Ariel Šaron je po osmih letih kome, star 85 let, umrl v bolnišnici Tel Hašomer v bližini Tel Aviva. Njegovo življenje je zaznamovala predvsem vojska, vojaški način razmišljanja pa je ohranjal tudi kot nosilec številnih, tudi najvišjih političnih funkcij.

Kraj rojstva: Palestina
Rodil se je februarja leta 1928 v Kfar Malalu v današnjem Izraelu, v mošavu, kmetijski zadružni skupnosti, podobni kibucu. V tedanjo mandatno Palestino pod britansko upravo so njegovi starši, beloruska Juda Šmuel in Dvora Scheinermann, iz Gruzije pobegnili v strahu pred pogromi.

Vojak je postal v zgodnji mladosti. Še pred ustanovitvijo Izraela leta 1948 se je s 14 leti priključil Hagani, judovski paravojaški organizaciji, predhodnici izraelske vojske, ki je izvajala napade tako na Arabce kot na britanske sile v Palestini.

Kariera, polna državnega terorizma
Po ustanovitvi Izraela je postal poveljnik posebne Enote 101, namenjene povračilnim napadom na Palestince onkraj meja Izraela. Avgusta 1953 je Šaronova enota tako izvedla napad na palestinsko begunsko taborišče El Bureig v Gazi, ki jo je takrat zasedal Egipt, in po izraelskih navedbah ubila 50 beguncev.

Poveljnik sil Združenih narodov generalmajor Vagn Bennike, ki je o dogodku poročal Varnostnemu svetu, je dejal, da so Šaronovi vojaki "metali bombe skozi okna kolib, v katerih so spali begunci, in jih nato, ko so skušali zbežati, napadli z avtomatskim orožjem."

Odmevnejši je bil primer iz oktobra istega leta. Potem ko so bili v palestinskem napadu v izraelskem kibucu ubiti ženska in njena dva otroka, je zloglasna Enota 101 pod poveljstvom Šarona vdrla v vas Kibija na Zahodnem bregu, takrat pod Jordanijo, uničila 45 hiš in ubila 69 civilistov, izmed katerih sta bili dve tretjini ženske in otroci. Tedanji izraelski zunanji minister Moše Šaret je po napadu dejal, da "se nas bo ta madež držal in dolga leta ne bo izginil". Kot je v knjigi Usodni trikotnik napisal Noam Chomsky, sta "El Bureig in Kibija pomenila začetek Šaronove kariere".

V letih 1955 in 1956 je padalska brigada pod Šaronovim poveljstvom nadaljevala podobne teroristične akcije v imenu države Izrael tako v Gazi kot na Zahodnem bregu. Leta 1971 so enote pod njegovim poveljstvom v Gazi uničile kakšnih 2.000 palestinskih domov. Eden izmed Šaronovih vzdevkov je bil sicer "buldožer" tako zaradi njegove postave kot njegovega delovanja. „Šaron je bil vedno prvak nasilnih rešitev in praktikant najbolj divjih brutalnosti do arabskih civilistov,“ je zapisal izraelski zgodovinar Avi Šlaim.

Invazija na Libanon
Šaron je bil udeleženec vseh izraelskih vojn, a vojna proti Libanonu leta 1982 ga je verjetno najbolj "proslavila". Kot izraelski obrambni minister - na ta položaj ga je leto prej postavil premier Menahem Begin, ki je leta 1982 Palestince označil za dvoglave zveri - je bil idejni vodja izraelske invazije na Libanon.

Glavni namen invazije je bil deklarativno zaščititi Izrael pred palestinskimi napadi iz Libanona, v resnici pa uničiti Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO) kot vojaško in politično organizacijo ter zdrobiti hrbtenico palestinskega nacionalizma. Če bi bil PLO premagan v Libanonu, bi to namreč demoraliziralo Palestince na Zahodnem bregu in skrhalo njihov upor izraelski okupaciji. Poleg tega je želel Izrael v Libanonu vzpostaviti njemu prijazno oblast, ki bi podpisala mirovni sporazum, in izgnati sirsko vojsko iz Libanona ter se vzpostaviti kot dominantna sila na območju.

