Množično grobišče leži ob mestu nekdanje sirotišnice za otroke neporočenih mater. Samo stavbo, ki je bila sprva ubožnica, so že v 70. letih podrli, na njenem mestu pa zgradili nove stavbe, poroča AP.

Catherine Corless, raziskovalka, ki je datoteke s podatki o smrti otrok našla v katoliškem domu v Tuamu, ki ga vodijo nune, meni, da je zadnje počivališče večine, če ne vseh otrok iz datotek, prav nekdanja greznica. Podatki tudi kažejo, da je sirotišnica, ki jo je vodil nunski red Bon Secours, nekdanjo greznico posebej preuredila, da je bila odlagališče trupel.

Cerkveni dostojanstveniki iz Galwaya na zahodu Irske pravijo, da niso vedeli, da je bilo toliko otrok, ki so umrli v sirotišnici, pokopanih tam in da bodo podprli lokalne pobude, da se mesto označi s posebno spominsko plaketo z imeni vseh 796 otrok.

Pokora za grehe
Podatki kažejo, da so otroci, večinoma dojenčki in malčki, v sirotišnici, ki je bila odprta 35 let, pogosto (kar do petkrat pogosteje od povprečja) umirali zaradi najrazličnejših bolezni, obolenj, deformacij in prezgodnjih rojstev. Inšpekcija je sicer leta 1944 med večino med 271 otroki, ki so tisti čas skupaj z 61 neporočenimi materami prebivali v Tuamu, ugotovila hudo podhranjenost, pri materah duševne težave, na splošno pa prenatrpanost domov.

Do 90. let je Irska neporočene matere in njihove otroke enostavno strpala v državno financirane cerkvene ustanove, ki se jim je reklo domovi za matere in otroke ali Magdalenski domovi. Matere so prisilno delale, da bi se tako spokorile za svoje grehe, otroke pa so jim odvzeli.

Brez krščanskega pogreba
Starejši prebivalci Tuama se spominjajo, da so otroci obiskovali tamkajšnjo šolo - a so bili od drugih učencev ločeni -, dokler jih niso ali posvojili ali pri sedmih ali osmih letih namestili v cerkvene delovne šole, kjer so otroci delali brez plačila, ob tem pa pogosto trpeli najrazličnejše zlorabe. V skladu s katoliškim naukom takih otrok, rojenih zunaj zakona, niso krstili, po smrti pa so tudi ostali brez krščanskega pogreba.

Prebivalci Tuama so kosti odkrili leta 1975, ko sta dva dečka med igro po nesreči zlomila betonski pokrov zakopane greznice. Tamkajšnji duhovnik je na kraju zmolil, pokrov pa so ponovno zapečatili, ne da bi okostja prešteli ali skušali ugotoviti njihovo identiteto. Pred raziskavo Corlessove so menili, da gre za posmrtne ostanke žrtev lakote, ki je v 19. stoletju zdesetkala prebivalstvo zahodne Irske. Irska je sicer objavila do zdaj že štiri večje preiskave o zlorabi otrok pod oskrbo cerkvenih ustanov, zlasti delovnih šol, in njihovo prikrivanje le-teh. Zadnje take katoliške delovne šole so zaprli v 90. letih.

"Ne molite zanje, povejte, kje so še trupla"
"Ne molite za te mrtve otroke. Ne žalite tistih, ki ste jih, ko so bili živi, prezirali in zlorabljali. Namesto tega nam raje povejte, kje so še druga trupla. Podobni domovi so bili po vsej Irski, v vsakem izmed njih pa nezaslišano visoka umrljivost otrok," so zapisali ostro kritiko zadnjega srhljivega odkritja v današnji izdaji britanskega časnika Guardian. "Samo polno razkritje irske Katoliške cerkve lahko začenja pokoro za otroke, ki so umrli v njeni oskrbi."

Corlessova je sicer presenečena, da so irski mediji potrebovali toliko časa, da se jim je sploh zdelo vredno objaviti zgodbo. "Če bi v neoznačenem grobu našli dva otroka, bi bila to novica. Kaj pa 800?" se sprašuje. "Ampak kaj pa je razlika med zidom laži, zanikanj in skrivnostnosti, ki ga je Cerkev zgradila, da bi zaščitila svoje pedofilske duhovnike, in betonskim pokrovom nad trupli 796 otrok, ki so jih nune zanemarile do smrti? Dobri ljudje razkrijejo te zlobne resnice, Cerkev pa vedno preživi," so še zapisali v Guardianu.