Ritem norosti ni drama o tem, kakšna odrekanja, ponižanja in napori so potrebni na poti do izjemnosti in slave, prej (namoralizirajoča) parabola o tem, kaj se zgodi, če vsi pristanemo na predpostavko, da se genija ne da vzgojiti drugače kot z odrekanji, muko in psihološko vojno. Energična, prasketajoča, od glasbe prekipevajoča drama, ki jo podpisuje še ne tridesetletni Damien Chazelle, izhaja iz simbiotičnega razmerja med mentorjem in varovancem, obenem pa raziskuje samodestruktivni nagon, ki se skriva v srčiki prenekaterega velikega umetnika. S pomočjo jazza in sijajne montaže je Ritem norosti točno to, kar obljublja slovenski naslov: tempirana bomba, ki ne ponuja niti sekunde oddiha, jazzovski solo, ki z začrtanih tirnic odjadra v nepredvidljive meandre.

Zaplet je zelo preprost: Andrew (Miles Teller) je nadarjen 19-letni bobnar, ki študira glasbo na (fiktivnem) newyorškem konzervatoriju Schaffer. Čeprav je še zelenec, ga za svoj elitni "studijski jazz bend" izbere Terence Fletcher (J. K. Simmons), strah in trepet cele šole, avtoritativni in manipulativni dirigent, ki ima vedno odprte oči za nove talente, v katerih bi se lahko skrivala slutnja genialnosti. A če pričakujete solzavo pripoved o navdihujočem učitelju, ki edini na svetu verjame v svojega varovanca, ste v napačnem filmu: Chazelle, ki je Ritem norosti spisal po lastnih spominih na srednjo šolo, zgodbo pregnete v stopnjujočo se psihološko srhljivko o dveh obsedenih posameznikih, ki nočeta in ne moreta odnehati, dokler se v enem (ali obeh) nekaj ne prelomi.

Igralsko sta oba protagonista v vrhunski formi, še posebej že tako vedno odlični Simmons, ki tako dober morda ni bil še nikoli; njegov Fletcher je dirigentski ekvivalent tulečega narednika Hartmana iz Kubrickovega Full Metal Jacket - sadist, ki zna z najmanjšo gesto iz mučitelja preiti v vlogo nežnega očetovskega lika in nato nazaj v opremo razsuvajočo pošast. Miles Teller osupne že z golo telesnostjo svojega nastopa; skoraj mučno je opazovati, kako se poti, napenja in razdaja za bobni. (Zanimiv podatek je, da je Chazelle po lastnih besedah skušal posneti dramo, ki bi delovala kot vojni film, v katerem so orožje zamenjali inštrumenti.)

Fletcher svoje varovance obmetava s homofobnimi, rasističnimi in najpritlehnejšimi žalitvami, dokler ne stokajo samo od naporov, ampak tudi od ponižanja. "Oh, pa ja nisi eden od tistih, ki spustijo eno samo dramatično solzico," zarenči na Andrewa, ki mu iz ožuljenih rok teče kri. A ta se ne namerava vdati: obsedeno se vrže v bobnanje; kadar ne vadi, posluša posnetke starih mojstrov, preučuje notne zapise ali kot ujeta žival (s kamero tesno za hrbtom) kroži po labirintnih hodnikih konzervatorija. Vzporednice z do kosti ožuljeno balerino Črnega laboda Darrena Aronofskega se ponujajo kar same: Andrew nima shizofrenih prividov, a je prav tako pripravljen svoje razboleno telo potisniti prek meja fizičnih sposobnosti. Točno to od njega profesor tudi pričakuje: "Ljudi ženem preko tega, kar se od njih pričakuje," pojasni v mirnejšem interludiju, ko za hip odloži svojo masko nedostopnega avtokrata. "To se mi zdi absolutno ključnega pomena."

Ti klavstrofobični prizori so uravnoteženi z lahkotnejšimi trenutki: Andrew v kino še vedno hodi s svojim očetom (Paul Reiser), ki ne razume strasti, ki žene sina, in prisrčno nerodno na zmenek povabi dekle, ki v avli kinematografa prodaja prigrizke. Vse to so prebliski življenja "normalnega" 19-letnika, stvari, za katere vse bolj obsedeni Andrew postane prepričan, da zanje nima časa, če se hoče v zgodovino vpisati kot eden "velikih", naravnost ob bok Charlieju Parkerju, Milesu Davisu in Louisu Armstrongu.

Film se tako v maniri že omenjenih filmov "obsesije" Aronofskega - pa naj bodo to rokoborci, balerine ali biblijski očaki - sprašuje o visoki ceni uspeha, ki s seboj potegne večno tekmovalnost, frustracije in odpoved sreči tukaj in zdaj v zameno za zgolj obet morebitne sreče nekje v prihodnosti. Da smo se tukaj prestavili v glasbeno sfero, nas opominjajo nenehni bližnji detajli glasbenih inštrumentov in glasbenikov, ki nanje igrajo. Prav taki drobci, ki pričajo o mojstrski montaži (Tom Cross) in občutku za tempo, fim morda celo bolj približujejo mojstrovini kot konec koncev že videni scenaristični elementi neizprosnega profesorja in ambicioznega študenta.

Narativno rahlo pomanjkljivo se mi zdi zadnje dejanje zgodbe, ki s precejšnjo elipso najprej preskoči velik časovni interval, nato pa poskrbi za sicer privlačen preobrat v ne najbolj realističnem "sklepnem obračunu" in naposled v (sicer za interpretacijo odprtem) zadnjem prizoru pod vprašaj postavi poanto, ki jo je gradil prejšnjih sto minut. Mar cilj res machiavellijevsko upravičuje sredstva? Ali pa ravno dokaže, da je veličina nekaterim usojena in jo bodo dosegli ne glede na ovire, ki jim prekrižajo pot? Kot rečeno, vsak se bo moral odločiti sam.
Ritem norosti je tisti klasični predstavnik ameriške indieprodukcije, ki je na letošnjem festivalu Sundance dobil tako nagrado žirije kot tudi nagrado publike, in je zagotovljena festivalska uspešnica, kjer koli se pojavi. Melodramatičen in karikiran, a to izpelje s takim žarom, da gledalca ne izpusti iz svojega primeža. Ker skoraj ni prizora, v katerem ne bi bilo glasbe, je ogled seveda obvezen tudi za ljubitelje jazza.

Ocena: -5; piše Ana Jurc