Izrael je v boju proti Palestincem v Libanonu sklenil zavezništvo z desničarsko krščansko milico Falanga. Ravno to sodelovanje je pripeljalo do zločina, ki je najbolj zaznamoval izraelsko invazijo na Libanon. Jeseni 1982, ko je imel Izrael že nadzor nad Bejrutom, je prišlo do večdnevnega množičnega pokola Palestincev v begunskih taboriščih Sabra in Šatila.

Šaron je pred pokolom dejal, da je v taboriščih več tisoč teroristov, vanj pa je napotil (oziroma ji dovolil vstop) libanonsko Falango, besno zaradi umora Baširja Džemajela, njenega visokega pripadnika, ki je bil konec avgusta izvoljen za libanonskega predsednika. Izkazalo se je, da je bil za umor odgovoren Habib Šartuni iz Sirske socialnacionalistične stranke.

"Bejrutski klavec"
Falanga, ki jo je uril in ji ukazoval Izrael, je od 16. do 18. septembra ubila, mučila in posilila več tisoč civilistov (natančno število ni znano, podatki se gibljejo med 800 in 3.500), pri čemer jim je dejavno pomagala izraelska vojska, ki je nadzorovala dostop do taborišč. Poleg tega je ponoči s svetlobnimi raketami Falangi olajšala delovanje. Pokol v Sabri in Šatili je Šaronu prislužil naziv "bejrutski klavec".

Kot okupacijska sila je imela izraelska vojska pod Šaronom kot obrambnim ministrom po ženevski konvenciji dolžnost, da ščiti civiliste na ozemlju, ki ga nadzira. Da je Šaron odgovoren za pokol, je morala priznati tudi izraelska preiskovalna komisija, ki jo je vodil Jicak Kahan, predsednik izraelskega Vrhovnega sodišča. Kahanova komisija je leta 1983 namreč ugotovila, da je Šaron posredno odgovoren za pokol, saj je zanj vedel in ga ni preprečil.

Varnostni svet Združenih narodov je nekaj dni po dogodku, 19. septembra, v resoluciji 521 obsodil pokol palestinskih civilistov, 16. decembra istega leta pa je Generalna skupščina ZN-a v resoluciji pokol označila za genocid.

Zaradi mednarodnega pritiska in ugotovitev Kahanove komisije, ki sicer niso bile pravno zavezujoče, je bil Šaron februarja 1983 prisiljen odstopiti kot obrambni minister. Ni bil pa izključen iz vlade, dodeljeno mu je bilo namreč ministrstvo brez resorja.

Večni minister
Seznam njegovih političnih funkcij je sicer izjemen. Bil je poslanec, minister za kmetijstvo, obrambo, industrijo in trgovino, gradbeništvo in stanovanjske zadeve, nacionalno infrastrukturo in zunanje zadeve. Bil je tudi premier. Tudi do tega položaja je prišel po zaslugi vojaške logike.

Z intifado do premierskega stolčka
Povod za začetek druge intifade, palestinskega upora proti izraelski okupaciji, leta 2000 se pripisuje ravno Šaronu. Septembra leta 2000 se je kot vodja takrat opozicijske stranke Likud z dovoljenjem premierja Ehuda Baraka v spremstvu več kot 1.000 izraelskih policistov sprehodil po najbolj svetem kraju za Jude, Tempeljskem griču, oziroma tretjem najbolj svetem kraju za muslimane, Haram al Šarifu, kjer stoji tudi mošeja Al Aksa, po kateri je dobila druga intifada tudi ime.

Številni so označili njegovo potezo za namerno izzivanje, ki je sprožilo pričakovan odziv Palestincev. Po njihovem razočaranju nad posledicami sporazuma iz Osla je bil prihod "bejrutskega klavca" na Haram al Šarif kaplja čez rob. Začeli so se množični protesti, na represijo izraelskih sil pa so v nasprotju s prvo intifado tudi Palestinci odgovorili z nasiljem, v sicer nesorazmerno manjši meri. Izraelska vojska je samo v prvem mesecu na palestinske protestnike izstrelila 1.300.000 nabojev. Spiralo nasilja je izkoristil Šaron, ki je na volitvah 6. februarja 2001 slavil z geslom "Mir z varnostjo".

