzaprav neke vrste "anomalija" v karieri Sergia Leoneja. Režiser je bil namreč znan predvsem po svojih vesternih (Dober, grd, hudoben, Za prgišče dolarjev itd.), ki so jih kritiki praviloma sesuvali, množice pa oboževale - tukaj pa se je zgodilo prav nasprotno. Ko so film zunaj tekmovalnega sporeda leta 1984 predvajali v Cannesu, je bila stroka enoglasno navdušena.

So ga Američani montirali z zavezanimi očmi?
Ameriški distributerji so bili malo manj srečni: motili sta jih tako sama dolžina filma kot tudi kompleksna struktura filma, ki vsebuje spominske prebliske znotraj spominskih prebliskov. Film so zmontirali po svoje, in sicer tako, da so Američani dobili dveurni, popolnoma linearno strukturiran - in precej slabši film. "Mislim, da še nikoli nisem videla hujšega primera iznakaženja kakšnega filma," je takrat komentirala filmska kritičarka New Yorkerja. Drugje so ugibali, da so film najverjetneje montirali s pomočjo rulete.

Film, za katerega je Leone upal, da se bo v zgodovino vpisal kot njegov magnum opus, je bil na koncu finančno čista polomija. Načrtoval, snemal in dokončeval ga je dolgih 15 let - in na koncu dobil res, res dolg film. Obstaja anekdota, ki priča, da so ameriški distributerji, ki so hoteli vsaj približno razumljivo različico, krajšo od dveh ur in pol, film montirali kar osemnajstkrat - in vsakokrat brez uspeha.

Skisana ameriška premiera
Hollywoodski producent Arnon Milchan se prve ameriške projekcije filma, ki je tako zelo navdušil Cannes, spominja kot tragikomične polomije. Sam je Leoneju priskrbel pogodbo, ki mu je pustila proste roke za oddajo filma, ki bi bil dolg "do tri ure"; oddal je različico, ki je trajala tri ure in 47 minut. Na mrzel in deževen dan premiere v Bostonu so se ljudje začeli zbirati pred kinom že ure pred predstavo. "Tik pred začetkom jim je nekdo prišel povedat, da traja skoraj štiri ure, kar so pospremili s tuljenjem in žvižganjem," se za The Independent spominja Milchan. "Nato se je pokvaril projektor in so morali začeti še enkrat od začetka ... Ozračje je bilo na koncu tako zanič, da so ljudje žvižgali ob vsakem imenu na platnu, pa naj je bil kostumograf ali lučkar ali kdor koli."

Oprano ime
No, različica iz Cannesa je na velika platna prišla vsaj v Evropi, s prihodom videa in DVD-ja pa tudi na ono stran Atlantika. Bilo je nekoč v Ameriki danes dejansko velja za Leonejev največji dosežek in enega največjih filmov svojega časa. Mu bo nova, podaljšana različica še povečala ugled?