Zorn se je rodil na današnji dan pred 60 leti v New Yorku. Njegovo ime je mogoče najti na stotinah albumov, njegov opus pa obsega morda najbolj raznovrstno gradivo, kar ga je kdorkoli posnel. Sprehaja se od Morriconeja, preko avantgardne glasbe, noisea in klezmerja do japonskih melodij. Pomešal je ideje o žanru in tradiciji ter tako odprl številne

nove možnosti tudi mlajšim glasbenikom. Zelo dobesedno je vzel tudi priporočilo zgodnjih džez glasbenikov, ki so vedno govorili, da bi morali poslušati vse. Nikoli ni ustrezal nobeni kategoriji in navkljub velikih priznanjem je ostal na margini različnih glasbenih svetov.

Hiperprodukcija pod svojimi pravili "brez pravil"
"Po mojem nisem posnel plošče, iz katere bi lahko sklepali o mojem delu. Še sam nisem prepričan, za kaj gre pri tem Johnu Zornu," je glasbenik povedalže pred leti v pogovoru za Mladino. Ob vsej raznolikosti njegove glasbe je morda edino, kar lahko označuje njegovo delo, njegova drža "izzivalnega outsajderja", kot so ga označili v New York Timesu. Nikoli ni ustrezal nobeni kategoriji in navkljub velikim priznanjem je ostal na obrobju različnih glasbenih svetov. Svojo kariero je zgradil pod svojimi pogoji, kot neke vrste večnamenski impresarij avantgarde, ki je ustvaril ogromno glasbe. V zadnjih treh letih je pri lastni založbi izdal več kot 30 albumov, za katere je ustvaril originalno glasbo. "Ko prideš v 60-to leto starosti, se zgodi, da vsi tvoji dvomi izginejo. Vem, zakaj sem tu na tem planetu. Vem, kaj moram narediti. Vem, kaj je motnja in kaj ne," pojasnjuje svoje gladko in hitro delovanje Zorn.
"Zornov opus obsega projekte, ki so postali kanon in klasika, po drugi strani pa njegovo nenehno ustvarjalno vrenje prinaša nova snovanja, ki znajo vedno znova buriti duhove na vseh straneh," je ob Zornovem koncertu v Ljubljani za Radio Študent zapisal David Verbuč.
Od reševanja problemov do glasbe, ki priteče kar sama
V svojih delih se Zorn nanaša na številne umetniške postopke, z referencami na slikarje, filmarje, pisatelje in druge kulture. Te reference si sledijo v nenavadnih zaporedjih, ki jih narekujejo teorija iger, naključje in sprotno skladanje. Kot je povedal, imajo prav vsi detajli njegove glasbe zanj smisel in vsi so povezani, so zapisali organizatorji 50. jazz festivala Ljubljana, na katerem je bil Zorn leta 2009 osrednji gost.
“Na skladanje glasbe sem nekoč gledal kot na reševanje problemov," je povedal Zorn za New York Times. "Ko pa sem postal starejši, ni šlo več za reševanje problemov. Ni nobenih rešitev, ker ni nobenih problemov. Samo obrneš pipo in že priteče ven." Večkrat je tudi povedal, da preveč vaje njegovi glasbi škoduje. "Klasična glasba zahteva veliko časa za vajo in priprave, pri glasbi, ki vsebuje improvizacijo, pa se lahko predoziraš z vajo in glasba postane nekako postana, izčrpana. Ne želim, da bi mi bilo preveč udobno. Dobra tonska vaja in dobra priprava običajno pomeni slaba izvedba," zato tudi pravi, da saksofona ni vadil od leta 1980 – od takrat ga nikoli ni prijel v roke, da bi nanj zaigral kakšno noto – prav zato, da bi nanj lahko igral.
Koncertni pohod ob jubileju
Zorn je znan po mnogoterih sodelovanjih z velikimi glasbenimi imeni in po mnogoterih glasbenih projektih. Če omenimo samo nekatere: Naked City, Masada, Painkiller in Hemophiliac.
Že ob glasbenikovem 50. rojstnem dnevu so potekala številna slavja v obliki koncertov, ki so nato zaživela tudi v albumski različici. Zelo pestro je tudi koncertno dogajanje ob Zornovem 60. življenjskem jubileju. Koncertni pohod se je začel že maja na festivalu v nemškem Moersu, na začetku julija pa je glasbenik v londonskem centru Barbican nastopil skupaj z Mikom Pattonom, Marcom Ribotom, Seanom Lennonom in drugimi. Nato se je v različnih sestavah podal na več festivalov.