Od "železnega" do betonskega zidu
Predvsem zadnjo naj bi Izrael pod Šaronom dosegel tudi s fizičnim ločevanjem Izraela od Palestincev. Če je duhovni oče izraelske desnice Vladimir Ze'ev Jabotinski v dvajsetih letih 20. stoletja glede odnosov z Arabci govoril o "železnem zidu", torej ideji judovske vojaške premoči nad arabskimi sosedi, je Šaron to idejo udejanjil dobesedno.

Po seriji palestinskih samomorilskih napadov v Izraelu je začel ta leta 2002 gradnjo domnevno obrambnega miru. Zid, ki se pospešeno gradi med Izraelom in Zahodnim bregom (tudi Gaza je tako obzidana), naj bi varoval izraelsko mejo, v resnici pa ga bo ob končanju kar 85 odstotkov zgrajenega znotraj zasedenega palestinskega ozemlja. Tako naj bi Izrael v resnici pripojil velika nezakonita judovska naselja in onemogočil vzpostavitev funkcionalne palestinske države.

Leta 2004 je Mednarodno sodišče v Haagu izdalo sicer pravno nezavezujoče mnenje, da je zid v neskladju z mednarodnim pravom, to pa Izrael zanika.

Umik iz Gaze ...
Eno izmed zadnjih Šaronovih odmevnih dejanj pa je za številne presenetljiva odločitev o enostranskem umiku judovskih naseljencev iz Gaze (in izpraznitvi štirih naselij na severu Zahodnega brega) leta 2005. Šaronova vlada se je takrat namreč odločila, da iz zasedene Gaze umakne vseh 8.000 judovskih naseljencev in uniči njihove domove. Številka je v primerjavi z današnjimi 500.000 judovskimi naseljenci na Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu sicer nizka.

Leta 2005 so judovski naseljenci predstavljali zgolj 0,57 odstotka vseh prebivalcev Gaze, kjer je takrat živelo 1,4 milijona Palestincev, a so z vojsko nadzirali 25 odstotkov ozemlja Gaze, 40 odstotkov vse obdelovalne zemlje in nesorazmerno veliko vodnih virov.

Šaron, sicer velik zagovornik in izvajalec gradnje judovskih naselij na Zahodnem bregu in v Gazi že v sedemdesetih letih 20. stoletja, je umik predstavil kot težek korak, ki ga je bil Izrael pripravljen storiti za mir, a Gaza je z izraelskim vojaškim nadzorom njenih meja, zračnega prostora in ozemeljskih voda ostala pod izraelsko zasedbo.

... in širitev na Zahodnem bregu
Leto pozneje je Izrael na Zahodnem bregu naselil 12.000 novih judovskih naseljencev. V zameno za umik iz Gaze je namreč Šaron od ZDA zahteval dopustitev naseljevanja na Zahodnem bregu. Umik iz Gaze je bil tako uvod v novo ekspanzijo na zasedenih palestinskih ozemljih in s tem razkosanje Zahodnega brega in priključitev tamkajšnjih velikih judovskih naselij in mest k Izraelu.

V obrazložitvi enostranskega umika, ki je dostopna na spletni strani izraelske vlade, to tudi jasno piše. Koncept je bil namreč zasnovan ob „predpostavki, da v Gazi po nobenem trajnem dogovoru o statusu ne bo izraelskih mest in vasi. Na drugi strani pa je jasno, da so na Zahodnem bregu območja, ki bodo del države Izrael, vključujoč mesta in vasi, varnostna območja in infrastrukturo ter druge kraje, ki so za Izrael posebnega pomena.“

Umik iz Gaze je Šaronu zaradi domnevne izdaje izraelskih interesov prinesel tudi močno nasprotovanje znotraj lastne stranke Likud. Tako je novembra 2005 zapustil Likud in ustanovil Kadimo ter se pripravljal na zmago na volitvah leta 2006. 4. januarja mu je ponoven prevzem oblasti preprečila možganska kap, od katere si ni opomogel in zaradi katere je bil osem let v komi.

"Mož miru"
Šaron, ki je svojo avtobiografijo naslovil "Bojevnik", je imel več vzdevkov. Omenili smo dva, "buldožer" in "klavec Bejruta". Za nekdanjega ameriškega predsednika Georgea W. Busha pa je bil Šaron "mož miru". Ko pride ta oznaka od ameriškega predsednika, jo je morda primerneje razumeti v njenem nasprotju. V primeru Šarona je to še posebej očitno.