Potem ko je spravila na kolena močno favorizirano Brazilijo, se je prebila vse do končnega tretjega mesta na tem prestižnem tekmovanju. To še zmeraj velja za eno najboljših uvrstitev katere koli ekipe z območja nekdanje skupne države. To nogometno pravljico je že leta 2010 s filmom Montevideo, Bog te je videl ter z istoimensko serijo pripeljal na velika platna in male zaslone srbski igralec in režiser Dragan Bjelogrlić, ki je tudi avtor nadaljevanja te izjemno uspešne filmske franšize.

Montevideo, se vidimo je brez dvoma obrtniško izjemno dovršeno produkcijsko dejanje, ki se s spretnim preigravanjem številnih žanrskih atributov sprehaja od epske športne drame in komedije pa vse do epizodnega spogledovanja s telenovelo in celo z vesternom. V maniri akcijskega filma tako poskrbi tudi za nekaj najbolj zanimivih prizorov nogometnih tekem v igranem filmu, ob tem pa ne zanemari sentimentalnih čustvenih trenutkov, ki spremljajo pustolovščine jugoslovanske izbrane vrste. O tem, da gre za ambiciozen film, namenjen najširšemu občinstvu, priča tudi velika izbira igralskih imen, med katerimi naj poleg starih znancev iz prejšnjega filma naštejemo tudi Branka Đurića, ameriškega igralca Armanda Assanteja, Eleno Martinez in Sebastiana Cavazzo v vlogi brazilskega selektorja. Nezanemarljiv prispevek pa je kot avtor izvirne glasbe znova dodal tudi Magnifico.

Čeprav bi filmu morda težko oporekali širšo razvedrilno vrednost, pa na interpretativni ravni nikakor ne moremo spregledati Bjelogrlićevega nekritičnega pristopa k osrednji temi, v kateri prepoznamo implicitno, a dobro znano korelacijo med športom in nacionalizmom. Srbske nogometaše namreč povzdiguje v idealizirane heroje, ki v požrtvovalnih bojih s tujimi reprezentancami utelešajo nacionalni pogum, s katerim stoično zastopajo svoj narod in domovinsko čast. Tako se v filmu kakor v vsakdanjem medijskem športnem diskurzu vzpostavlja pritlehna ločnica nacionalne različnosti, ki nagovarja domoljubni naboj določene zamišljene skupnosti. O tem, da zgodba posredno obravnava tudi nerešene nacionalne travme sodobne Srbije, pa pričata lik Hotchkinsa, ameriškega lovca na nadarjene, ki vnese razdor v ubrani nogometni kolektiv, ter antiklimaktično dejanje polfinalne tekme, v kateri je bila jugoslovanska reprezentanca menda vulgarno opeharjena za zmago.

Matevž Jerman, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija, Radia ARS.